Jedro

Za odločitev v tem sporu je pomemben prvi odstavek 10. člena pogodbe o štipendiranju, s katerim se je toženka zavezala, da se bo po zaključenem izobraževanju zaposlila pri delodajalcu vsaj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo oziroma se je dolžna zaposliti tam, kamor jo je organizacija, ki jo je štipendirala, odredila za delo. V kolikor zapusti delodajalca po lastni volji že prej, mora vrniti revalorizirano vrednost vseh izplačanih sredstev, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz navedene določbe izhaja ključno pravno vprašanje spora - ali toženkina vloga, označena kot "Prekinitev delovnega razmerja", naslovljena na stransko intervenientko, kaže na to, da je delodajalca zapustila po lastni volji. V tej vlogi je namreč toženka navedla, da daje z določenim dnem odpoved delovnega razmerja in prosi za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in pritožbi stranske intervenientke se delno ugodi in se točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: "II. Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 2.922,37 EUR in stranski intervenientki stroške postopka v višini 1.994,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba stranske intervenientke ter v celoti pritožba toženke zavrnejo in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 14.617,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2017 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.455,27 EUR ter stranski intervenientki v višini 1.262,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Navaja, da je sodišče napačno povzelo navedbe strank in se tudi ni opredelilo do relevantnih navedb toženke, zaradi česar uveljavlja kršitev navedenih določb Ustave RS. Navajala je namreč, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 9. 1. 2015, ki je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe z dne 20. 4. 2016, sklenjene za določen čas od 21. 4. 2016 do 20. 4. 2017 in s skrajšanim delovnim časom 16 ur tedensko. Toženka 27. 2. 2017 ni odpovedala pogodbe z dne 9. 1. 2015. Zaključki v 10. točki obrazložitve so nejasni, v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno povzelo sporazum z dne 18. 4. 2016. V sporazumu ni bilo zapisano, da zaradi sporazuma ni prišlo do prekinitve pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med toženko in stransko intervenientko. S tem, ko so se podpisniki sporazuma strinjali, da se sklene pogodba z ZD A., so se gotovo strinjali tudi s spremenjenimi okoliščinami po pogodbi o štipendiranju oziroma z odstopom od pogodbenih obveznosti. S sklenitvijo pogodbe z dne 20. 4. 2016 je toženka postala prosta obveznosti iz naslova štipendiranja. Sklicuje se na sodno prakso (Pdp 1083/2008, VIII Ips 470/2007, Pdp 693/2016), ki je sodišče ni upoštevalo, zato je kršilo 14. in 22. člen Ustave RS. Pogodba z dne 19. 4. 2017 je bila podpisana v času teka odpovednega roka. Sklenjena je bila za določen čas od 22. 4. 2017 do 30. 4. 2017. Delovno razmerje je prenehalo skladno z 79. členom ZDR-1 - s potekom časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi, ne pa po volji toženke. Štipendijo bi morala vrniti, če bi po lastni volji prekinila obstoječe delovno razmerje za nedoločen čas. Zaključkov pod točko 14 obrazložitve sodbe ni možno preizkusiti. Sodišče nejasno navaja, da bi morala toženka še naprej delati, kot je bilo dogovorjeno, ne pove pa, kako. Zmotni in nejasni so zaključki pod točko 15 obrazložitve, da je po lastni volji zapustila delodajalca še preden je poteklo 63 mesecev. Sodbe v tem delu ni možno preizkusiti. Zato gre za kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišče ni presojalo vseh listin in pogodb o zaposlitvi, na katere se je sklicevala toženka. Pomembno je, za kakšno delovno razmerje (ustrezno ali ne) je šlo in kako je prišlo do prekinitve. Sodišče tega ni ugotavljalo ob uporabi določb, ki se