Jedro

Prikazovanje, ki je moralo biti neresnično in podano s hudobnim namenom družbenih in političnih razmer v državi, bi lahko pomenilo kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77 le, če bi takšno prikazovanje vsebovalo prikrit poziv na akcijo v smeri zrušenja, strmoglavljenja, izpodkopavanja v 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ navedenih objektov kazenskopravnega varstva, pri čemer pa ni zadostovala abstraktna nevarnost, temveč je morala biti podana konkretna nevarnost, da bo tako ravnanje povzročilo pri tistih osebah, katerim je bilo namenjeno, odločitev za nasilno akcijo na kazenskopravno zavarovane objekte, navedene v 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77, pri čemer je moral biti pri storilcu podan direktni naklep, torej njegova zavest o neresničnosti trditev in tudi njegov poseben namen, da bi se zrušili, strmoglavili ali izpodkopali navedeni objekti kazenskopravnega varstva.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. B.G. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 8.4.1986 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 11.9.1986 spremeni tako, da se obs. B.G. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je:

1. v večkratnih razgovorih z vojakom T.M.: a) izjavil decembra 1985 v prostorih vojaškega kluba VP.., da se JLA v primeru spopada z velikimi silami ne bi bila v stanju upreti tem silam, da vojaki v tem primeru ne bi imeli možnosti niti dezertirati, kaj šele braniti; da je pri nas vojaška tehnika zastarela; da obstoj JLA ne zagotavlja nobene varnosti, ker bi bili hitro premagani s strani morebitnega napadalca; b) proti koncu januarja 1986 v prostorih vojaškega kluba VP...

izjavljal, da se ne prikazuje resnično dejansko stanje v Jugoslaviji, ampak se laže in lakira resnica s tem, da se vse prikazuje z lepe strani, da se Tito vzvišuje in povzdiguje nad boga; da je na oblasti ZKJ, ne pa delavski razred; da je socialistično samoupravljanje utopija; da je bilo leto 1948 farsa, ker se ni odstopilo od Stalinove politike; da pri nas obstojijo Goli otoki in Jasenovci; da komunisti preganjajo vse drugače misleče; da si je Federacija izmislila zakon, s katerim bi ustavila Jovanko, da ne sname avreole brezmadežnosti s svetnika Tita; da se ne spoštujejo sklepi AVNOJ-a, ker se Kosovu ne priznava status republike in pravica do odcepitve; da politiki ne dovoljujejo ljudstvu, da bi se z referendumom izjasnilo glede odcepitve Kosova, ker jih je strah, da bi se tudi ljudstvo Slovenije opredelilo za odcepitev od Jugoslavije; c) februarja 1986 v garnizonski knjižnici v V. izjavljal, da volitve leta 1945 niso bile demokratične, ker so bile izsiljene; da je naš kazenski zakonik hujši kot islamski šerijat; da ZKJ ni vodilna idejno-politična sila ljudstva in ni v službi interesov delavskega razreda; da so vsi položaji vnaprej rezervirani za člane ZKJ, da bi ZKJ izgubila politično nadoblast, če bi bil ustanovljen večstrankarski sistem;

