Jedro

ZDO v 14. členu določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanja ali garaže. V skladu s 15. členom omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa tožnica kot fizična oseba premoženja nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja pravna oseba A. d.o.o., sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Finančne uprave Republike Slovenije je tožnici, od njenega solastnega deleža nepremičnin (50 %), navedenih v izreku, odmerjen in v plačilo naložen davek od premoženja za leto 2015 v skupnem znesku 9.527,87 EUR.

2. Odločba je v pravnem pogledu obrazložena z določbami 156. in 157. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), po katerih je zavezanec za plačilo davka od premoženja fizična oseba, ki je lastnik oziroma uživalec stavbe, dela stavbe, stanovanja, garaže ali prostora za počitek oziroma rekreacijo. Pri tem se davek plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. Osnova za davek je vrednost stavbe oz. prostora za počitek in rekreacijo, ugotovljena skladno s Pravilnikom o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik). Vrednost točke za izračun osnove za leto 2015 znaša 3,93 EUR in je bila določena na podlagi ugotovljenega koeficienta rasti cen Statističnega urada v Republiki Sloveniji, pri čemer se zneski za odmero davka po ZDO za leto 2015 valorizirajo s Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davka po ZDO za leto 2015. 3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-10-77/2015-2 z dne 20. 8. 2015 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano odločbo pa potrdilo kot pravilno in skladno z zakonom. V zvezi z ugovorom, da gre v konkretnem primeru za poslovne prostore, v katerih opravlja svoje dejavnosti družba A. d.o.o. pritožbeni organ ugotavlja, da ZDO poslovnih prostorov po namenu uporabe podrobneje ne opredeljuje. Zato je vsebinsko presojo o tem, ali so določeni prostori poslovni prostori, potrebno opraviti po Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Iz pritožbe, iz družbene pogodbe in iz podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve razvidno, da poslovne prostore uporablja A. d.o.o. V danem primeru ni sporno, da je tožnica solastnica poslovnih prostorov, kakor tudi ne, da te prostore uporablja družba A. d.o.o., ki opravlja dejavnost gradbeništva, gostinstva in trgovine. Sporno pa je, ali je tožnica kot solastnica poslovnih prostorov, v katerih opravlja dejavnost navedeno podjetje, zavezanka za plačilo davka od premoženja. Po določbi 2. točke 161. člena ZDO se davek od premoženja na posest stavb ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik sam uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Ker v danem primeru poslovnega prostora ne uporablja njegova solastnica, temveč družba, ki je pravna oseba, ni podlage za oprostitev davka od premoženja, ki je uzakonjena kot izjema in je že zato ni mogoče razlagati širše kot določa zakon.

4. V zvezi z ugovorom, da je podjetje A. d.o.o. imetnik stavbne pravice, ki je gradnjo nepremičnine tudi financiralo, pa pritožbeni organ pojasni, da ustanovitev stavbne pravice za lastnika nepremičnine ni odsvojitev, temveč obremenitev nepremičnine oziroma lastninske pravice na njej.

5. Glede pritožnikovega ugovora, da je bila namembnost prostorov na naslovu B. nepravilno opredeljena za prostore za počitek oziroma rekreacijo, saj gre za poslovne prostore, pa pritožbeni organ ugotavlja, da je že iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, da v danem primeru tožnici ni bil odmerjen davek od premoženja od prostorov za počitek oziroma rekreacijo, temveč od poslovnih prostorov na naslovu B. 6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži vrnitev vseh izterjanih denarnih zneskov z obrestmi in povrnitev stroškov tega postopka, po izteku 15 dnevnega paricijskega roka z zamudnimi obrestmi. Tudi po navedbah tožbe v zadevi ni spora, da je tožnica bila solastnica poslovnih prostorov, ki so predmet obdavčitve ter da jih je družba A. d.o.o., katere solastnica je, uporabljala za opravljanje gospodarske dejavnosti. Sporno je, ali je tožnica kot lastnica teh poslovnih prostorov zavezanka za plačilo davka od premoženja, ali ne. Zaključek tožene stranke v tem pogledu ni pravilen, saj bi moralo biti upoštevano, da je tožnica družbenica družbe A. d.o.o. Pravni predpisi namreč dopuščajo možnost, da določena skupina ljudi postane subjekt pravic in obveznosti, torej pravna oseba. Pravna oseba sporno nepremičnino uporablja izključno za opravljanje dejavnosti, za katero je registrirana. Zaključek tožene stranke, da se davek od premoženja na posest stavb ne plačuje od poslovnih prostorov le v primeru, če jih za opravljanje gospodarske dejavnosti uporablja lastnik sam, je zato neživljenjski. Tožena stranka v nasprotju z 214. členom ZUP za svoje navedbe tudi ne poda nikakršnih dokazov, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Uporaba poslovnega prostora s strani samega lastnika prostora, ki je organiziran v katero od pravno organizacijskih oblik družbe, ni v neskladju s poslovno prakso. Neobičajno in celo nezakonito bi bilo, če bi posameznik opravljal dejavnost v nasprotju z določbami ZGD-1 in ZPDZC. Gospodarska družba je logičen in nujen pogoj za opravljanje dejavnosti. Meni, da gre v danem primeru za nezakonito dvojno obdavčitev.

