Jedro

Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala pravno relevantnega dejstva, ali je zemljišče, na katerem stoji sporni oglasni objekt, v zasebni ali občinski (javni) lasti.

Izpodbijana odločba je nezakonita tudi, kolikor jo je mogoče razumeti, da toženka tožniku odreja odstranitev objekta, ker je v nasprotju z OPN postavljen na kmetijskem zemljišču. Tožnik namreč pravilno opozarja, da OPN tega, na kakšnem zemljišču se sme postaviti posamezne vrste objektov, ne ureja. Poleg tega toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, na kakšen dokaz je sploh oprla ugotovitev o namembnosti zemljišča, na katerem stoji sporen oglasni objekt. Prav tako odločba nima razlogov o tem, ali je konkretni objekt po GZ in Uredbi o razvrščanju objektov sploh mogoče obravnavati kot objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje in je občinski inšpektor pristojen za nadzor nad skladnostjo s prostorskim aktom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja Občine Mozirje št. 340-02-0010/2019-809 z dne 28. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik v roku enega meseca po njeni vročitvi na svoje stroške odstraniti oglasni objekt, ki je postavljen na zemljišču s parc. št. 82/2 k.o. ... in vzpostaviti prejšnje stanje (1. in 2. točka izreka). Če navedenih odrejenih ukrepov ne bo izvršil, bo pričet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil z denarno prisilitvijo (3. točka izreka), pri čemer mora tožnik o izvršitvi odrejenih ukrepov obvestiti Medobčinsko inšpekcijo, redarstvo in varstvo okolja (4. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ navedeno odločitev oprl na ugotovitev, da tožnik za postavitev stalnega oglasnega objekta ni pridobil upravnega dovoljenja, kot to določa 8. člen Odloka o oglaševanju, obveščanju in usmerjevalnem sistemu v občini Mozirje (v nadaljevanju Odlok).

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Navaja, da bi moral tožnik za postavitev oglaševalskega objekta pridobiti soglasje toženke, ki bi pred izdajo dovoljenja preverila, če je njegova postavitev skladna z Odlokom ter Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine Mozirje (v nadaljevanju OPN). Ob tej preveritvi bi ugotovila, da postavitev oglaševalskega objekta ni možna, ker je zemljišče, na katerem stoji, po osnovni in podrobni namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, zaradi česar postavitev objekta za oglaševanje v skladu z 91. členom OPN na njem ni možna. Prav tako bi ugotovila, da izdaja soglasja ni možna, ker sporni objekt ni postavljen v skladu s celostno podobo oglaševalskih mest in katastrom oglaševalskih mest (5. in 6. člen Odloka).

4. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je odločba drugostopenjskega organa nerazumljiva, saj 6. člen Odloka, na katerega je oprl svojo odločitev, ne določa ničesar o pridobitvi kakršnegakoli dovoljenja, ki naj ga tožnik ne bi pridobil. Obrazložitev je nejasna tudi zaradi sklicevanja na 91. člen OPN, ki glede na njegovo dikcijo prav tako ne omogoča zaključka, kakršnega je sprejela toženka. Poleg tega bi lahko toženka pogoje za poseg v prostor urejala le s prostorskimi akti, tj. z OPN, ne pa z Odlokom, ki postavitve oglaševalskega panoja ne prepoveduje, niti ne določa, da je pogoj za njegovo postavitev soglasje toženke. Dodaja še, da je z lastnikom zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, sklenil najemno pogodbo, prav tako pa je s strani Direkcije RS za infrastrukturo dne 15. 5. 2017 pridobil soglasje za njegovo postavitev. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter podrejeno, da jo odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbo izpodbija odločbi upravnih organov obeh stopenj. Vendar je v obravnavanem primeru le odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila tožniku naložena odstranitev spornega oglasnega objekta (in vzpostavitev v prejšnje stanje), odločba iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki je lahko predmet tožbe v upravnem sporu. Odločba drugostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo, ni odločba iz 2. člena ZUS-1 ter je v upravnem sporu ni dovoljeno izpodbijati. Upravni akt v smislu navedenega zakona namreč ni akt, izdan na podlagi pravnega sredstva, ki v izreku ne vsebuje odločitve o pravici ali obveznosti fizične oziroma pravne osebe1. Glede na to je sodišče štelo kot izpodbijani upravni akt v tej zadevi le odločbo prvostopenjskega organa.

8. V tej zadevi je sporno, ali tožnik za postavitev oglasnega objekta na zemljišču parc. št. 82/2 k.o. ... potrebuje dovoljenje oziroma soglasje toženke.

9. Po 8. členu Odloka je za postavitev stalnega oglasnega objekta za oglaševanje treba pridobiti v skladu z veljavno zakonodajo ustrezno upravno dovoljenje (prvi odstavek). Na površinah in objektih, na katerih ima občina lastninsko, stvarno ali drugo pravico, javnih površinah ter zasebnih površinah in objektih za oglaševanje za lastne potrebe je oglaševanje in obveščanje dovoljeno samo na oglasnih mestih in objektih za oglaševanje in obveščanje in na način, ki je določen s tem odlokom (drugi odstavek). Oglasna sredstva na oglasnih objektih lahko namešča samo izbrani izvajalec oglaševanja v skladu s 5. členom tega odloka (tretji odstavek). Po 5. členu Odloka pa se oglaševanje, obveščanje na oglaševalskih mestih in komercialno usmerjanje na usmerjevalnih mestih opravlja kot dejavnost izbirne gospodarske javne službe. Za izvajanje dejavnosti iz prejšnjega odstavka se podeli koncesija v skladu s predpisi. Do izbire koncesionarja je oglaševanje, obveščanje na oglaševalskih mestih in komercialno usmerjanje na usmerjevalnih mestih v pristojnosti strokovne službe občinske uprave.

