Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za pravno situacijo iz 106. člena ZZZDR, zato sodišče tožbenih navedb v zvezi s pravico do stikov ni obravnavalo. V obravnavanem primeru gre za postopek, ki ga je CSD na pobudo tožnika opravil po uradni dolžnosti na pravni podlagi po 119. členu ZZZDR, po katerem je CSD dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Na tem pravnem temelju je dano splošno pooblastilo socialnemu varstvu za ukrepanje za varovanje otrokovih koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Center za socialno delo A. je kot prvostopni organ s sklepom št. ... z dne 3. 7. 2007 ustavil postopek za oceno ogroženosti mld. otroka B.B., s stalnim prebivališčem ... št. ... , A. V obrazložitvi navaja, da je posebni ugotovitveni postopek za oceno ogroženosti mld. otroka začel na pobudo otrokovega očeta C.C.. V skladu s 119. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04, dalje ZZZDR ) in 145. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP). V okviru posebnega ugotovitvenega postopka je CSD opravil razgovore s starši mladoletnega otroka, očetom tožnikom C.C., materjo Č.Č. in s starimi starši po materini strani, ki deloma skrbijo za vzgojo in varstvo mld. B.B., opravil obisk na domu na ... št. ..., A., ter pridobil vsa zahtevana poročila s strani strokovnih služb, ki obravnavajo mladoletnega otroka: poročilo pediatrinje D.D., poročilo specialista ortopeda E.E., poročilo specialistke s Pediatrične klinike F.F. ter poročilo psihologinje G.G. s Centra za socialno delo A.. Iz opravljenih dejanj in pridobljenih poročil v postopku ocene ogroženosti mld. B.B., CSD ni ugotovil, da je ogrožen, zato je na podlagi 4. odstavka 135. člena ZUP postopek ustavil. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na 1. odstavek 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah, po katerem so v vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne ali zasebne ustanove za zasebno varstvo, otrokove koristi glavno vodilo. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil in potrdil izpodbijani sklep. V svoji obrazložitvi navaja ustavne določbe in sicer 3. odstavek 53. člena Ustave RS, po kateri država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere in ki v 1. odstavku 54. člena določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke ter da se jim ta pravica in dolžnost lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V nadaljevanju navaja 3. člen Konvencije o otrokovih pravicah ter določbe 5.a in 6. in 119. člena ZZZDR, ki opredeljujejo otrokovo korist, ki jih citira ter 68. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 36/04 - v nadaljevanju ZSV), ki določa, da CSD v izvrševanju javnih pooblastil postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ugotavlja, da je CSD upravni postopek v zadevi ukrepa zaščite pravic in koristi mld. otroka na podlagi 119. člena ZZZDR začel na pobudo tožnika, otrokovega očeta, zaradi zatrjevanega nezdravljenja, zanemarjanja, izpostavljenosti škodljivim vplivom in psihično manipulacijo nad mld. B.B. s strani otrokove matere in je le-ta v ugotovitvenem postopku, potem, ko je pridobil več izjav otrokove matere in poročila zdravstvenih institucij, v katerih se je mld. B.B. zdravil oz. bil obravnavan, ugotovil, da navedbe tožnika niso utemeljene in pravice ter koristi mld. B.B. niso ogrožene. Zato je odločitev prvostopnega organa o ustavitvi postopka po 4. odstavku 135. člena ZUP pravilna, pomanjkljivo obrazložitev pa je pritožbeni organ v smislu 1. odstavka 251. člena ZUP dopolnil. Sklicuje se na 1. in 2. odstavek 164. člena, 165. člen in 189. člen ZUP, ki jih citira. Pritožbeno navedbo, da izpodbijani sklep ne temelji na ugotovljenem dejanskem stanju pa kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z domnevnim ogrožanjem pravic in interesov mld. B.B. je prvostopni organ pridobil dokazila (poročila Pediatrične klinike in zdravstvenega doma) iz katerih izhaja, da otrokovo zdravstveno stanje v smislu pogostosti obolevanja ne odstopa od normale in da hospitalizacije niso posledica nezdravljenja otrokovih prehladov, zato otrokovi materi ni mogoče očitati krivde za otrokovo obolevnost. Nadalje iz poročila Medicinske fakultete izhaja, da je v zvezi z otrokovo prirojeno okvaro nogic in izbrano terapijo otrokova mati v celoti ravnala v skladu z odločitvijo zdravstvenih strokovnjakov, ki so in bodo tudi nadalje o vrsti terapije odločali glede na trenutno klinično sliko otroka, in