Jedro

Zapisnik o zaslišanju uradne osebe, ki je v kuverti z oznako "uradna tajnost", čeprav sam ni označen kot "zaupen", ne more biti podlaga za odločitev, dokler se nahaja v kuverti z oznako "uradna tajnost".

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 27.9.1993 odpravi.

Obrazložitev

V ponovnem postopku je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je v skladu s sodbo naslovnega sodišča št. U 464/92 v dopolnjenem postopku zaslišala kot pričo predstavnika Pokrajinskega štaba TO, ki je izpovedal, da je tožnik sodeloval z agresorjem in sicer se je sestajal z delavci KOS-a, "v času, ko naj bi se nahajal v R Hrvatski, pa je potoval tudi v Knin h generalu Š.N.". Na navedeni podlagi je zaključila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I), zato je njegovo vlogo zavrnila na podlagi 3. odstavka 40. člena navedenega zakona.

Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da nikoli ni sodeloval z agresorjem. V času agresije od 20.6.1991 do 10.7.1991 se je nahajal v Republiki Hrvatski, kamor je odpotoval zaradi smrti svaka. Po vrnitvi v Slovenijo 10.7.1991 je vložil zahtevo za odpust iz JLA in upokojitev. Upokojen je bil 16.7.1991. Dne 11.7.1991 je bil operiran na palcu desne noge, zaradi česar je bil nepokreten dvajset dni. Že pred agresijo na Slovenijo je bil operiran na žolču, zaradi česar je bil šestdeset dni v bolniškem staležu. V JLA ni imel nobene pomembne funkcije in je že zato nesmiselna trditev, da bi kakorkoli sodeloval s KOS in tudi ni imel nobenih stikov s Š.N. in nikdar ni bil v Kninu. Meni, da vse navedeno dokazuje, da ni sodeloval pri agresiji na Slovenijo. Te navedbe bi potrdile priče, ki jih je predlagal, vendar jih tožena stranka ni zaslišala, ampak se je postavila na stališče, da je tožnikova izpoved neresnična. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka ponovno zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu iz razloga, ker bi njegov sprejem predstavljal nevarnost za obrambo države. Z zakonom o državljanstvu Republike Slovenije je toženi stranki dana diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, torej tudi v primeru, če bi sprejem take osebe v državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo države. Vendar mora tudi v takem primeru predhodno ugotoviti popolno dejansko stanje, na kar je sodišče opozorilo v citirani sodbi.

V dopolnjenem postopku je tožena stranka sicer zaslišala kot pričo pooblaščenega predstavnika Pokrajinskega štaba TO, vendar je zapisnik o tem zaslišanju v kuverti z oznako "uradna tajnost", čeprav na zapisniku te oznake ni. Na tem dokazu temelji tudi izpodbijana odločba, toda dokler je ta dokaz v kuverti z oznako "uradna tajnost", ne more biti podlaga za odločitev. Vsi zbrani dokazi namreč morajo biti v spisih in stranki mora biti omogočeno, da se z njimi seznani. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije namreč nima posebnih procesnih določb, zato se uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabljajo kot republiški predpis. To pomeni, da je v postopku potrebno upoštevati pravila tega zakona o sodelovanju stranke v postopku, dokaznega postopka, dokazne ocene in obrazložitve odločbe. Obrazložen mora biti tudi prosti preudarek, na kar vse je sodišče tudi opozorilo v že navedeni sodbi, vendar tožena stranka pravnega mnenja in pripomb sodišča ni upoštevala.

Ponovni postopek bo torej tožena stranka morala izvesti v skladu z določbami ZUP. To predvsem pomeni, da bo tožniku morala dati možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (143. člen ZUP). Tožnik ima pravico, da brani svoje interese, zato bo potrebno izvesti tudi dokaze, ki jih je predlagal že v vlogi z dne 18.6.1992 (zaslišanje prič ...). Pred zaslišanjem morajo biti vse priče opozorjene na resnico (178. člen ZUP), kar mora biti razvidno iz zapisnika o zaslišanju in vsi tako zbrani dokazi morajo biti v spisu. Tožnik zanika vsakršno sodelovanje z agresorjem na Slovenijo in zatrjuje, da v času agresije ni bil v Sloveniji, takoj po vrnitvi v Slovenijo je zaprosil za upokojitev in bil upokojen, poleg tega pa je bil tudi v bolniškem staležu. V izpodbijani odločbi pa tudi ni konkretizirano nobeno tožnikovo ravnanje, na podlagi katerega je bil sprejet sklep, da bi njegov sprejem predstavljal nevarnost za obrambo države. Zato bo v dopolnjenem postopku potrebno ugotoviti konkretno tožnikovo ravnanje pred, med in po agresiji na Slovenijo, o čemer morajo biti dokazi v spisu. Tako ugotovljeno dejansko stanje mora biti navedeno v odločbi, vključno z dokazi in njihovo oceno, na kateri temelji sklep o dejanskem stanju. Prav tako mora biti obrazložen prosti preudarek (7., 9. in 209. člen ZUP).

Izpodbijana odločba torej ne vsebuje konkretno ugotovljenega dejanskega stanja glede tožnikove nevarnosti za obrambo države v smislu 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z že citiranim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.