Jedro

Mnenja invalidskih komisij prve in druge stopnje, vključno z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje, niso bila v neskladju z izvidi in mnenji specialistov, tožnica pa na ugotovitve invalidske komisije druge stopnje v dopolnilnem mnenju tudi ni imela pripomb, s katerimi bi utemeljila potrebo po razjasnitvi dejanskega stanja še s pomočjo izvedenca medicinske stroke. S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, oziroma sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam, s katerimi je tožnica takšno odločitev sodišča prve stopnje grajala, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. I-4117652 z dne 13. 5. 2005 in z dne 24. 12. 2004, da se tožnici prizna III. kategorija invalidnosti s pravico do skrajšanega delovnega časa 4 ure dnevno ter se ji povrnejo stroški postopka. Sodišče je na podlagi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zaslišanja tožnice in na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje ugotovilo, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja v zdravstvenem stanju, ki bi vplivalo na pri njej že ugotovljeno delovno zmožnost (že od 12. 8. 2002 dalje je bila pri njej zaradi degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici, dekstrokonveksne lumbadne skolioze z rotacijo hrbtenice ter pojačane lumbalne lordoze in začetnih znakov lumbalne spondiloze ter degenerativnih sprememb hrbtenice od Th12 do L3 ugotovljena invalidnost III. kategorije in ji je bila na tej podlagi priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvijo dvigovanja in prenašanja oziroma potrebne sile, ki jo uporablja pri vlečenju in potiskanju vozičkov nad 5 kg, s polnim delovnim časom). Zaradi bolezni tožnica svojega dela „pomočnik strojevodje“ že od 12. 8. 2002 ne more opravljati, je pa s polnim delovnim časom zmožna opravljati drugo ustrezno delo z navedenimi omejitvami. Ker je tožnica v sodnem postopku navajala, da so njene dejanske težave ortopedske narave in je invalidska komisija kot njeno glavno bolezen napačno obravnavala paranoidno osebnostno motnjo, je sodišče pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje. Ta se je tudi po tem, ko je tožnico osebno pregledala in ponovno preučila njeno zdravstveno dokumentacijo, vključno z izvidi ortopeda, opredelila enako kot prej. Glede izvidov ortopeda z dne 12. 2. 2003 in 14. 5. 2003, na katere se je tožnica izrecno sklicevala, pa je še pojasnila, da se ortoped ni opredelil o njeni trajni, pač pa le o začasni nezmožnosti za delo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni kršilo določb pravdnega postopka niti nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Ker mnenja invalidskih komisij niso bila v neskladju z izvidi in mnenji specialistov, tožnica pa na ugotovitve invalidske komisije druge stopnje v dopolnilnem mnenju tudi ni imela pripomb, s katerimi bi utemeljila potrebo po razjasnitvi dejanskega stanja še s pomočjo izvedenca medicinske stroke, sodišče prve stopnje tega dokaza ni bilo dolžno izvesti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje s tem, ko nista dopustili izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožnica predlagala, absolutno bistveno kršili določila pravdnega postopka pa tudi tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic. Glede na določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) bi lahko sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo šele po tem, ko bi presodilo ugotovitve postavljenega izvedenca. Tako osebna zdravnica tožnice kot tudi specialisti so imeli na podlagi istih medicinskih izvidov drugačno mnenje in ugotovitve kot invalidski komisiji tožene stranke, zato bi sodišče predlagani dokaz moralo izvesti. To velja še toliko bolj, ker sta invalidski komisiji organa tožene stranke in tako nista nepristranski. Tožena stranka je namreč zainteresirana, da tožnica s svojim zahtevkom ne uspe.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in smiselno tudi na odločitev pritožbenega sodišča, ki je njeno pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljale relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 8. členom ZPP) v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jo je tožnica uveljavljala že v pritožbi. Če bi bile njene pritožbene navedbe utemeljene, sodišče druge stopnje pa kršitve ne bi odpravilo, bi namreč s tem samo zagrešilo to kršitev, kar bi predstavljalo upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

8. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, na katero se v reviziji sklicuje tožnica. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (1).

9. Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno ter izvedba ostalih predlaganih dokazov k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomogla, ni bilo dolžno izvajati dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, ni ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP. Vendar pa ne gre za takšno kršitev postopka, ki bi lahko oziroma je vplivala na zakonitost sodbe. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, je bila odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvaja nadaljnjih dokazov, utemeljena. Mnenja invalidskih komisij prve in druge stopnje, vključno z dopolnilnim mnenje invalidske komisije druge stopnje, niso bila v neskladju z izvidi in mnenji specialistov, tožnica pa na ugotovitve invalidske komisije druge stopnje v dopolnilnem mnenju tudi ni imela pripomb, s katerimi bi utemeljila potrebo po razjasnitvi dejanskega stanja še s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da s tem ko sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, oziroma sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam, s katerimi je tožnica takšno odločitev sodišča prve stopnje grajala, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o pristranskosti mnenj invalidskih komisij. Invalidski komisiji prve in druge stopnje sta res izvedenska organa tožene stranke, zaradi česar njunih izvedenskih mnenj ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, vendar pa kljub temu ta mnenja niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (prvi odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva, ugotovljeno z javno listino, se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP), vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi povezanost trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP. Za dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka ponuditi dokaze, in obratno. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi morala torej tožnica pojasniti za razjasnitev katerega dejstva bi bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke potrebna oziroma navesti česa invalidska komisija ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Ker tega ni storila, glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo sodišče ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa posledično tožnici tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti predmet revizije) tudi pravilno uporabili določbe materialnega prava v zvezi z opredelitvijo invalidnosti ter preostale delovne zmožnosti (60. in 61. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji - ZPIZ-1).

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-794/05 z dne 11. 8. 2005.