je tožnikova navedba, da operativni poseg ni bil izveden, ker bi mu otrokova mati nasprotovala, neutemeljena. Otrokova mati je na tožnikove pomisleke o pravilnem prehranjevanju otroka ustrezno pojasnila, kakšno prehrano otrok uživa, tožnik pa za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza, zato pritožbeni organ ne vidi razloga, da prvostopni organ ne bi upošteval navedb otrokove matere; tožnikove navedbe, da CSD ni usposobljen, da bi sam presojal zdravstveno dokumentacijo in potrdila, ki jih zdravstveni dom pošilja, pa pojasni, da je prvostopni organ pridobil poročila zdravstvenih institucij, ki nedvomno razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da lahko podajajo opis dejanskega stanja v zvezi z zdravstvenim stanjem mld. B.B.. Zato po mnenju pritožbenega organa tudi ni razloga, zlasti ob upoštevanju dejanskega stanja, ki je bilo v postopku na prvi stopnji nedvomno ugotovljeno, da bi morala biti navedena potrdila podvržena presoji izvedenca medicinske stroke, saj v ugotovitvenem postopku nobeno dejstvo ni povzročilo dvoma v strokovnost mnenj navedenih zdravstvenih inštitucij. Pritožbeni organ se opredeli tudi do očitkov tožnika, da otrokova mati preprečuje osebne stike in mld. B.B. indoktrinira. Pojasni, da je za odločanje o osebnih stikih skladno z ZZZDR pristojno sodišče ter v zvezi z osebnimi stiki ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ž. z začasno odredbo določilo osebne stike med mld. B.B. in očetom tožnikom, v kateri ima otrokov oče učinkovito pravno sredstvo za izvršbo stikov tudi v primeru, da bi jih otrokova mati preprečevala ali omejevala, zato so po mnenju pritožbenega organa v konkretnem postopku navedbe neutemeljene. Prav tako po mnenju pritožbenega organa po preučitvi mnenja Urada za enake možnosti, iz katerega ne izhaja, da bi v konkretnem upravnem postopku prišlo do neenakega obravnavanja otrokovih staršev.

Tožnik v upravnem sporu vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Očita kršitve ZUP in nevročitev odločbe drugostopnega organa, s katero mu je bilo več kot pol leta onemogočeno uveljavljati pravno varstvo ter s tem kršitev 53. člena Ustave RS. Tožnik je prvostopnemu organu že 7. 1. 2007 sporočil svoj sum ogroženosti otroka, le-ta pa je šele 29. 3. 2007 na zapisnik t.i. teamskega posveta sprejel sklepa v postopku, o čemer se pritožbeni organ ni izrekel. Ugotavlja kršitev 7. člena Evropske Konvencije o otrokovih pravicah, saj bi organi morali delati hitro, predvsem pa učinkovito, ter pri teh postopkih niso vezani na posebno zahtevo strank. Prvostopni organ je tožnika vabil na razgovor 11. 4. 2007, tri mesece po vloženi prijavi. Prvostopnemu organu očita postopkovne nepravilnosti, tako v zvezi z izločitvijo strokovnega sodelavca iz te institucije, ki obravnava istega otroka, kot seznanjanje nasprotne stranke več kot 10 dni vnaprej o obisku na domu. Vse navedbe nasprotne stranke v postopku so v celoti povzete iz zapisnika z dne 25. 4. 2007. Nekritično oba organa razpolagata z obsežno dokumentacijo o ravnanju matere otroka, iz katere izhaja manipulacija matere, iz katere je razvidno, da je tožnik šele po dolgotrajnih postopkih na sodišču izboril pravico biti oče. Navaja, da je bil že od prvega trenutka tožnik kot oče izobčen iz procesa z različnimi manipulacijami in doktrinacijo otroka, zlorabo institucij v ta namen, in da iz dokumentacije jasno izhaja, da je otrok pred vsakim stikom z očetom bolan, kar pomeni, da je nenehno bolan oz. je bolan 2x na teden popoldan, bolan je vsaj drugi vikend, če je potreba, se ga celo odpelje v čas stika na urgenco. Očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in se sklicuje na navedbe v samem postopku. Očita kršitev postopka, saj oba organa tožniku kot očetu nista dala priložnosti, da se o pridobljenih izjavah otrokove matere izjasni ter očita prvostopnemu organu, da je izločil pri presojanju ogroženosti otroka in izpostavljenosti škodljivega vpliva in psihične manipulacije nad otrokom s strani matere iz postopka vso zbrano spisovno dokumentacijo spisa, s tem da o izločitvi ni izdal posebej nobenega sklepa. Tožnik tudi ni imel možnosti po pridobitvi dokumentacije nanjo podati svojih pripomb, temveč je bila zadeva predstavljena na t.i. teamskem posvetu dne 15. 5. 2007 in 2. 7. 2007, na katerega tožnik ni bil povabljen, niti mu ni bilo pred izdajo prvostopnega sklepa omogočeno aktivno sodelovati v postopku. Očita kršitve ugotovitvenega postopka, ki se sklicuje na listine, do katerih tožnik ni imel dostopa. Navaja, da so zapisniki teamskih posvetov le povzetki nekih dejstev ter je mnenja, da navedeni team ne more prevzeti njegovega statusa stranke v postopku. Meni, da tovrstna izključitev aktivnega statusa tožnika v upravnem postopku zaradi notranjih metod dela, nima zakonske podlage. Prvostopni organ bi moral voditi postopek po ZUP in tožniku priznati oz. omogočiti status aktivne stranke v postopku. Obrazložitev pritožbenega organa, da naj bi se postopek o stikih vodil pred sodiščem in da ima tožnik na voljo učinkovita pravna sredstva, pa se tožniku zdijo neresna in neutemeljena. Od sodišča pričakuje, da bo njegovi tožbi ugodilo in odpravilo obe odločbi ter postavilo izvedenca zdravstvene stroke, ki bo ugotovil dejansko stanje in stopnjo zdravstvene ogroženosti otroka in vzrok za pogosto obolevnost, postavilo kompletnega izvedenca klinične psihologije za ugotovitev stopnje odtujitve oz. odtujitvenega sindroma, ugotovilo nezakonit poseg v pravico tožnika do nerazumno dolgega obravnavanja, opravilo zaslišanje strank, ki jih predlaga, ugotovilo potek časa in vsebinsko presodilo posamezne postopke na obeh stopnjah in takoj odločilo o zadevi oz. podrejeno vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Stranki z interesom Č.Č. je bila tožba poslana v odgovor, ki pa nanjo ni odgovorila.

V odgovoru na tožbo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predlaga sodišču, da tožbo iz razlogov, navedenih v odločbi ministrstva, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ne gre za pravno situacijo iz 106. člena ZZZDR, zato sodišče tožbenih navedb v zvezi s pravico do stikov ni obravnavalo, saj to ni predmet tega postopka, zato tudi pavšalne očitke tožnika v zvezi z "nepopolnostjo" upravnega spisa in izločitvijo dela upravnega spisa sodišče kot irelevantne zavrača. V obravnavanem primeru gre za postopek, ki ga je CSD na pobudo tožnika opravil po uradni dolžnosti na pravni podlagi po 119. členu ZZZDR, po katerem je CSD dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Na tem pravnem temelju je dano splošno pooblastilo socialnemu varstvu za ukrepanje za varovanje otrokovih koristi, ki sloni na načelu ZZZDR, da država s sistemom socialnega varstva pomaga ljudem v njihovih medsebojnih razmerjih in pri izvrševanju roditeljske pravice (15. člen ZZZDR) oz. starševske odgovornosti. V tem delu CSD odloča v izvrševanju javnih pooblastil in se je dolžan ravnati po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku, če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena (68. člen ZSV). Drugačna oz. posebna pravila postopka so po 88. členu ZSV določena, kadar centri za socialno delo odločajo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106., (114. - črtan), 120. in 121. člena ZZZDR, ko so dolžni po navedeni določbi ZSV v postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. V obravnavanem primeru pa ni šlo za odločanje o pravicah in koristih otroka po zgoraj navedenih določbah ZZZDR, temveč se v obravnavani zadevi vodi postopek za oceno ogroženosti ml. otroka po 119. členu ZZZDR, ki daje CSD splošno pooblastilo za postopanje. Ker po povedanem v tem primeru ni šlo za situacijo, da bi bilo CSD treba upoštevati posebna pravila, določena v 88. členu ZSV, so zatorej očitki tožnika glede obvezne ustne obravnave in posebnega mnenja strokovne komisije, ki naj bi jo pridobil prvostopni organ pred odločitvijo, neutemeljeni, saj pravni predpis tega ne določa. Neutemeljeni pa so tožbeni očitki tudi glede kršitve pravil postopka po ZUP. Po splošni določbi 119. člena ZZZDR mora CSD storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Prvostopni organ je v postopku pridobil mnenja pristojnih zdravstvenih institucij, ki se nahajajo v upravnem spisu in sicer Katedre za ortopedijo Medicinske fakultete, E.E.; otroškega dispanzerja A, D.D.; mnenje za čas hospitalizacije (26. 2. do 2. 3. 2007), poročilo z dne 23. 4. 2007 s strani Pediatrične klinike, Pulmološkega oddelka; Kliničnega centra, Ortopedske klinike, z dne 26. 4. 2007, pristojne psihologinje CSD; opravil obiske na terenu in pridobil izjave matere otroka. Tudi po mnenju sodišča iz navedenih poročil in ugotovitev, pridobljenih v okviru ugotovitvenega postopka ocene ogroženosti mld. B.B., ne izhaja ogroženost ml. otroka. Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka za odločitev navedla tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, 105/06, dalje ZUS-1).