nanašajo na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Če bi, potem bi moralo ugotoviti, da do prekinitve delovnega razmerja ni prišlo le po volji toženke. Namen 10. člena pogodbe o štipendiranju ni, da štipendist vztraja v delovnem razmerju za krajši delovni čas. Namen pogodbe o štipendiranju je, da je toženka v delovnem razmerju 63 mesecev za polni delovni čas na ustreznem delovnem mestu, ki ga tudi dejansko opravlja, ne pa, da opravlja delo, ki ne ustreza njeni izobrazbi, kot je bilo v toženkinem primeru, ko je opravljala dela za srednješolsko izobrazbo, ker stranska intervenientka ni imela ustreznega dela za toženko, o čemer je tudi izpovedala. Sodišče je kršilo kontradiktornost ter 14., 22. in 23. člen Ustave RS, ker se ni opredelilo do navedb toženke o tem, kakšen je namen pogodbe o štipendiranju. Po prekinitvi prvotne ustrezne pogodbe o zaposlitvi štipendist ni dolžan z delodajalcem skleniti nove pogodbe, tudi če bi bila ta za nedoločen čas. V sporni pogodbi o štipendiranju ni opredeljeno, kaj pomeni krivda oziroma volja štipendista za prekinitev pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je šlo za soglasje toženke in stranske intervenientke za prekinitev pogodbe o zaposlitvi. Zaradi sklenitve nove pogodbe z dne 19. 4. 2017 za čas od 21. 4. 2017 do 30. 4. 2017 je prenehala veljati prejšnja pogodba, ki je bila odpovedana. Sodišče bi moralo presojati vsako pogodbo posebej. Tako bi lahko pravilno zaključilo, da med toženko in stransko intervenientko ni bilo sklenjeno ustrezno delovno razmerje v skladu s 14. in 15. členom pogodbe o štipendiranju, zaradi česar toženka ni mogla kršiti 10. člena pogodbe o štipendiranju. Ker je toženka odpovedala neustrezno pogodbo, ni dolžna vrniti štipendije. V nasprotju z določbami ZDR-1, pogodbami o zaposlitvi in izpisi zavarovanj ZZZS so ugotovitve, da sporazum ni posegel v pogodbeno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015. Podlaga za odjave in prijave v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja so bile vse omenjene pogodbe o zaposlitvi. Iz pogodb o zaposlitvi in iz izpisa zavarovanja ZZZS z dne 27. 9. 2017 izhaja, da je bila toženka zaposlena pri stranski intervenientki od 12. 1. 2015 do 20. 4. 2016 za polni delovni čas 40 ur – na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 9. 1. 2015. Nato je bila zaposlena v ZD A. od 1. 4. 2016 do 20. 4. 2017 za skrajšan delovni čas 24 ur na teden - na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2016, pri stranski intervenientki pa je bila od 21. 4. 2016 do 20. 4. 2017 zaposlena za skrajšani delovni čas 16 ur na teden - na podlagi pogodbe z dne 20. 4. 2016. Od 21. 4. 2017 do 30. 4. 2017 pa je bila pri stranski intervenientki zaposlena za določen čas in polni delovni čas 40 ur. Toženka z odpovedjo z dne 27. 2. 2017 ni mogla odpovedati pogodbe z dne 19. 4. 2017. Ta zadnja pogodba je prenehala veljati s potekom časa - v skladu z 79. členom ZDR-1. Zaključki sodišča, da je toženka 27. 2. 2017 po lastni volji zapustila toženko, so samovoljni in pomenijo kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper II. točko izreka sodbe predlaga, da se ji priznani stroški postopka zvišajo, ker ji sodišče ni priznalo stroškov za sestavo pritožbe v višini 625 točk oziroma 466,65 EUR. Uveljavlja pa še razliko stroškov za sestavo tretje pripravljalne vloge, za kar ji je sodišče priznalo 250 točk, namesto 375 točk. 4. Tudi stranska intervenientka na strani tožeče stranke v pritožbi zoper II. točko izreka sodbe predlaga zvišanje priznanih stroškov postopka. Navaja, da je sodišče priznane stroške postopka napačno seštelo, saj njihov seštevek ne znaša 1.262,20 EUR, ampak 1.994,12 EUR. Dodatno pa uveljavlja še strošek za zastopanje na pripravljalnem naroku v višini 500 točk. 5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo toženke predlaga njeno zavrnitev.