2. v razgovoru z vojakom S.Š. v novembru 1985 v garnizonski knjižnici v V. izjavljal, da bi bilo za Slovenijo in Slovence bolje, če bi bili samostojni, ker bi imeli vsi brezposelni možnosti za zaposlitev; da Slovenija ni izkoristila svoje zgodovinske priložnosti in postala samostojna republika ter da bi v nasprotnem bila druga Švica; da je S.D. "skidal glave" profesorjem v Sloveniji in jih nagnal s fakultet; da je devizni zakon zakon za revne, ker bodo revnejše republike pridobile več deviz kot tisti, ki jih zaslužijo; da prihaja do nacionalizma tudi zaradi propagande državnega vodstva, ki si izmišlja krize, kot v primeru Kosova in zdaj v Sloveniji; 3) v razgovoru z vojaki M.O., T.M. in N.P. januarja 1986 v knjižnici vojaškega kluba v V. izjavil, da se JLA ne bi bila v stanju upreti morebitnemu napadalcu; da je mladina v Sloveniji ogorčena in revoltirana; da je čutiti v Sloveniji nestrpnost do delavcev iz drugih republik in pokrajin, ker s svojim obstojem motijo Slovence pri zaposlovanju; da je veliko od tistega, kar je napisano o boju, pogumnosti in zmagah v NOB izmišljeno s strani posameznikov; 4) v razgovoru z vojakoma M.O. ter T.M. februarja 1986 pred garnizonsko knjižnico v V. izjavil, da se ne spoštujejo ustavne določbe, ker se Kosovu ne priznava status republike in pravica do odcepitve; 5) v večkratnih razgovorih z vojakoma N.P. ter T.M. konec januarja in v začetku februarja 1986 v garnizonski knjižnici v V. ponovno izjavil, da se ne spoštujejo ustavne določbe, ker se Kosovu ne priznava status republike in pravica do odcepitve; da tega ne dovolijo, ker bi se odcepile tudi druge republike iz Jugoslavije, med njimi tudi Slovenija, kar bi ji ustrezalo; da je bila takoj po vojni v Sloveniji obsojena na smrtno kazen večja skupina intelektualcev, čeprav so bili nedolžni in je bil tako uničen sam vrh slovenske kemijske inteligence; da je mladina v Sloveniji nagnjena k nacizmu, ker je revoltirana; 6) v razgovoru z vojakoma P.P. ter T.M. v začetku februarja 1986 v prostorih garnizonske knjižnice v V. izjavil, da v Jugoslaviji ne obstoji svoboda tiska in govora; da se Kosovu ne dovoli pravica do republike in odcepitve, ker bi isto naredile tudi druge republike; da delavci iz drugih republik predstavljajo motnjo za zaposlitev brezposelnih Slovencev; da ni potrebno soditi Andriji Artukoviču, ker je star ter da tako starega človeka ne bi obsojala nobena druga država razen Jugoslavije, in da bo Jugoslavija v primeru, če bi bil Artukovič obsojen, pokazala, da se poslužuje enakih metod kot nekdanja NDH; da bi prišlo v primeru agresije na Jugoslavijo do razkola med vojaki in starešinami; da bi se v primeru ustanavljanja večstrankarskega sistema v Jugoslaviji 90% ljudstva opredelilo za druge stranke, in da je storil s tem kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 8.4.1986 je bil B.G., ki je državljan Republike Slovenije, kar je razvidno iz potrdila o državljanstvu z dne 4.3.1997, zaradi kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ obsojen na kazen 1 leta zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 7.3. do 8.4.1986. Obsojen je bil tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu je s sodbo z dne 11.9.1986 zavrnilo pritožbo vojaškega tožilca, deloma pa je ugodilo pritožbi zagovornika obs. B.G. in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obs. B.G. izrečeno kazen z uporabo določil o omilitvi kazni znižalo na 9 mesecev zapora.