Po mnenju sodišča je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen. V obravnavani zadevi je CSD kot prvostopni organ v postopku odločanja pravilno upošteval načelo varovanja otrokove koristi in tudi spoštoval vse procesne garancije v skladu z določili ZUP, zato ne gre za kršitev pravil postopka. Odločilnega pomena je ugotovitev, da mld. otrok B.B. ni ogrožen, kar je dolžan CSD ugotavljati po uradni dolžnosti, ni pa bil po mnenju sodišča pred izdajo odločbe dolžan CSD razpisati ustne obravnave in pridobiti mnenja strokovne komisije, saj glede na podatke predloženih upravnih spisov in tožbenih razlogov, s katerimi tožnik izpodbija odločitev SCD v povezavi z odločitvijo Ministrstva, ne gre za upravno stvar po 105., 106., 120. in 121. členu ZZZDR in uporabo 88. člen ZSV. Sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar izhaja tudi iz poročil pristojnih zdravstvenih organizacij. Očitke kršitev 7. člena Evropske Konvencije o otrokovih pravicah pa sodišče kot pavšalne zavrača. Iz mnenja zagovornice načela enakosti ne izhaja, v čem bi bila v obravnavanem primeru konkretno kršena ta enakost in zaradi katerih bi bila tožeča stranka neposredno diskriminirana, sicer pa gre v tem postopku za koristi otrok in ne koristi tožeče stranke. Dokaze, ki jih je prvostopni organ pridobil v postopku, je po mnenju sodišča pravilno presodil, zato niso kršene splošne določbe ZUP v zvezi z dokazovanjem (164. člen ZUP), niti ni šlo po mnenju sodišča za kršitev pravil postopka, saj iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik seznanjen z dokumenti, ki jih je pridobil prvostopni organ v postopku ocene ogroženosti. Tožnik je bil obveščen o poteku postopka, kot tudi o tem, da si lahko ogleda spisno dokumentacijo, kar je tožnik tudi storil, zato po mnenju sodišča tudi ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in sodišče vse očitke v zvezi s kršitvijo postopka zavrača kot neutemeljene, kakor tudi očitke, da ni bil seznanjen z izjavami matere, ni pa predmet preizkusa tega postopka odločitev v zvezi z osebnimi stiki po ZZZDR, zato sodišče tožbene navedbe v tej smeri ni obravnavalo, ker na odločitev ne vplivajo. Pomembno v obravnavani zadevi je, da je ugotovljeno, da otrokovo zdravstveno stanje v smislu pogostosti obolevanja ne odstopa od normale in da hospitalizacije niso posledica nezdravljenja otrokovih prehladov, prav tako pa je pojasnjeno stanje glede nadaljnje terapije v zvezi z otrokovo prirojeno okvaro nogic in izbrano terapijo in katere je razvidno, da je otrokova mati ravnala po navodilih zdravnikov. Sodišče tudi ne dvomi v strokovnost usposobljenih strokovnjakov s strani CSD, tožnik pa razen pavšalnih očitkov nestrokovnosti konkretnih razlogov ni navedel. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je za odločitev v tem upravnem sporu relevantno, ni predmet tožbenih ugovorov.