Jedro

Zavezanec za plačilo odškodnine je tisti, ki je tujo nepremičnino dejansko uporabljal v svojo korist, ne pa tisti, ki je bil v času take uporabe zemljiškoknjižni lastnik te nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka (kot pravna naslednica A.) tožnikoma plačati 127.460,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zaradi uporabe nepremičnine parc. št. 759 k.o. M. ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 73.333,10 SIT z obrestmi. Tožena stranka oz. njena pravna prednica si je namreč to zemljišče neupravičeno lastila, tako da ga tožnika v obdobju 10 let nista mogla uporabljati.

Proti sodbi se iz vseh razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP pritožuje tožena stranka, ki zatrjuje, da je odločitev tako v dajenskem kot v pravnem pogledu napačna. Škoda se nanaša na neuporabo zemljišč in posek lesa ter očiščenje parcele, zato je za škodo odgovorna oseba, ki je imela sporne nepremičnine v posesti in uporabi oz. uživanju.

Zaradi načina pridobitve teh nepremičnin je kot nosilec lastninske pravice nastopal TOK, čeprav jih je v dejanskem pogledu pridobila TOZD P., ki jih je vseskozi uporabljala, imela v posesti in jih uživala. Odgovornost med TOZD-i oz. T. v okviru A. je bila subsidiarna, pravni naslednik TOZD-a P. pa je A., P., zato toženka meni, da ni pasivno legitimirana v tem sporu. Sklicevanje na pravnomočno sodbo o izstavitvi zemljiškoknjižne listine je neutemeljeno, saj ta obveznost tožene stranke še ne legitimira za spor o vračilu posesti, ki bi nastal, če A. P. posesti ne bi prostovoljno opustila. Zahtevek pa je po mnenju tožene stranke tudi delno zastaran, saj se zahteva škoda od 7.10.1981 dalje ter škoda, ki je nastala s posekom že v prvi polovici 80 let. Prvostopna sodba naj se torej razveljavi in zadeva vrne v ponovno razsojo.

Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu in že iz samih tožbenih navedb nedvomno sledi, da tožnika zahtevata odškodnino zaradi neuporabe svojega zemljišča, ker ga je nekdo drug uporabil v svojo korist (219. člen ZOR). Gre torej za povračilni zahtevek, katerega podlaga je neupravičena obogatitev ene stranke ob istočasnem nedopustnem prikrajšanju druge stranke.

Povračilni zavezanec je zato le tista (pravna) oseba, ki je dejansko imela korist od tuje stvari - nepremičnine. Prvo sodišče se glede na zavzeto stališče o pravnem nasledstvu v zvezi s pravnomočno sodbo P X s tem vprašanjem dejanskega uživanja spornih nepremičnin ni ukvarjalo. Ker pa iz povedanega sledi, da je prav to odločilnega pomena za določitev pasivno legitimirane stranke v tej pravdi je bilo treba izpodbijano sodbo zaradi dopolnitve v tej smeri razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje (3. odst. 370. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.