6. Stranska intervenientka v odgovoru na pritožbo toženke predlaga njeno zavrnitev.

7. Toženka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev.

8. Toženka v odgovoru na pritožbo stranske intervenientke predlaga njeno zavrnitev.

9. Pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke sta delno utemeljeni, pritožba toženke pa ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

11. Pritožbeno sodišče v predmetni zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 243/2019 z dne 22. 8. 2019 pritožbi tožeče stranke in pritožbi stranske intervenientke ugodilo, izpodbijano sodbo (s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je tako že v prvem pritožbenem postopku nakazalo, da se ne strinja z navedbami toženke v smeri neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo v prvotnem postopku.

12. Pogodba o štipendiranju z dne 6. 11. 2009 je bila sklenjena med tožečo stranko (štipenditorjem), stransko intervenientko (delodajalko) in toženko (štipendistko). V 14. členu pogodbe o štipendiranju se je delodajalec zavezal, da bo po zaključku izobraževanja štipendista, sklenil pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. V 15. členu pogodbe o štipendiranju se je delodajalec zavezal štipendistu zagotoviti izobrazbi ustrezno zaposlitev; To obveznost delodajalec izpolni tudi, če štipendistu zagotovi ustrezno zaposlitev v drugem, z njim povezanim podjetjem na območju regije. Pritožba neutemeljeno poudarja pomen teh dveh členov pogodbe o štipendiranju.

13. Za odločitev v tem sporu je pomemben prvi odstavek 10. člena pogodbe o štipendiranju, s katerim se je toženka zavezala, da se bo po zaključenem izobraževanju zaposlila pri delodajalcu vsaj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo oziroma se je dolžna zaposliti tam, kamor jo je organizacija, ki jo je štipendirala, odredila za delo. V kolikor zapusti delodajalca po lastni volji že prej, mora vrniti revalorizirano vrednost vseh izplačanih sredstev, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz navedene določbe izhaja ključno pravno vprašanje spora - ali toženkina vloga z dne 27. 2. 2017, označena kot Zadeva: Prekinitev delovnega razmerja, naslovljena na stransko intervenientko, kaže na to, da je delodajalca zapustila po lastni volji. V tej vlogi je namreč toženka navedla, da daje z dnem 30. 4. 2017 odpoved delovnega razmerja in prosi za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi.

14. Kratko in celo napačno povzemanje navedb strank, sploh če gre za navedbe, ki niso odločilne, ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali določb Ustave RS. Toženka sodišču prve stopnje očita tudi, da se do večine njenih navedb ni opredelilo, zaradi česar uveljavlja kršitev kontradiktornosti in tudi kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Vendar pa gre za navedbe toženke, ki niso odločilne do te mere, da bi lahko privedle do drugačne odločitve, saj je bistvena okoliščina za sprejem odločitve, da je toženki delovno razmerje (ki bi moralo trajati do izteka 63 mesecev) prenehalo na njeno željo, zaradi česar je sodišče tožbenemu zahtevku na vračilo štipendije pravilno ugodilo. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti glede netočnega povzemanja vsebine sporazuma v 10. točki obrazložitve sodbe, ki pa vendarle ni podana, saj se povzemanje sporne vsebine listine ne nanaša na odločilna dejstva spora. Skopa obrazložitev sodbe je v določenih delih, na katere opozarja tudi pritožba, resda tudi nejasna, vseeno pa omogoča preizkus njene pravilnosti. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve resda površno navedlo, da bi morala toženka še naprej delati, kot je bilo dogovorjeno, pri čemer ni jasno, za kateri dogovor gre. Vseeno takšna pomanjkljivost (pri čemer je bistven dogovor očitno del pogodbe o štipendiranju) še ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa sodišče prve stopnje določenih listin (zlasti pogodb o zaposlitvi, ki niso le dokaz, ampak tudi materialno pravo) ni presodilo, je v skladu z možnostmi, ki jih daje 358. člen ZPP, to storilo pritožbeno sodišče. 15. Toženka sama v pritožbi poudarja pomen vsebine pogodb o zaposlitvi in izpisa toženkinih zavarovanj ZZZS z dne 27. 9. 2017. Iz navedenih listin izhaja, da je bila toženka zaposlena pri stranski intervenientki od 12. 1. 2015 do 20. 4. 2016 za polni delovni čas - na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 9. 1. 2015. Nato je bila zaposlena v ZD A. od 1. 4. 2016 do 20. 4. 2017 za skrajšani delovni čas 24 ur tedensko - na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 19. 4. 2016, pri stranski intervenientki pa je bila v istem času od 21. 4. 2016 do 20. 4. 2017 zaposlena za skrajšani delovni čas 16 ur tedensko - na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 20. 4. 2016. Nazadnje je bila toženka pri stranski intervenientki zaposlena od 21. 4. 2017 do 30. 4. 2017 za polni delovni čas - na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 19. 4. 2017. Od 1. 5. 2017 dalje je toženka zaposlena kot s. p. (B.B. s. p.).

