Jedro

Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot jo je predlagala tožnica, je določen v prvem odstavku 272. člena ZIZ. Upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: (1) da se do pravnomočne odločitve v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani I Pd 1249/2018 zadrži učinkovanje obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu z dne 10. 6. 2021, ki ga je tožnici podala toženka; (2) da se toženki do pravnomočne odločitve v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani I Pd 1249/2018 prepove, da nadaljuje s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu; (3) da se toženki do pravnomočne odločitve v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani I Pd 1249/2018 prepove kakršnokoli dejanje v postopku zaposlitve po objavi razpisa za prosto delovno mesto Pevec v zboru – tutist (...) z dne 1. 6. 2021, vezano na izbor in zaposlitev delavca; (4) da se toženki za vsakokratni primer kršitve začasne odredbe izreče kazen v višini 3.000,00 EUR, pri čemer se kazen lahko izreče večkrat, vse dokler ne znaša 100.000,00 EUR; (5) da je toženka dolžna tožnici plačati stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka I izreka). Odločilo je, da se stroški postopka odločanja o izdaji začasne odredbe pridržijo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišča v individualnih delovnih sporih redko izdajo začasne odredbe, saj štejejo, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le v izjemnih primerih. Takšno postopanje ni pravilno. Če so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, jo sodišče mora izdati. Tožnica je izdajo začasne odredbe predlagala, ker ji grozi nastanek nenadomestljive škode, in sicer izgube zaposlitve in ker bi bila sicer uveljavitev njenih terjatev onemogočena, sodno varstvo pa brez pomena. Sodno varstvo mora biti učinkovito. Pravica do sodnega varstva je ustavna pravica. Tožnica začasne odredbe ni predlagala v sporu o prenehanju delovnega razmerja, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, ampak v sporu o zagotavljanju dela po pogodbi o zaposlitvi in diskriminaciji. Njena terjatev je verjetno izkazana. Toženka ji je dolžna zagotoviti delo po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu Pevka v zboru. Navedba delovnega mesta je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Med pravdnima strankama nikoli ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Na obveznost zagotavljanja dela ne vpliva odločba Zavoda za pokojninsko invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 29. 8. 2018. Tožnica je bila diskriminirana in trpinčena na delovnem mestu. Diskriminirana je bila zaradi invalidnosti. Toženka jo želi izriniti iz delovnega okolja. Nekdanja direktorica toženke je izpovedala, da tožnica ne more peti v zboru, ker se ne vklaplja zaradi dolgoletne odsotnosti, preizkusa glasovnih sposobnosti pa niso naredili zaradi odločbe o invalidnosti. Sedanji direktor toženke je na sestanku dne 9. 7. 2020 navedel tožničine osebne lastnosti kot razlog, zakaj ne more opravljati dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi. To ni zakonito. Brez začasne odredbe izpolnitev terjatev, ki jih tožnica uveljavlja, zagotavljanje dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi in prenehanje diskriminacije, ne bo mogoča, saj bo tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo. Tožnica je navedla, zakaj v njenem primeru izguba zaposlitve predstavlja težko nadomestljivo škodo. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Sodišče bi moralo upoštevati načelo v korist delavca in tožničinem predlogu ugoditi. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. V individualnem delovnem sporu sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

7. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot jo je predlagala tožnica, je določen v prvem odstavku 272. člena ZIZ. Upnik mora izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen. To velja tudi v primeru terjatve iz naslova zagotavljanja dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi, ki jo izpostavlja tožnica v pritožbi. Zmotno meni, da ta terjatev verjetno obstoji, pri čemer zanemarja vsebino (dokončne in izvršljive) odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 29. 8. 2018 (in odločbe z dne 14. 10. 2020), s katero je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem delu z omejitvami: kjer bo opravljala pretežno sedeče delo s hojo po ravnem na krajših razdaljah, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 13. 12. 2017 dalje. Prav vsebina te odločbe in mnenja, da delo Pevec v koncertnem zboru za tožnico glede na priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ni ustrezno delo, je bistvena za zaključek, da tožničina terjatev na zagotavljanje dela po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu Pevka v koncertnem zboru, ni verjetno izkazana. Enako velja za njeno terjatev iz naslova diskriminacije na podlagi invalidnosti.

8. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, in na potrebnost začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, torej na izpolnjevanje enega od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, so za odločitev ob neizkazanem obstoju terjatve nebistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

10. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov).