Jedro

Tožnik je dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku izključno zaradi izvršitve izpodbijanega akta in ki je ob uspehu s tožbo glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11002-49/2013/31 z dne 10. 5. 2016 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11002-49/2013/31 z dne 10. 5. 2016, s katero je odločeno, da se ji odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in se jo izbriše iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.

2. Hkrati predlaga, da sodišče na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z začasno odredbo izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi. Izdaja začasne odredbe je po navedbah predloga potrebna in nujna, ker bo sicer tožeči stranki nastala težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. Glede na določbe drugega odstavka 9. člena Pravilnika za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih v obrazložitvi odločbe navaja tožena stranka, bi za tožečo stranko, katere glavna dejavnost je zagotavljanje dela delavcev, prenehanje poslovanja in izbris iz registra dejansko pomenila izgubo vseh poslovnih partnerjev in hkrati zaustavitev ter prenehanje celotne dejavnosti, kar ne pomeni le izbris iz registra, ki ga vodi tožena stranka, temveč tudi izbris iz poslovnega registra. S tem je izkazana težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva škoda, ki bi ji nastala zaradi izvršitve nezakonite izpodbijane odločbe. Gre za podjetje s 73 zaposlenimi, kar je mogoče doseči le z dolgoletnimi napori. Pri tem je pomembno, da tožeča stranka nikoli ni imela namena ne-plačati obveznosti do FURS. Vse obračune je pravočasno prijavila, davščine in ostale obveznosti do FURS-a pa tudi poravnala. Z odložitvijo izvršitve zato javna korist ne bo prizadeta, poleg tega pa tožena stranka razpolaga z bančno garancijo v višini 30.000 EUR, s čemer bi se tožena stranka oziroma FURS lahko poplačala v primeru (hipotetičnega) neplačila nadaljnjih obveznosti, do katerega pa nikakor ne bo prišlo. Tožeča stranka opozarja še na določbo šestega odstavka 172. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), po kateri je ponoven vpis v register ali evidenco možen šele po poteku treh let od dneva, ko je odločba o odvzemu dovoljenja in izbrisu iz registra ali evidence postala dokončna, kar pomeni, da tožeča stranka, če sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi ugodilo, kasneje pa bi izpodbijano odločbo odpravilo, do takrat ne bo mogla pridobiti niti ponovnega dovoljenja za opravljanje te dejavnosti, kar pa glede na predvideno trajanje sodnega postopka z vidika razmerij z zaposlenimi in naročniki pomeni popolno prenehanje teh razmerij in vsakršne poslovne aktivnosti. Izvršitev odločbe ne predstavlja škode zgolj tožeči stranki, temveč zaradi prenehanja delovnega razmerja hkrati in nujno tudi vsem njenim zaposlenim delavcem, katerih zaščita naj bi se s strogimi določbami ZUTD v javnem interesu zagotavljala. Zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe pa tudi ne bo povzročilo škode toženi stranki, saj se lahko ob ugotovljeni zakonitosti izpodbijane odločbe tožeča stranka iz registra izbriše tudi po izdaji sodbe, sredstva za poplačilo vseh obveznosti tožeče stranke pa bi tožena stranka lahko uveljavljala iz naslova bančne garancije.

3. Tožeča stranka poudari še, da negativnih posledic, ki bi ji nastale z izvršitvijo izpodbijane odločbe ne bo mogoče nadomestiti z odškodnino, ki bi jo lahko zahtevala v primeru, da sodišče odločbo odpravi. Tožeča stranka je namreč svoj obseg poslovanja, položaj na trgu, poslovne odnose s strankami in kadrovsko strukturo gradila leta in ji je edini namen in interes, da posluje, se razvija in raste še naprej, kar je tudi v interesu zaposlenih. Višine škode, ki izhaja iz prenehanja možnosti poslovanja, tako ni mogoče natančno ovrednotiti, kaj šele nadomestiti. Čeprav nebistveno, pa tožeča stranka poleg navedene nenadomestljive škode navaja še, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta utrpela težko nadomestljivo škodo v obliki dobička v letni višini približno 20.000 EUR (po predloženem izkazu je za leto 2015 znašal njen čisti dobiček 19.655 EUR), kot tudi škodo zaradi izplačila odpravnin zaradi prekinitve pogodb o zaposlitvi. Izvršitev izpodbijane odločbe bi tožeči stranki onemogočila vsakršno možnost sodnega varstva v skladu s 157. členom Ustave. Pri tem poudarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi M.N. in drugi proti San Marinu, št. 28005/12 z dne 7. 7. 2015 izpostavilo, da možnost vložitve odškodninske tožbe zoper državo ne pomeni pravice do sodnega varstva, saj je treba razlikovati med odškodninskimi zahtevki zoper državo in pravnimi sredstvi v smislu nadzora oziroma preizkusa pravilnosti in upravičenosti akta oblasti, zato je izdaja začasne odredbe nujna tudi glede ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.