10. Iz citiranih določil ter tudi iz 6. člena Odloka2 sicer izhaja, da bi bilo mogoče Odlok razlagati tako, kot ga razlaga toženka, tj. da je za postavitev vsakega oglaševalskega objekta potrebno njeno dovoljenje oziroma da je oglaševanje na oglaševalskih mestih ne glede na lastništvo zemljišča celo gospodarska javna služba. Vendar se zastavlja vprašanje, ali bi bila taka razlaga predpisa skladna z zakonom.

11. Po 125. členu Ustave je sodišče pri odločanju vezano na ustavo in zakon. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, mora uporabo take določbe podzakonskega akta zavrniti (exceptio illegalis). V skladu s tem načelom je po presoji sodišča dopustno citirane določbe Odloka, na katere je toženka oprla odločitev, da tožnik za postavitev oglasne table potrebuje njeno dovoljenje oziroma soglasje, uporabiti le, kadar gre za postavitev oglasnih objektov na zemljiščih, ki so v lasti občine. Njihovo uporabo pa je treba zavrniti v primerih, ko so oglaševalski objekti postavljeni na zasebnih zemljiščih. Ustavno sodišče Republike Slovenije in Vrhovno sodišče Republike Slovenije sta namreč že zavzela stališče, da občina z odlokom o oglaševanju ne more predpisovati obveznosti pridobitve dovoljenja za postavitev objektov na zemljiščih v zasebni lasti, ampak se na teh zemljiščih pogoji za poseg v prostor lahko urejajo le s prostorskimi akti3. Tožnik zato v tožbi pravilno opozarja, da Odlok glede na predmet njegovega urejanja (razviden iz prvega člena) ne predstavlja prostorskega akta, zgolj s slednjim pa se lahko določa pogoje za posege v prostor.

12. Sodišče ugotavlja, da toženka, upoštevaje zakonito in ustavno razlago predpisa, v izpodbijani odločbi ni ugotavljala pravno relevantnega dejstva, ki je, ali je zemljišče, na katerem stoji sporni oglasni objekt, v zasebni ali občinski (javni) lasti. Zato ne more presoditi, ali je bil predpis pravilno uporabljen, tj., ali je toženka lahko uporabila 8. člen Odloka, na podlagi katerega je od tožnika za postavitev oglasnega objekta zahtevala pridobitev njenega soglasja. Kot je bilo namreč že pojasnjeno, se te določbe Odloka lahko uporabijo zgolj za objekte postavljene na zemljišču v lasti občine, za zasebna zemljišča pa bi bila uporaba v nasprotju z določbo 5. člena GZ, saj vsak oglasni objekt ni takšen objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti dovoljenja po tem zakonu.

13. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi, kolikor jo je mogoče razumeti, da toženka tožniku odreja odstranitev objekta, ker je v nasprotju z OPN postavljen na kmetijskem zemljišču4. Tožnik namreč pravilno opozarja, da 91. člen OPN, ki ga omenja toženka, tega, na kakšnem zemljišču se sme postaviti posamezne vrste objektov, ne ureja. Poleg tega toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, na kakšen dokaz je sploh oprla ugotovitev o namembnosti zemljišča, na katerem stoji sporen oglasni objekt. Prav tako odločba nima razlogov o tem, ali je konkretni objekt po GZ in Uredbi o razvrščanju objektov sploh mogoče obravnavati kot objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje in je občinski inšpektor pristojen za nadzor nad skladnostjo s prostorskim aktom.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj toženka odloči ob upoštevanju dejstva, da z Odlokom, ki ne predstavlja prostorskega akta, ne more predpisovati obvezne pridobitve dovoljenja oziroma soglasja za postavitev oglasnega objekta na zemljiščih v zasebni lasti5, zaradi česar mora najprej ugotoviti, ali objekt stoji na zasebnem ali občinskem zemljišču. 15. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu odločilo na seji, brez glavne obravnave. Iz tega razloga sodišče ni zaslišalo niti A. A., saj ob dejstvu, da bo toženka v ponovljenem postopku ugotavljala relevantno dejansko stanje, njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Ob tem tožnik niti ni navedel, katera dejstva naj bi z njegovim zaslišanjem dokazoval. 16. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenka tožnika je zavezanka za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Tako E. Kerševan v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 21. 2 Ta določa, da pristojni organ Občine Mozirje izdela kataster oglasnih in usmerjevalnih mest, v skladu s predhodno izdelanim projektom. Izvajalec oglaševanja mora kataster redno dopolnjevati na podlagi prostorskih aktov in soglasij k postavitvi oglaševalskih in usmerjevalnih objektov. V načrtu zemljiškega katastra morajo biti določeno mesto, velikost, izgled oglaševalskega mesta in usmerjevalnega mesta v skladu s projektom celostne grafične podobe Občine Mozirje. 3 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 485/2009 z dne 24. 2. 2011. 4 Drugostopenjski organ je odločitev toženke utemeljil tudi s tem, da soglasja ne bi dal, ker je zemljišče, na katerem sporni oglaševalski objekt stoji, po namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, s čimer na njem v skladu z določili OPN postavitev objekta za oglaševanje ne more biti dopustno. 5 Izjema velja za odloke, ki temeljijo na Zakonu o javnih cestah in se nanašajo na urejanje posegov v varovalni pas občinske ceste.