Jedro

ZDR pogodbene kazni v primeru pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne ureja, jo pa ureja 45. člen Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo, vendar ne za poslovodne delavce. V 3. členu te kolektivne pogodbe je izrecno določeno, da ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili. Ker kolektivna pogodba ne velja za poslovodne delavce, poslovodnemu delavcu pogodbena kazen ne pripada sama po sebi, ampak mora biti izrecno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Določba 72. člena ZDR pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja (ki so taksativno naštete v tem členu) v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače. V individualni pogodbi o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da ima tožnik še določene pravice, ki mu pripadajo kot poslovodnemu delavcu, pri tem pa nista izrecno zapisali, da tožniku pripada pogodbena kazen v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v višini 17.330,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 10. 2010 do dneva plačila in plačati vse pripadajoče davke in prispevke iz tega naslova v 8 dneh pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.272,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno odločilo, da se pravdni stranki nista niti ustno niti pisno dogovorili za uporabo branžne kolektivne pogodbe, vključno z njeno določbo v pogodbeni kazni iz 1. odstavka 41. člena. Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da stranki v pisni individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika nista izrecno določili uporabe kolektivne pogodbe za ureditev medsebojnega pravnega razmerja in da dogovor o njeni uporabi ne izhaja niti iz določbe 16. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo je, da pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista izrecno izključili uporabe branžne kolektivne pogodbe. A.A. je ob pogajanju in dogovarjanju tožniku povedala, da se ta branžna kolektivna pogodba uporablja za vse zaposlene pri toženi stranki, vključno tudi za direktorja. Da je bila uporaba branžne kolektivne pogodbe dogovorjena, je dokazano tudi iz predhodno podpisanega sklepa o izbiri kandidata, kjer je ta izrecno navedena. Ta sklep sta podpisala tako tožnik kot B.B., takratni lastnik tožene stranke. Sodišče je napačno zaključilo, da bi pravica do pogodbene kazni poslovodnemu delavcu pripadala le, če bi bila posebej dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi ter da v nobenem od aktov tožene stranke ni predpisano, da bi stranki za poslovodnega delavca morali dogovoriti pogodbeno kazen za primer pravnomočno ugotovljene nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. S takim razlogovanjem sodišča je vsaka poslovodna oseba, ki je obenem tudi delavec tožene stranke, neenakopravno obravnavana z ostalimi zaposlenimi delavci. Pri tem je tudi bistveno, da je predlog pogodbe o zaposlitvi pripravila in sestavila A.A., ki po izobrazbi ni pravnica, in je to svojo vlogo pri pripravi pogodbe vseskozi tudi odločno zanikala. Tožnik se tudi ne strinja z zaključki sodišča iz 7. in 8. točke obrazložitve sodbe, glede jezikovne in sistematične razlage individualne pogodbe o zaposlitvi ter skupnega namena pogodbenikov, kakor tudi njune prave volje glede uporabe določb kolektivne pogodbe. Dejstvo je, da je bila tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi bistveno močnejša pogodbena stranka in je zato tudi pripravila pogodbo o zaposlitvi. Tožnik kot delavec oziroma iskalec zaposlitve za konkretno delovno mesto je bil nedvomno v bistveno slabšem podrejenem položaju do delodajalca, zato je potrebno nejasna določila v skladu s 83. členom OZ razlagati v njegovo korist. Ne vzdrži zaključek sodišča, da v kolikor bi se stranki s 16. členom pogodbe o zaposlitvi dogovorili o neposredni uporabi kolektivne pogodbe, ne bi nekaterih pravic tožnika, ki jih v individualni pogodbi nista drugače dogovorili, so pa dogovorjene v kolektivni pogodbi, v njenem 10. členu posebej določili. Ni logično in ni življenjsko, da tožniku, zaradi dokazano nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ne bi pripadala denarna odmena ali v obliki pogodbene kazni ali pa odpravnine. Gre za neenakopravno obravnavanje pritožnika kot delavca do ostalih delavcev pri toženi stranki, ne glede na njegovo delovno mesto direktorja. Sodišče se v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo do izpovedbe priče tožene stranke C.C., ki je jasno izpovedala, da je bila v obravnavanem obdobju zaposlena kot poslovna sekretarka, ter da ni pripravljala osnutka in čistopisa pogodbe o zaposlitvi, temveč je le podpisano pogodbo o zaposlitvi vložila v tožnikovo kadrovsko mapo. Izpovedba te priče dokazuje, da A.A. in B.B. ne govorita resnice in zato dokazano nista verodostojni osebi. Sodišče je povsem neupravičeno sledilo A.A. in B.B., ki sta izpovedala, da uporabe kolektivne pogodbe niso dogovorili. Prav tako sodišče v 3. točki obrazložitve navaja, da je vpogledalo v spis naslovnega sodišča I Pd 1591/2009 in I Pd 920/2011. Iz dokaznega sklepa sodišča pa izhaja le, da je sodišče vpogledalo v sodbo I Pd 1591/2009 z dne 2. 7. 2013, ki pa sploh ni pravnomočna in v tem postopku nima nobene teže. Pritožniku ni jasno, zakaj je bil vsebinsko tak dokazni sklep sploh sprejet. Sodišče prve stopnje je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena in 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katere se ne more preizkusiti. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi ter sodno prakso ugotovilo, da se v vpisni individualni pogodbi o zaposlitvi stranki nista izrecno dogovorili za uporabo kolektivne pogodbe za ureditev medsebojnega razmerja in da dogovor o njeni uporabi ne izhaja iz določbe 16. člena Panožne kolektivne pogodbe. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je v dokaznem sklepu zapisnika obravnav z dne 11. 9. 2012 in 8. 11. 2012 zapisalo, da je vpogledalo v spis sodišča opr. št. I Pd 1591/2009 in I Pd 920/2011, v dokaznem sklepu z dne 8. 11. 2013 pa je zapisalo, da je vpogledalo samo v sodbo opr. št. I Pd 1591/2009 z dne 2. 7. 2013, ki pa ni bila pravnomočna in ni imela v tem postopku nobene teže. Za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi namreč šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Na podlagi 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerje urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, plačilom za delo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno širšo pogodbeno svobodo pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi delavci, je sodišče utemeljeno ugotavljalo vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi v zvezi z uporabo 45. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 73/2007 do 55/2013), ki določa, da je delodajalec v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo, dolžan delavcu izplačati pogodbeno kazen. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik s toženo stranko dne 16. 3. 2009 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za 4 letni mandat, od 1. 5. 2009 do 30. 4. 2013, za delovno mesto direktor in da je s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedala. Tožnik svoj zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi opira na 1. odstavek 41. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo (pravilno 45. člen ) in se opira na 16. člen Pogodbe o zaposlitvi, kjer je določeno, da vse ostale pravice, ki izvirajo iz delovnega razmerja in niso urejene s pogodbo, urejata delodajalec in delavec v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnimi akti družbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ZDR pogodbene kazni v primeru pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne ureja, ter da pogodbeno kazen ureja 45. člen Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo, vendar ne za poslovodne delavce Slovenije. V 3. členu te kolektivne pogodbe je izrecno določeno, da ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da kolektivna pogodba ne velja za poslovodne delavce in da poslovodnemu delavcu pogodbena kazen ne pripada sama po sebi, ampak mora biti izrecno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

Določba 72. člena ZDR sicer pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja (ki so taksativno naštete v tem členu) v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače. V 10. členu pogodbe o zaposlitvi sta se tako tožena stranka in tožnik dogovorila, da ima tožnik še določene pravice, ki mu pripadajo kot poslovodnemu delavcu, pri tem pa nista izrecno zapisali, da tožniku pripada pogodbena kazen v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške, tako da stroške za odgovor tožene stranke na pritožbo, tožena stranka krije sama (154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).