4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo izdaji začasne odredbe nasprotuje, ker meni, da pogoji za njeno izdajo niso podani. ZUTD sankcionira kršitve zakonodaje z odvzemom dovoljenja in izbrisom iz registra. S tem se varuje interes javnosti in interes tožene stranke, saj delodajalci za zagotavljanje dela, katerim je tožena stranka izdala dovoljenje in jih posledično vpisala v register, ne smejo kršiti zakonodaje. Gre za zelo občutljivo dejavnost, pri opravljanju katere prihaja do zelo veliko kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi. Zato je v interesu tožene stranke, da vpisani delodajalci za zagotavljanje dela, pri katerih se ugotovi kršitev zakonodaje, navedene dejavnosti ne opravljajo več.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

6. Ob upoštevanju določb ZUTD in ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato zakon ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, katere prvenstveni namen je preprečitev škode, ki bi bila, ob morebitnem uspehu s tožbo, težko popravljiva in s tem zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku tega člena lahko tožnik iz enakih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Glede na opisano zakonsko ureditev je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku izključno zaradi izvršitve izpodbijanega akta in ki je ob uspehu s tožbo glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena. Po ustaljeni upravno sodni praksi gre za škodo, ki je resna in ki neposredno grozi, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta.

8. Posledice izvršitve izpodbijane odločbe, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, so izkazane že z zakonsko in podzakonsko ureditvijo, po kateri mora delodajalec za zagotavljanje dela, ki je prenehal opravljati dejavnost na podlagi dokončne odločbe o odvzemu dovoljenja in izbrisa iz registra, z dnem dokončnosti odločbe prenehati z napotitvami novih delavcev uporabnikom, prenehati sklepati pogodbe o zaposlitvi zaradi napotitve k uporabnikom, prenehati sklepati pogodbe z uporabniki za nove napotitve delavcev ali sklepati pogodbe z uporabniki za nadaljevanje poslov napotitve delavcev, v 15 dneh po dokončnosti odločbe ministrstvu predložiti načrt zaključitve sklenjenih poslov z uporabniki in zaključitve pogodb o zaposlitvi z napotenimi delavci in v 150 dneh po dokončnosti odločbe zaključiti posle iz načrta zaključitve sklenjenih poslov in predložiti poročilo s predpisano vsebino.

9. Verjetno pa je po presoji sodišča izkazano tudi, da bi v obravnavani zadevi izvršitev izpodbijane odločbe povzročila škodo, ki ustreza merilom iz 32. člena ZUS-1. Škoda je namreč v zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretizirana, s predloženimi dokazi, iz katerih je razvidno število delavcev (REK obrazec) in višina čistega dobička (računovodski izkazi z dodatnimi podatki in prilogami za tožečo stranko za leto 2015) pa tudi verjetno izkazana in, v primeru za tožečo stranko ugodno končanega upravnega spora, težko popravljiva.

10. Z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe je tožeči stranki omogočeno poslovanje do pravnomočne odločitve o zakonitosti odločbe, kar po presoji sodišča, ob izkazani težko popravljivi škodi, ki se z izdajo začasne odredbe preprečuje, izkazanem plačilu vseh do dne 16. 5. 2016 evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila in bančni garanciji, s katero razpolaga tožena stranka, pretehta javno korist, ki se zasleduje v določbah ZUTD, ki so podlaga izpodbijane odločitve.

11. Ker so po navedenem pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.