16. Toženka zmotno meni, da je zaradi sklenitve sporazuma o delitvi pogodbenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju z dne 18. 4. 2016 (katerega stranka je bil poleg tožeče stranke, stranske intervenientke in toženke še ZD A.), v posledici katerega je bila toženka od 20. 4. 2016 do 20. 4. 2017 zaposlena za 16 ur tedensko pri stranski intervenientki, za preostalih 24 ur tedensko do polnega delovnega časa pa pri ZD A., razbremenjena obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Nobene podlage ni za utemeljenost pritožbenega stališča, da naj bi se podpisniki sporazuma s tem, ko so se strinjali s sklenitvijo pogodbe z ZD A., strinjali tudi s spremenjenimi okoliščinami po pogodbi o štipendiranju oziroma z odstopom od pogodbenih obveznosti po tej pogodbi. V sporazumu je bilo celo izrecno navedeno, da je prepis pogodbe o štipendiranju z dne 6. 11. 2009 priloga sporazuma in njegov sestavni del. 17. Toženka se je torej po zaključku študija kot doktor dentalne medicine zaposlila pri stranski intervenientki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2015. Ta pogodba se je izvajala do sklenitve omenjenih pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas pri ZD A. in stranski intervenientki, ki sta veljali od 21. 4. 2016 do 20. 4. 2017. Toženka zmotno meni, da je ključna podlaga za njen uspeh v sporu sklenitev pogodbe o zaposlitvi s stransko intervenientko z dne 20. 4. 2016. Zavzema se za stališče, da je zaradi njene odpovedi (kot toženka imenuje svojo vlogo z dne 27. 2. 2017) neustrezne pogodbe o zaposlitvi izključena uporaba določbe pogodbe o štipendiranju o vračilu štipendije. Vztraja, da zaradi krajšega (namesto polnega) delovnega časa ni šlo za ustrezno zaposlitev. Zmotno ne upošteva dejstva, da je bila za preostali delovni čas do polnega delovnega časa dopustno, v skladu z možnostjo iz pogodbe o štipendiranju, sklenjena pogodba o zaposlitvi z ZD A. Očitke o neustrezni zaposlitvi je toženka sprva vezala le na krajši delovni čas 16 ur tedensko, šele v ponovljenem postopku je izpovedala (ne pa tudi navajala), da je bila ta zaposlitev neustrezna tudi zato, ker naj bi pri stranski intervenientki dejansko morala opravljala tudi delo, ki ne ustreza njeni izobrazbi, ampak srednješolski izobrazbi. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so nedopustna novota (prvi odstavek 366. člena ZPP), sicer pa tudi ne gre za odločilne navedbe, ki bi lahko privedle do zaključka, da je toženka upravičeno podala odpoved in da posledično ni dolžna vrniti štipendije.

