Jedro

Ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist. Ker je dolžnost priče pri hišni preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranosti ni primerno, da so policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega hišna preiskava nezakonita oz. ali je dokaz, pridobljen pri hišni preiskavi, nedovoljen dokaz v smislu 219. člena ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera.

V konkretnem primeru je bil priča upokojen policist, ki četudi je bil kasneje seznanjen z nadaljnjim potekom hišne preiskave, to samo po sebi, ob odsotnosti drugačnih trditev, ne vpliva na zakonitost hišne preiskave. Prav tako ni videti nobenega razloga, da bi natakarica iz lokala, kjer policisti malicajo, ne mogla kot priča nadzirati opravljanja hišne preiskave. Ne za upokojenega policista, ne za natakarico na podlagi podatkov v spisu, upoštevajoč pritožbene očitke, ni moč zaključiti, da nista opravila svoje zakonsko določene vloge, nadziranja oprave hišne preiskave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika, da se iz spisa kot nedovoljeni dokazi izločijo zapisnik o hišni preiskavi in vsi nadaljnji dokazi.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožil zagovornik obtoženega, s predlogom pritožbenemu sodišču, da predlogu ugodi, izpodbijani sklep spremeni in dokaze, katerih izločitev je predlagana, izloči iz sodnega spisa, skupaj z vsemi dokazi, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi. Podredno pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se odločanje o zadevi vrne v ponovno odločanje razpravni sodnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče preizkus zakonitosti zbranih dokazov v tej zadevi opravilo po predlogu zagovornika in tudi po uradni dolžnosti.

5. Zagovornik je izpodbijal zakonitost hišne preiskave, ker obtožencu, kljub izrecni in večkratni zahtevi, ni bilo omogočeno poklicati odvetnika, ki bi bil prisoten pri hišni preiskavi. Policija obtožencu tudi ni dala pravnega pouka, niti ni v zapisnik vnesla obtoženčevih pripomb. Obtoženčevo psihofizično stanje (odvisnost od prepovedanih drog), v času izvedbe hišne preiskave, bi morala policistom vzbuditi sum, da preiskovana oseba ni razsodna, da ne more poskrbeti za svoje pravice in da zato potrebuje kvalificirano pravno pomoč, ki bi jo morali policisti zatorej zagotoviti. Prvostopenjsko sodišče je predlog in naziranja zagovornika utemeljeno zavrnilo. Z zaslišanjem policistov in prič hišne preiskave je ugotovilo, da je bil obtoženi večkrat in pravilno poučen o pravici do odvetnika, da tega ni zahteval, kar je bilo tudi vpisano v zapisnik o hišni preiskavi. Zapisnik je obtoženi podpisal in ni imel nanj nobenih pripomb, o čemer je tudi sam izpovedoval rekoč „ga itak ne bi upoštevali“, pa tudi, da misli, da ga niso spraševali po pripombah, kakšne naj bi te bile (če jih je sploh imel), pa tudi ni vedel povedati.

6. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič nadalje tudi ugotovilo, da je bil obtoženi v času oprave hišne preiskave pod vplivom prepovedanih drog, kar pa na zakonitost hišne preiskave ni in tudi ne more vplivati. ZKP ne določa, da bi moral biti v takih oziroma drugačnih primerih postavljen odvetnik po uradni dolžnosti. Obtoženčevo siceršnje stanje, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tudi sicer ni bilo tako, da ne bi bil zmožen razumeti danih mu pravnih poukov oziroma ustrezno spremljati hišne preiskave. Obtoženi je deloval utrujeno in je po tistem, ko mu je policija odrekla prošnjo, da bi kar tam užil prepovedano drogo, odšel počivati. Pred tem je preiskavo spremljal in tudi razumno prinesel metlo in smetišnico, ko se je razbila svetilka. Zadosti razumno pa je zaslišan tudi izpovedoval o poteku hišne preiskave, vedel je izpovedovati, da je ta potekala drugače, kot sicer, saj je z opravo hišnih preiskav imel izkušnje.