Zagovornik obsojenca, odvetnik B.Š. iz N.m., v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja razloge iz 1.,2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. B.G. oprosti obtožbe. V zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega postopka obrazlaga s tem, da je bila obsojencu onemogočena pravica do sodnega varstva, ker mu je sodilo vojaško sodišče, da je bil izvršen nedovoljen poseg v varstvo njegove osebne svobode, ker mu niso bili v materinem jeziku sporočeni razlogi za odvzem prostosti, da je bila obsojencu onemogočena takojšnja pravna pomoč zagovornika, pač pa mu je bil po uradni dolžnosti postavljena za zagovornika vojaška oseba, ki je celo delovala v škodo obrambe obsojenca, saj mu je celo odsvetovala vložitev ugovora zoper obtožnico, prav tako pa tudi na glavni obravnavi svoje dolžnosti ni korektno opravljala. Po stališču zagovornika obs. B.G. v sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar je tudi v času sojenja pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP/77. Zatrjevano kršitev kazenskega zakona pa zagovornik obs. B.G. obrazlaga s tem, da dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, sploh ni bilo kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ (KZ SFRJ/77), ker je obsojenec v pogovorih z vojaki, navedenih v izreku pravnomočne sodbe, le uresničeval ustavno zajamčeno človekovo pravico, in sicer svobodo izražanja misli in govora. Storitev kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 133. členu KZ SFRJ/77 bi bilo mogoče obs. G. očitati le, če bi pozival ali ščuval k rušenju oblasti, pogovori obsojenca z drugimi vojaki pa niso pomenili poziva za akcijo v smeri rušenja, strmoglavljenja oziroma izpodkopavanja tedanje ureditve. Razen tega zagovornik obs. B.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojenčeve trditve v pogovorih z vojaki niso bile neresnične ter da je potrebno grajati pravnomočno sodbo tudi zaradi odločitve o kazenski odgovornosti obsojenca, ker sodišče direktnega naklepa obsojenca sploh ni ugotavljalo, pač pa se je zadovoljilo z zaključkom, da v naklep ni nobenega dvoma.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na kršitve kazenskega zakona, utemeljena, da pa o zatrjevanih procesnih kršitvah ne more podati mnenja, ker s kazenskim spisom ne razpolaga. V odgovoru še navaja, da je prišlo do dekriminizacije 133. člena KZ SFRJ/77 že z določilom 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah KZ SFRJ (Ur.list SFRJ, štev. 38/90) ter da je tudi Zakon o popravi krivic (Ur. list RS, štev. 59/96) določbo 133. člena KZ SFRJ/77 uvrstil med tiste, zaradi katerih je mogoče vložiti revizijo zoper sodbo, izdano v času od 15.5.1945 do 2.7.1990. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ocenjevalo, ali so podane zatrjevane kršitve kazenskega postopka, ker za tako oceno ni bilo potrebe, saj je ugotovilo, da v dejanjih obsojenca, opisanih v izreku pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77. To kaznivo dejanje je storil, kdor je s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače pozival ali ščuval k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve, k razbijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti, k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov, k odporu proti odločitvam pristojnih organov oblasti in samouprave, ki so bili pomembni za varnost in razvoj socialističnih samoupravnih odnosov, varnost ali obrambo države, ali kdor je s hudobnim namenom in neresnično prikazoval družbene in politične razmere v državi. Iz izreka pravnomočne sodbe ter iz njene obrazložitve izhaja, da naj bi obs. B.G. storil kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77 s tem, da je v pogovorih z vojaki s hudobnim namenom in neresnično prikazoval družbene in politične razmere v državi. Zagovornik obs. B.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da v dejanjih, opisanih v pravnomočni sodbi, niso podani znaki tega kaznivega dejanja. Tak način izvršitve kaznivega dejanja, in sicer z neresničnim prikazovanjem družbenih in političnih razmer, pri čemer je moral biti podan tudi hudoben namen storilca (tkim. obrekovanje države), ki je bil inkriminiran z novelo KZ SFRJ/59, ni bilo mogoče obravnavati ločeno od druge oblike storitve kaznivega dejanja, inkriminiranega v 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77. Prikazovanje, ki je moralo biti neresnično in podano s hudobnim namenom družbenih in političnih razmer v državi, bi lahko pomenilo kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77 le, če bi takšno prikazovanje vsebovalo prikrit poziv na akcijo v smeri zrušenja, strmoglavljenja, izpodkopavanja v 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ navedenih objektov kazenskopravnega varstva, pri čemer pa ni zadostovala abstraktna nevarnost, temveč je morala biti podana konkretna nevarnost, da bo tako ravnanje povzročilo pri tistih osebah, katerim je bilo namenjeno, odločitev za nasilno akcijo na kazenskopravno zavarovane objekte, navedene v 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77, pri čemer je moral biti pri storilcu podan direktni naklep, torej njegova zavest o neresničnosti trditev in tudi njegov poseben namen, da bi se zrušili, strmoglavili ali izpodkopali navedeni objekti kazenskopravnega varstva. Iz opisa dejanj obsojenca v izreku pravnomočne sodbe pa izhaja, da je obsojenec izražal v pogovorih z vojaki le kritiko obstoječe družbene in politične ureditve tedanje države, ne pa tudi, da bi njegovo ravnanje imelo v 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77 opisane posledice.

S pravnomočno sodbo, s katero je bil obs. B.G. spoznan za krivega, je bil torej kršen kazenski zakon. To karšitev je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpravilo tako, da je obs. B.G. na podlagi 1. odstavka 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 133. člena KZ SFRJ/77. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.