7. Poudarja, da je bila na spornem zemljišču dne 27. 11. 2013 ustanovljena stavbna pravica, ki stavbo ločuje od zemljišča, katerega lastnik je tožeča stranka, saj je gradnjo nepremičnine v celoti financirala in organizirala imetnica stavbne pravice, to je družba A. d.o.o., tudi po definiciji stavbne pravice lastnica stavbe. Na podlagi 14. člena ZDO v povezavi z določbo 256. člena Stvarnopravnega zakonika je jasno, da tožeča stranka ni zavezanka za plačilo davka od premoženja za stavbo, ki je obremenjena s stavbno pravico. Te stavbe namreč nima v posesti, torej nima neposredne dejanske oblasti nad stvarjo. Meni, da je bil tako davek od premoženja z izpodbijano odločbo neupravičeno odmerjen v delu, ki se nanaša na nepremičnino, ki stoji na zemljišču 68/13. 8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemelji davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ utemelji zavrnitev pritožbe. Tožbeni ugovori so vsebinsko enaki pritožbenim, zato jih sodišče zavrača iz istih razlogov in jih na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja.

11. K temu sodišče še pripominja, da ZDO v 14. členu (156. člen) določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanja ali garaže. V skladu s 15. členom (157. člen) omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena (161. člen) ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa tožnica kot fizična oseba premoženja nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja pravna oseba A. d.o.o., sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva. Smiselno enako stališče je zavzela tudi sodna praska, saj iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002 izhaja, da lastnik poslovnih prostorov, ki poslovne prostore oddaja v najem, ni oproščen plačila davka od premoženja. Določilo ZDO o oprostitvi davka je namreč mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer ni pomembno ali opravlja gospodarsko, ali kako drugo dejavnost v skladu s predpisi.

12. Tožnica se tako glede na nesporno ugotovitev, da poslovnega prostora ne uporablja za dejavnost, ne more uspešno sklicevati na določbo 2. točke 19. člena ZDO. Ne drži tudi očitek, da je odločba organa prve stopnje neobrazložena ter da je ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe je mogoče ugotoviti, kako je prvostopni organ točkoval sporno nepremičnino, kolikšna je vrednost točke in ugotovljena davčna osnova na njeni podlagi, kot tudi stopnja davka. Sodišče se tudi strinja s stališčem davčnih organov, da je podlaga za konkretno obdavčitev ZDO in na njegovi podlagi izdan Pravilnik. Osnova za davek od premoženja je bila tako glede na 16. člen ZDO pravilno ugotovljena, stopnja davka od premoženja po 17. členu (159. člen) ZDO pa pravilno uporabljena. Sodišče se tudi strinja z razlago tožene stranke, da ustanovitev stavbne pravice za lastnika nepremičnine ne predstavlja njene odsvojitve, temveč zgolj obremenitev. Lastnik obremenjene nepremičnine pa ohrani lastninsko pravico na nepremičnini, kar nenazadnje izhaja tudi iz uradnih podatkov, konkretno iz rednega izpiska iz zemljiške knjige. Dokler pa je temu tako, je zavezanec za plačilo davka od spornih nepremičnin tožnica kot fizična oseba. Namen oprostitve iz 2. točke 19. člena ZDO, na katero se sklicuje, je namreč v tem, da se razbremeni tistega, ki opravlja gospodarsko dejavnost. To pa v danem primeru ni tožnica, temveč družba kot samostojna pravna oseba. Slednja pa nesporno tudi ni lastnica omenjene nepremičnine.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 15. Ker je dejansko stanje v zadevi nesporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.