7. Zagovornik navedenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izpodbija, pritožbo temelji na ugotovitvah preizkusa zakonitosti hišne preiskave, ki ga je prvostopenjsko sodišče opravilo po uradni dolžnosti. Ena od solemnitetnih prič, A. A., je namreč izpovedoval, da je ves čas hišne preiskave stal pred vhodnimi vrati preiskovane hiše, da ne ve nič povedati o tem, kaj se je v hiši dogajalo, saj ga v hišo niso niti poklicali. Videl je le, da so policisti iz hiše nekaj nosili.

8. Hišna preiskava je občuten poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki je dopusten samo v primerih, ko zanj obstaja ustavno dopusten cilj, ker je pravica do nedotakljivosti stanovanja ustavna pravica.1 Ustava Republike Slovenije nedotakljivost stanovanja varuje v 36. členu, ko je že na ustavni ravni določeno, da sme tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, biti navzoč pri preiskavi in da se sme preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič. Enako določa tudi ZKP v 216. členu, ki podrobno predpisuje način oprave hišne preiskave. Ravnanje v nasprotju s to zakonsko določbo ima za posledico, da sodna odločba ne sme temeljiti na dokazih, pridobljenih s preiskavo, zapisnik o preiskavi pa se mora izločiti iz spisov (drugi odstavek 83. člena ZKP). Dolžnost priče pri hišni preiskavi je, da nadzoruje izvajanje preiskave. Zato zakon nalaga policistom, ki opravljajo hišno preiskavo, da morajo priče pred začetkom preiskave opozoriti, da pazijo, kako se preiskava opravlja in da imajo pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če mislijo, da vsebina zapisnika ni pravilna. Navzočnost prič pri hišni preiskavi zagotavlja, da se hišna preiskava in zaseg predmetov, ki so v zvezi z namenom hišne preiskave, opravita zakonito. Zato morata biti priči navzoči ves čas hišne preiskave, preiskava pa mora biti opravljena tako, da je pričama dejansko omogočen stalen nadzor nad preiskavo. Določbe tretjega odstavka 216. člena ZKP ni mogoče razlagati drugače, kot da morata biti obe polnoletni priči pri hišni preiskavi vseskozi navzoči, njuna odsotnost je mogoča le ob pogojih iz tretjega odstavka 218. člena ZKP, pri čemer morajo biti razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič navedeni v zapisniku o preiskavi.2 Tako določena obvezna prisotnost obeh prič v stanovanju oziroma prostorih, ki se preiskujejo, pomeni, da se priči dinamično gibljeta po preiskovanih prostorih, t. j. ne samo, da sta prisotni na naslovu hiše, temveč, da sta prisotni v vsakem od prostorov, ki jih policija preiskuje oziroma kjer zbira dokaze. Če v posameznem prostoru, kjer je policija pridobila dokaze, zgolj ene od prič ni bilo, ustavnopravna zahteva, ki jo ponovi tretji odstavek 216. člena ZKP, ni izpolnjena.3 Toliko bolj to velja, če v enem od prostorov ni bila prisotna nobena od prič. Na tako pridobljene dokaze ni moč opreti sodne odločbe in je podatke o tako pridobljenih dokazih potrebno izločiti iz spisa.

9. Glede na izpoved priče A. A. je prvostopenjsko sodišče utemeljeno opravilo preizkus zakonitosti opravljene hišne preiskave v delu, ki se nanaša na zgoraj opisano obvezno prisotnost solemnitetnih prič. Na podlagi izpovedi prič, policistov in solemnitetnih prič je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da sta bili dve solemnitetni priči, vključno z A. A., prisotni v vseh prostorih preiskovane hiše, da je bila tudi v tem delu hišna preiskava opravljena zakonito.

