Jedro

Po presoji sodišča stranka ne more učinkovito izvrševati svoje pravice do izjave, če jo organ seznani zgolj z ugotovljeno pravno relevantno okoliščino, temveč ji mora pri tem predočiti tudi dejstva in dokaze, na podlagi katerih je prišel do take ugotovitve. V nasprotnem primeru je zagotavljanje pravice do izjave zgolj navidezno.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. 429-15995/2021-3 z dne 3. 12. 2021, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da mora tožnik vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 806,80 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe; po poteku tega roka se zaračunajo zakonske zamudne obresti, od poteka roka do dneva vračila; če obveznost ne bo plačana v roku, bo prisilno izterjana (1. točka izreka). Odločila je še, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka, da davčnemu organu stroški postopka niso nastali (2. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v skladu z Zakonom o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) prejel pomoč za delno povračilo nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 806,80 EUR. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je na dan 31. 12. 2019 celotni kapital tožnika znašal -17.852,32 EUR, vpoklicani kapital pa 7.500,00 EUR, zato ga je z obvestilom z dne 8. 10. 2021 pozval k predložitvi izjave za vračilo pomoči oziroma pojasnil z dokazili, s katerimi bi utemeljil, zakaj ni "podjetje v težavah" v skladu z a) alinejo 18. točke 2. člena Uredbe Komisije 651/2014/EU.¹ Tožnik v določenem roku ni predložil izjave za vračilo ali dokazil, zato je prvostopenjski organ ob upoštevanju podatkov iz bilance stanja tožnika na dan 31. 12. 2019 izračunal koeficient AOP 56/AOP 57 v višini -2,38, ki je manjši od 0,5. Tako je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik v skladu z a) alinejo 18. točke 2. člena Uredbe Komisije 651/2014/EU velja za "podjetje v težavah", zato na podlagi tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičen do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020.

3.Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo pri Ministrstvu za finance (v nadaljevanju toženka). V pritožbi je navedel, da je v podatkih bilance stanja ugotovil računovodsko napako, saj pri njeni sestavi ni bil upoštevan sklep imetnika lastniškega deleža družbe z dne 31. 12. 2019, da se oblikuje dodatno vplačilo kapitala v obliki rezerv v višini 26.000,00 EUR in na ta račun zmanjša obveznost do imetnika lastniškega deleža iz naslova danih posojil. Navedel je, da so 15. 12. 2021 na AJPES podali popravek letnega poročila, ki naj bi bil objavljen 3. 1. 2022. Toženka je pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da zatrjevane računovodske napake pri sestavi bilance stanja ni mogoče upoštevati, saj gre za dejstva in dokaze, ki naj bi obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in bi jih tožnik lahko predložil že takrat.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je 31. 12. 2019 sprejel sklep o konverziji dolgov v kapitalske rezerve, s katerim je oblikoval dodatno vplačilo kapitala v obliki rezerve v višini 26.000,00 EUR. S tem je po zatrjevanjih tožnika celotni kapital znašal 8.080,81 EUR, kar ob vpoklicanem kapitalu 7.500,00 EUR pomeni, da je količnik med celotnim kapitalom tožnika in njegovim vpoklicanim kapitalom večji od 0,5, zato tožnik ni podjetje v težavah. V zvezi z dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 10. 2021 navaja, da organ v njem ni pojasnil, da naj bi po njegovem mnenju na dan 31. 12. 2019 po podatkih bilance stanja tožnika celotni kapital znašal -17.852,32 EUR, vpoklicani kapital pa 7.500,00 EUR, zato naj bi bil količnik med celotnim kapitalom tožnika in vpoklicanim kapitalom -2,38. Tožnik navaja, da je organ v navedenem dopisu navedel zgolj, da koeficient AOP56/AOP57 znaša manj od 0,5, iz tega pa tožnik ni mogel razbrati ugotovitve organa, da naj bi njegov celotni kapital znašal -17.852,32 EUR in da naj bi posledično sporni količnik znašal -2,38. Izpostavlja, da se je o teh okoliščinah seznanil šele v izpodbijani odločbi, s tem pa je prišlo do kršitve njegove pravice do izjave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik že pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z dejstvom, da mu je po podatkih njegove bilance stanja zaradi nakopičenih izgub (kot del celotnega kapitala družbe) na dan 31. 12. 2019 izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. Izpostavlja, da tožnik ni konkretiziral, v čem se izpodbijana odločba v bistvenem razlikuje od podatkov, s katerimi je bil seznanjen z dopisom z dne 8. 10. 2021.

K I. točki izreka

6.Tožba je utemeljena.