18. Toženka pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 4. 2016 v pritožbi opredeljuje različno, enkrat kot pogodbo o zaposlitvi za določen čas, drugič kot pogodbo za nedoločen čas, kot je bila tudi formalno označena. Prav tako tudi zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 4. 2017 nejasno opredeljuje kot pogodbo o zaposlitvi za določen čas, četudi je šlo formalno za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po eni strani toženka poudarja pomembnost upoštevanja določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) glede sklepanja in prenehanja pogodb o zaposlitvi, po drugi strani pa sama podaja nejasne navedbe za uporabo teh določb. A kot je navedlo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu, tudi morebitne nejasnosti pri zapisu pogodbenih določil (saj ne gre npr. za spor iz naslova trajanja delovnega razmerja) v tem sporu nimajo večjega pomena kot okoliščine, glede katerih je bistveno vprašanje: zakaj toženka ni nadaljevala z delovnim razmerjem pri stranski intervenientki do izteka obdobja, kot se je zavezala po pogodbi o štipendiranju.

19. Ni res, da je za odločitev v tem sporu najbolj relevantna pogodba o zaposlitvi z dne 20. 4. 2016 in da je zgolj s to pogodbo povezana odpoved z dne 27. 2. 2017. Ne gre za spor iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi bilo pomembno, ali je odpoved učinkovala in na katero pogodbo o zaposlitvi je vplivala tako, da je ta prenehala veljati in kdaj je prenehala veljati. Pa tudi če bi se na navedena vprašanja iskalo odgovore, ti toženki ne bi mogli biti v korist. Iz odpovedi z dne 27. 2. 2017 namreč izhaja toženkin predlog, naj ji delovno razmerje preneha 30. 4. 2017, pogodba z dne 20. 4. 2016 pa je prenehala veljati prej, že 20. 4. 2017 - s tem dnem je bila toženka odjavljena iz zavarovanj po sporni pogodbi. Do tega torej očitno ni moglo priti zaradi toženkine odpovedi, ampak se ponuja sklepanje, da je bil navedeni datum 20. 4. 2017 pač usklajen z datumom odjave iz zavarovanj zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za preostali krajši delovni čas 24 ur tedensko pri ZD A., saj se je toženka od 21. 4. 2017 dalje zaposlila pri stranski intervenientki za polni delovni čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 19. 4. 2017. 20. Napačno je prikazovanje toženke glede te pogodbe o zaposlitvi, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki da je s 30. 4. 2017 prenehala veljati zgolj zaradi poteka časa, pri čemer se toženka sklicuje na 79. člen ZDR-1. Ta v prvem odstavku določa, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. V primeru pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2017 ni šlo za sklepanje takšne pogodbe. V 1. členu pogodbe je bilo navedeno, da je delavka 27. 2. 2017 podala odpoved delovnega razmerja, da je odpovedni rok, ki znaša dva meseca, začel teči 28. 2. 2017 in se izteče 30. 4. 2017, ter da stranki sklepata pogodbo za nedoločen čas oziroma do poteka odpovednega roka za polni delovni čas 40 ur tedensko. Trajanje pogodbe je bilo torej vezano ravno na toženkino odpoved, kar pa je bistvena okoliščina spora, pomembna za presojo, da je toženki delovno razmerje pri stranski intervenientki prenehalo po njeni volji.

21. Tega ne morejo spremeniti pritožbene navedbe, da naj bi bilo bistvo zadnje pogodbe posebno urejanje pravic v času odpovednega roka. Pritožba navaja še, da do prenehanja delovnega razmerja niti ni prišlo na podlagi odpovedi, ampak v soglasju, sporazumno z delodajalko, kar pa prav tako ne spremeni bistvenega dejstva, da je bila ravno toženka tista, ki je v vlogi z dne 27. 2. 2017 dala pobudo za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi. Nerazumljiva oziroma protislovna pa je pritožbena navedba, da je zaradi sklenitve pogodbe z dne 19. 4. 2017 prenehala veljati prejšnja pogodba, ki je bila odpovedana.

