Jedro

Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa namreč dokaj stroga. Tožnik jih mora izkazati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe (ker v tej fazi postopka še ni kontradiktornega odločanja), pri čemer ne zadošča, da je nevarnost izkazana zgolj objektivno. Objektivno slabo finančno stanje dolžnika (prezadolženost) in s tem objektivno slabše možnosti za kasnejšo izterjavo namreč same po sebi ne pomenijo toženčevega aktivnega onemogočanja izterjave. Takšno aktivno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja izterjave pa lahko predstavlja sicer v predlogu zatrjevana prodaja nepremičnine, vendar pa to dejstvo ne sme biti zatrjevano zgolj pavšalno, kot v konkretnem primeru, temveč ga mora tožnik podkrepiti z ustreznimi navedbami, ki kažejo na nevarnost prodaje (na primer objava oglasa v oglasniku in drugo) in z ustreznimi dokazi (zaslišanje prič, predložitev ustreznih listin in podobno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala odsvojitev ali obremenitev njemu do ˝ solastne nepremičnine parc. št. ..., vpisane v v. št. ... k.o. T..

Proti takšnemu sklepu se je pritožil tožnik. V pritožbi je izpodbijal stališče prvostopnega sodišča, da mu ni uspelo izkazati nevarnosti toženčevega obremenjevanja ali odtujevanja svojega solastnega deleža na nepremičnini, saj je z darilno pogodbo toženec že prenesel svoj delež na ženo Z. Č.. Več kot očitno je, da je toženec podpisal potrdilo z dne 01.07.2001, s katerim se je zavezal tožniku vrniti dolg, pred tem pa je že odtujil svoje premoženje. Darilna pogodba v zemljiški knjigi še ni vknjižena in je torej vprašljivo, ali nima takšne pomanjkljivosti, da bo predlog za vknjižbo zavržen, zaradi česar tožnik pri predlagani začasni odredbi vztraja. V nadaljevanju pritožbe pa je še pojasnil, da je denar tožencu posodil za gradnjo stanovanjske hiše, v kateri živita oba z ženo, zaradi česar je bilo dano posojilo v korist obeh. Za njegovo vrnitev se je zavezal le toženec in ker je sedaj nepremičnino prenesel na svojo ženo, kar kaže na sum kaznivega dejanja goljufije, bo tožnik vložil posebno tožbo za vračilo dolga tudi zoper toženčevo ženo. Zaradi navedenega je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in če verjetno izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (I. in II. odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

V konkretnem primeru je prvostopno sodišče ob odločanju o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve tožencu do ˝ solastne nepremičnine, vpisane v vl. št. 1073 k.o. Trnovlje, sicer ugotovilo, da je tožniku uspelo izkazati verjeten obstoj svoje terjatve do toženca, vendar pa je zaključilo, da tožnik ni izkazal drugega pogoja za izdajo začasne odredbe - to je verjetne nevarnosti, da mu bo uveljavitev te terjatve onemogočena ali precej otežena, zaradi česar je izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo. Pri tem se je po presoji drugostopnega sodišča brez potrebe spuščalo v ugotavljanje dejstev, ki izhajajo iz zemljiškoknjižnega izpiska za predmetno nepremičnino (obstoj predznambe za vpis pridobitve lastninske pravice na toženčevem deležu na podlagi darilne pogodbe), saj teh dejstev tožnik ni zatrjeval, dejstva za izkaz konkretne nevarnosti odtujitve oziroma drugačnega razpolaganja s predmetno nepremičnino, ki jih je tožnik v predlogu navedel (da ni dolžan samo njemu, ampak tudi drugim upnikom in da v izogib plačilu teh dolgov prodaja nepremičnino), pa za ugoditev njegovemu predlogu resnično ne zadoščajo. Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa namreč dokaj stroga. Tožnik jih mora izkazati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe (ker v tej fazi postopka še ni kontradiktornega odločanja), pri čemer ne zadošča, da je nevarnost izkazana zgolj objektivno. Objektivno slabo finančno stanje dolžnika (prezadolženost) in s tem objektivno slabše možnosti za kasnejšo izterjavo namreč same po sebi ne pomenijo toženčevega aktivnega onemogočanja izterjave. Takšno aktivno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja izterjave pa lahko predstavlja sicer v predlogu zatrjevana prodaja, vendar pa to dejstvo ne sme biti zatrjevano zgolj pavšalno, kot v konkretnem primeru, temveč ga mora tožnik podkrepiti z ustreznimi navedbami, ki kažejo na nevarnost prodaje (na primer objava oglasa v oglasniku in drugo) in z ustreznimi dokazi (zaslišanje prič, predložitev ustreznih listin in podobno).

Sodišče prve stopnje je tako tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe po presoji drugostopnega sodišča z razlogom, da tožniku ni uspelo dokazati konkretne nevarnosti onemogočanja ali otežitve uveljavitve njegove terjatve, pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje se zato ni spuščalo v pritožbene navedbe tožnika v zvezi z obstojem darilne pogodbe, ker to dejstvo ni predstavljalo njegove trditvene podlage za izdajo začasne odredbe. Ravno tako pa se ni posebej opredelilo niti do pritožbenih navedb o tem, da je bilo posojilo dano obema zakoncema, ker ne gre za dejstva, pomembna za postopek zavarovanja, temveč bodo ta dejstva lahko upoštevna kvečjemu v nadaljevanju tega pravdnega postopka.

Zaradi odsotnosti pogoja iz II. odstavka 270. člena ZIZ predlagani začasni odredbi ni bilo mogoče ugoditi, kot tudi ne neutemeljeni tožnikovi pritožbi, ki jo je sodišče druge stopnje zato zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in z 239. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. ter z 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških tožnika odpade, ker jih ni priglasil.