Jedro

Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb (NE-93) ne določajo kot pogoje za izplačilo odškodnine (zavarovalnine) cenzorski pregled oškodovanca. Zato se zavarovalnica ne more sklicevati na to, da začne teči rok za izplačilo zavarovalnine šele, ko je opravljen cenzorski pregled, če ne izkaže v postopku likvidacije škode in v pravdi, da dokumentacija, ki jo predloži oškodovanec z zahtevkom za plačilo zavarovalnine, ni zadostna za ugotovitev obstoja in obsega obveznosti zavarovalnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdi za plačilo zavarovalnine na podlagi nezgodnega zavarovanja je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,030.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1996 dalje do plačila in mu povrniti 153.577 SIT pravdnih stroškov. Z izvedencem je ugotovilo, da gre pri tožniku za 10-odstotno invalidnost in je zato upravičen do enega milijona odškodnine in da bi mu šla dnevna odškodnina za 167 dni, ker pa je tožena stranka že plačala za 162 dni, mu je prisodilo še 30.000 SIT (šest dni po 5.000 SIT). Tožena stranka je prejela tožnikov zahtevek za plačilo zavarovalnine in vso potrebno dokumentacijo 28.8.1996. Zato mu gredo obresti po preteku 14-dnevnega roka po tem datumu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ker je sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve o stopnji tožnikove invalidnosti in številu dni njegove prehodne nesposobnosti. Strinjalo se je tudi z odločitvijo o začetku teka zamudnih obresti. Cenzorski pregledi so interna zadeva tožene stranke in ne vplivajo na začetek zamude.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, naj jo vrhovno sodišče tako spremeni, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Trdi, da je treba tabelo invalidnosti kot sestavni del splošnih pogojev presojati s pravnega in ne medicinskega stališča in tako ugotoviti, da tožniku niso ostale funkcionalne posledice. Zato bi bilo treba zahtevek za invalidnost zavrniti. Prvo in drugo sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zamudnih obresti. Obstoj in višina obveznosti tožene stranke nista bili znani, ko je tožnik predložil medicinsko dokumentacijo, marveč šele po pregledu zdravnika cenzorja tožene stranke. Na ta pregled se tožnik kljub vabilom ni javil vse do 1.7.1999. Tako bi bil tožnik upravičen do obresti šele od 15.7.1999 dalje. Zmotno je bilo odločeno o povrnitvi stroškov izvedenskega dela.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka ne pojasni, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kolikor se ta v uvodu revizije omenjeni razlog nanaša na odločitev o pravdnih stroških, ki se tudi izpodbija, je treba povedati, da revizija zoper odločbo o njih ni dovoljena. Revizija kot izredno pravno sredstvo je dovoljena le v primerih, ki jih določa zakon. Tako določa Zakon o pravdnem postopku, da je dovoljena revizija tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendarle takšen, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena). Odločba o stroških v sodbi se namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena). Toda s takšno odločbo se postopek ne konča, pač pa s sodbo o glavni stvari. Tako je del revizije, ki izpodbija stroškovno odločitev sploh nedovoljen in zato na zadevne trditve ne bo odgovora.

Pritožbeno sodišče je materialno pravo glede odločbe o glavni stvari pravilno uporabilo. V tem sporu so splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljnjem besedilu: splošni pogoji) skupaj s tabelo invalidnosti res pravna podlaga za uveljavljanje zahtevka za plačilo zavarovalnine. Vendar pa je ugotavljanje obsega trajne izgube splošne delovne sposobnosti dejansko (in tudi strokovno) vprašanje. Ali konkretno, v tej zadevi dognati, kolikšna je stopnja omejene gibljivosti zapestnega sklepa in za koliko stopinj je omejena gibljivost kolenskega sklepa, pomeni ugotavljati dejanske okoliščine. Teh okoliščin zato ni treba nič presojati s pravnega stališča, kot trdi revizija. Tudi razvrstitev ugotovljene omejene gibljivosti v odstotne kategorije invalidnosti po tabeli invalidnosti je pretežno dejanske narave. Pri omejeni gibljivosti zapestnega ali kolenskega sklepa tabela ne določa nobenih drugih okoliščin kot pomembnih razen stopnje omejenosti. Tako tudi ne razlogov (poškodbe), zaradi katerih je prišlo do omejene gibljivosti. Revizijsko sklicevanje na naravo poškodbe, ki jo je tožnik pretrpel ob dogodku torej ni utemeljeno. Prav ima sicer revizija, da so zavarovane le posledice v funkcionalnem smislu. Toda prav takšne posledice se ugotavljajo (po tabeli)) s stopnjo omejenosti gibljivosti, na podlagi katere se potem določi odstotek invalidnosti. Kot rečeno, gre tu za ugotavljanje dejanskega stanja. Povedano velja tudi za ugotavljanje števila dni zavarovančeve prehodne nesposobnosti za delo. V dejansko stanje pa z revizijo ni mogoče posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kolikor pa je sama razvrstitev po kategorijah odstotkov invalidnosti delno tudi pravno vprašanje, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj se ugotovljena stopnja in koti omejene gibljivosti ujemajo z določeno stopnjo invalidnosti, izraženo v odstotkih.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno tudi glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti. Splošni pogoji določajo, da mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino oziroma njen del v 14 dneh po tem, ko je prejela dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti (prvi stavek prvega odstavka 14. člena). Ne določajo pa, kot trdi revizija, kot pomembnega mejnika trenutek, ko je opravljen pregled pri zdravnikih cenzorjih tožene stranke. Takšen pogoj - pregled po cenzorjih sploh ni zapisan in tako se zavarovalnica nanj ne more sklicevati. Cenzorskega pregleda ne določa niti 15. člen splošnih pogojev, ki ureja izvedenski postopek. Pač pa je v korist zavarovalnice zapisana izjema glede začetka teka obresti v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določa, da v primerih, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas, začne teči 14-dnevni izpolnitveni rok, ko sta ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek 919. člena). Gre za izjemo določbe, po kateri mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino v 14 dneh od dneva ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer (prvi odstavek tega člena). Ker gre, kot rečeno, pri drugem odstavku 919. člena ZOR za izjemo, mora zavarovalnica izkazati, kaj je tisto kar manjka v dokumentaciji, ki ji jo predloži zavarovanec, da bi lahko ugotovila svojo obveznost in njen obseg. Zato je tudi dokazno breme v pravdnem postopku v zvezi s to okoliščino na njeni strani. Toženka pa ni (vsaj takšnih trditev ni postavila) tožniku, ki je predložil obsežno zdravstveno dokumentacijo skupaj z zdravniškim spričevalom o invalidnosti in tabelo z merami gibljivosti, sporočila, bodisi da je dokumentacija pomanjkljiva, neverodostojna ipd. in da je to razlog, da ne more ugotoviti obstoja in obsega svoje obveznosti.

Potemtakem niso tožniku ne zavarovalna pogodba ne splošni pogoji nalagali, da mora na cenzorski pregled, po drugi strani pa tožena stranka ni trdila ne v postopku za likvidacijo nezgodnega primera ne v tej pravdi, da ji predložena dokumentacija ni nudila zadostne podlage, da bi (kot dober strokovnjak - drugi odstavek 18. člena ZOR) lahko ugotovila obstoj in obseg svoje obveznosti in da bi za to potrebovala določen čas. Zato ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 919. člena ZOR, kot to predlaga revizija.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana in ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno tudi v drugih pogledih, mimo tistih, ki jih navaja revidentka, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odočitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).