22. Ker je torej toženka po lastni volji zapustila stransko intervenientko pred iztekom 63 mesecev, je v skladu z 10. členom pogodbe o štipendiranju tožeči stranki dolžna vrniti prejeto štipendijo, ki pa ji po višini že v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala. Pri tem ni res, da so zmotni in nejasni zaključki sodišča, da je toženka po lastni volji zapustila delodajalca, še preden je poteklo 63 mesecev, ter da bi se moralo sodišče posebej opredeliti do navedb toženke o tem, kakšen je bil namen pogodbe o štipendiranju. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju in njenih stališč (sploh če sodišče zavzame drugačna, nasprotna pravna stališča) izrecno ne zavrne, to še ne pomeni, da je podana kršitev kontradiktornosti ter kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

23. Pritožba sodišču prve stopnje kršitev 14. in 22. člena Ustave RS neutemeljeno očita tudi v zvezi z navedbami, da sodišče ni upoštevalo primerov iz sodne prakse. V zadevi Pdp 1083/2008 je bilo zavzeto stališče o neustreznosti štipendistove zaposlitve zgolj za krajši delovni čas, vendar pa v predmetni zadevi toženka v času od 21. 4. 2016 do 20. 4. 2017 ni bila zaposlena zgolj za krajši delovni čas 16 ur tedensko pri stranski intervenientki, ampak je bila poleg tega za čas enega leta dopustno zaposlena še za krajši delovni čas 24 tedensko pri ZD A. V zadevi Pdp 693/2013, na katero se prav tako sklicuje pritožba, je delodajalec tožencu ponudil pogodbo o zaposlitvi za prekratek čas – ta je bil krajši od časa trajanja štipendijskega razmerja, zaradi česar je bil toženec prost obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Zadeva VIII Ips 470/2007 pa se navezuje na vprašanje zavrnitve ponudbe (ne)ustreznega dela - v povezavi z vprašanjem krivde glede upoštevanja pogodbe o štipendiranju, kar pa prav tako ne odraža bistvenih podobnosti z obravnavanim primerom.

24. Na podlagi toženkine pritožbe pritožbeno sodišče ni poseglo v izpodbijano sodbo.

25. Delno utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu sklenilo, da se pritožbeni stroški pridržijo za končno odločbo. V skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo stroški za sestavo pritožbe v prvotnem pritožbenem postopku 625 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 466,65 EUR. Neutemeljeno pa tožeča stranka uveljavlja razliko stroškov za sestavo tretje pripravljalne vloge. Sodišče ji namreč za to vlogo ni priznalo le 250 točk, kot zmotno navaja, ampak 375 točk. Zato se prisojeni stroški postopka tožeče stranke zvišajo z 2.455,27 EUR na 2.922,37‬ EUR.

26. Delno utemeljena je tudi pritožba stranske intervenientke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je napačno seštelo, da priznane postavke skupno znašajo 1.262,20 EUR, namesto 1.994,12 EUR. Neutemeljeno pa stranska intervenientka uveljavlja priznanje stroška za zastopanje na pripravljalnem naroku. Dne 19. 9. 2018 je namreč pripravljalnemu naroku takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo. Poleg stroškov za zastopanje na tem naroku ni podlage še za priznanje stroškov za zastopanje na pripravljalnem naroku (3.b točka Tar. št. 15 OT). Zato se prisojeni stroški postopka stranske intervenientke zvišajo s 1.262,20 EUR na 1.994,12 EUR.

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke in pritožbi stranske intervenientke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da se II. izreka sodbe na novo glasi z upoštevanjem zgoraj navedenih višjih zneskov stroškov postopka tožeče stranke in stranske intervenientke. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

28. Tožeča stranka in stranka intervenientka sta s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka delno uspeli, navedbe toženke iz odgovora na njuni pritožbi so bile delno utemeljene. Toženka s pritožbo zoper celotno odločitev sodišča prve stopnje v celoti ni uspela. S strani tožeče stranke in stranske intervenientke vložena odgovora na pritožbo toženke pa za odločitev pritožbenega sodišča nista bila potrebna. Zato je pritožbeno sodišče presodilo kot ustrezno, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).