Jedro

Če ena stranka odkloni sprejem ponujene poravnave, druge stranke (ponudnika) ne zavezuje del njegove ponudbe tako, da bi morala s poravnavo ponujeni znesek plačati vnaprej na račun sporne obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.000.000,00 SIT za čas od 12.8.1995 do plačila in od zneska 1.500.000,00 SIT za čas od 12.8.1995 do 22.2.1996. Tožnica je uveljavljala, naj se znesek 2.500.000,00 SIT, naveden v poravnalni ponudbi druge tožene stranke, šteje kot nesporni znesek v smislu 3. odst. 919.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Navajala je, da je ta znesek zapadel v plačilo dne 12.8.1995 in da so od tedaj naprej pa do plačila tekle zamudne obresti. Sodišče je sprejelo stališče, da določba tretjega odst. 919.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih v tem primeru ne pride v poštev.

Sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da zneska, navedenega v poravnalni ponudbi, ni mogoče šteti za nesporni del obveznosti tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na poravnalni predlog druge tožene stranke in šteje znesek, naveden v tem predlogu, za nesporen. Izpodbija tudi stališče, da je znesek 1.500.000,00 SIT postal nesporen šele z dnem plačila. Meni, da predlog poravnave vsebuje znesek, ki je nesporen in ki ga tožena stranka posredno priznava.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Druga tožena stranka je dne 18.7.1995 poslala tedanjemu pooblaščencu tožeče stranke predlog za sklenitev poravnave, po kateri bi druga tožena stranka plačala tožnici znesek 2.500.000,00 SIT v popolno poravnavo škode, ki ji je nastala v nezgodi dne 19.3.1993, s tem da se tožnica odpove vsakršnim odškodninskim zahtevkom, ki izhajajo iz omenjene nesreče in da se zaveže vrniti prejeti znesek v celoti ali v sorazmernem delu, če bi se ugotovilo, da je nesrečo zakrivila ali sozakrivila sama. Znesek, naveden v predlagani poravnavi, se ni nanašal na posamezne odškodninske postavke, temveč na celotno škodo. Iz tako opredeljene poravnalne ponudbe ne izhaja, da je za toženo stranko poravnalni znesek nesporen. Plačilo zneska je omejeno z vrsto določb, značilnih za poravnavo. Smisel poravnave je odprava negotovosti, vzjemno popuščanje in določitev vzajemnih pravic in obveznosti (1089.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato si poravnalne ponudbe ni mogoče razlagati tako, da s tem vsa nadaljnja negotovost spora preide na ponudnika; naslovnik, ki ni v ničemer popustil in ni prevzel nobene obveznosti, pa bi bil upravičen do prejema poravnalnega zneska. Taka razlaga poravnalne ponudbe je nasprotna smislu poravnave, kakor je opredeljen v 1089.čl. ZOR.

Tožeča stranka je ponudbo odklonila, zato od tedaj dalje iz nje za toženo stranko ni izvirala nobena obveznost več. Poravnalna ponudba ni bila mišljena kot pristanek na delno plačilo. Razlaga, na kakršni temelji stališče tožeče stranke, nima podlage niti v besedilu poravnalne ponudbe niti v njenem smislu. Predlog je mogoče razumeti samo celovito. Ponudnika ne zavezuje del njegove ponudbe (32. in 41.čl. ZOR). Zato ni utemeljeno stališče tožeče stranke, ki skuša uveljaviti kot obveznost tožene stranke samo iz celote iztrgan del, to je plačilo poravnalnega zneska, ne da bi sama pristala na pogoje predlagane poravnave.

Kasneje (dne 19.2.1996) plačan znesek 1.500.000,00 SIT ne pomeni, da je bil v poravnalnem predlogu z dne 18.7.1995 navedeni znesek 2.500.00,00 SIT med strankama nesporen. Za takšno stališče tožene stranke ni nobene podlage v ugotovitvah izpodbijane sodbe in tudi ne v vsebini pravnih institutov poravnave in ponudbe, kot so opredeljeni v navedenih določbah Zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).