7.V zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da mora tožnik vrniti izredno pomoč v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 806,80 EUR, ki temelji na obrazložitvi, da je tožnik "podjetje v težavah" v skladu z a) alinejo 18. točke 2. člena Uredbe Komisije 651/2014/EU.

8.Pravno podlago obravnavane zadeve predstavlja 109. člen ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, - ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe Komisije 651/2014/EU, - ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

9.V obravnavani zadevi je davčni organ v skladu z osmim odstavkom 112. člena ZIUOPDVE izvedel nadzor, v katerem je na podlagi podatkov iz bilance stanja ugotovil, da je na dan 31. 12. 2019 celotni kapital tožnika znašal -17.852,32 EUR, vpoklicani kapital pa 7.500,00 EUR. Na tej podlagi je prvostopenjski organ ob upoštevanju podatkov iz bilance stanja tožnika na dan 31. 12. 2019 izračunal koeficient AOP56/AOP57 v višini -2,38, ki je manjši od 0,5. Tako je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnik v skladu z a) alinejo 18. točke 2. člena Uredbe Komisije 651/2014/EU velja za "podjetje v težavah", zato v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičen do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020.

10.Tožnik v tožbi navaja, da ga je prvostopenjski organ v dopisu z dne 8. 10. 2021 seznanil zgolj z okoliščino, da koeficient AOP56/AOP57 znaša manj od 0,5, iz tega pa tožnik ni mogel razbrati ugotovitve organa, da naj bi njegov celotni kapital znašal -17.852,32 EUR in da naj bi posledično izračunani količnik znašal -2,38. Izpostavlja, da se je o teh okoliščinah seznanil šele v izpodbijani odločbi, s tem pa je prišlo do kršitve njegove pravice do izjave.

11.Iz 22. člena Ustave RS izhaja zahteva po poštenem upravnem postopku, ki tudi v ugotovitvenem upravnem postopku terja spoštovanje načela zaslišanja stranke oziroma uresničitev njene pravice biti slišan. Stranka ima pravico biti subjekt in ne zgolj objekt upravnega postopka, zato se ima pravico tega postopka aktivno udeleževati ter v njem varovati svoje pravice in pravne interese, pri čemer je bistveni in neločljivi del tudi pravica, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, ugotovljenimi v postopku s strani upravnega organa, ki so pomembne za odločitev v zadevi, ter da se o njih izjavi.² Zaradi pomena navedene pravice je načelo zaslišanja stranke z zakonom določeno kot temeljno načelo upravnega postopka v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skladu s katerim mora organ pred izdajo odločbe stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek). Kršitev navedenega načela pomeni tudi absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki narekuje odpravo upravnega akta (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12.Ob tem ne zadostuje, da je stranki pravica do izjave zagotovljena zgolj formalno, temveč mora biti tožniku omogočeno njeno učinkovito izvrševanje. Po presoji sodišča stranka ne more učinkovito izvrševati svoje pravice do izjave, če jo organ seznani zgolj z ugotovljeno pravno relevantno okoliščino, temveč ji mora pri tem predočiti tudi dejstva in dokaze, na podlagi katerih je prišel do take ugotovitve. V nasprotnem primeru je zagotavljanje pravice do izjave zgolj navidezno.

13.Sodišče se strinja s tožnikom, da v postopku na prvi stopnji ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki so vplivale na odločitev. Z dopisom z dne 8. 10. 2021 je prvostopenjski organ tožnika seznanil zgolj s tem, da koeficient AOP56/AOP57 znaša manj od 0,5, zato tožnikovo podjetje predstavlja podjetje v težavah. To pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik v postopku ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev, zato tudi ni imel možnosti se do njih opredeliti in ponuditi dokaze za svoje trditve. Načelo zaslišanja stranke po povedanem v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni bilo spoštovano. Takšno ravnanje organa pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14.Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ mora v ponovnem postopku izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

15.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

16.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika je zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Toženka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------

1Ta določa, da gre za "podjetje v težavah", če je v primeru družbe z omejeno odgovornostjo (razen malo ali srednje podjetje (MSP), ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika) zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala. Za namene te določbe se "družba z omejeno odgovornostjo" nanaša predvsem na vrste podjetij iz Priloge I k Direktivi 2013/34EU Evropskega parlamenta in Sveta (37), "osnovni kapital" pa vključuje po potrebi vse vplačane presežke kapitala.

2Tako med drugim Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 11/2023 z dne 30. 11. 2023, X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023, X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 in v sklepu I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe - člen 2, 2/18, 2/18-a

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (2020) - ZIUOPDVE - člen 109, 109/1, 109/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.