10. Po pregledu zbranih podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je hišna preiskava opravljala 12. 7. 2022 od 7:30 ure do 12:55 ure. Od 7:30 do 11:10 sta bili priči hišne preiskave B. B. in C. C., ob 11:30 pa je pričo B. B. zamenjal priča A. A., za čas od 11.10 do 11.30 je bila preiskava prekinjena. Kot izhaja iz izpovedi policistov in solemnitetne priče C. C., ki je bila priča ves čas hišne preiskave, je bil solemnitetna priča A. A. v času preiskave v hiši, konkretno v kleti, ki se je v preiskavi nazadnje pregledovala. Policistka Č. Č. je izpovedovala, da je priča A. A. prišel proti koncu preiskave in šel s policisti v klet in je ocenila, da je bil prisoten pri najdbah, popisanih v zapisniku o preiskavi, nekje od zaporedne številke 47 naprej. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila izpovedi priče A. A., da ga v hiši sploh ni bilo in po oceni pritožbenega sodišča mu prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo. Ugotovitev o njegovi pravilni prisotnosti in neverodostojnosti njegove izpovedi tudi ne more izpodbiti pritožnikov očitek o nekorektnem ravnanju policije pri izbiri prič, upokojenega policista B. B. in natakarice v lokalu, kjer policisti malicajo, priče C. C., tudi sicer prijateljice policista D. D. 11. V skladu s tretjim odstavkom 216. člena ZKP je lahko priča hišne preiskave vsaka polnoletna oseba, ki se jo pred začetkom preiskave opozori, da pazi, kako se preiskava opravlja in da ima pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če misli, da vsebina zapisnika ni pravilna. Ne URS, ne ZKP ne določata posebnih drugih pravil o solemnitetnih pričah. Glede na vlogo, ki jo solemnitetna priča ima, mora biti razumna in sposobna spremljati potek hišne preiskave, kar se nanaša na ustrezno ohranjenost potrebnih čutil (vid, sluh in voh). Priče tudi ne morejo biti osebe, ki imajo glede hišne preiskave druge uradne funkcije (policisti preiskovalci, državni tožilec, ki je predlagal odreditev hišne preiskave in preiskovalni sodnik, ki jo je odredil).4 Vrhovno sodišče RS (ne)pristranskost priče zelo ozko razlaga. Ustava in ZKP ne določata, kdo ne sme biti priča pri hišni preiskavi in tudi ne, na kakšen način se priči določita (izbereta). Zato ni zakonske podlage za stališče, da je treba kot nedovoljen dokaz po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP šteti vsak dokaz, ki je bil pridobljen pri hišni preiskavi, pri kateri je bil navzoč kot priča policist. Ker je dolžnost priče pri hišni preiskavi, da pazi, kako se preiskava opravlja, dolžnost policistov pa je odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, že zaradi možnih ugovorov o njihovi pristranosti ni primerno, da so policisti - ne glede na to ali so v uniformi ali v civilu - določeni za priče pri hišni preiskavi. Ali je zaradi tega hišna preiskava nezakonita oz. ali je dokaz, pridobljen pri hišni preiskavi, nedovoljen dokaz v smislu 219. čl. ZKP, pa se presoja na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera.5 V konkretnem primeru je bil priča upokojen policist, ki četudi je bil kasneje seznanjen z nadaljnjim potekom hišne preiskave, to samo po sebi, ob odsotnosti drugačnih trditev, ne vpliva na zakonitost hišne preiskave. Prav tako ni videti nobenega razloga, da bi natakarica iz lokala, kjer policisti malicajo, ne mogla kot priča nadzirati opravljanje hišne preiskave. Ne za upokojenega policista, ne za natakarico na podlagi podatkov v spisu, upoštevajoč pritožbene očitke, ni moč zaključiti, da nista opravila svoje zakonsko določene vloge, nadziranja oprave hišne preiskave.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sodba VS RS I Ips 13427/2012 z dne 12. 6. 2013. Enako tudi načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS dne 6. 4. 2012. 2 Sodba VS RS I Ips 167/2000 z dne 12. 6. 2003. 3 Ibidem. 4 M. Šepec, člen 216, r. št. 11 v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2023. 5 Sodba VS RS I Ips 105/96 s 6. 5. 1996.