Jedro

Samo dejstvo, da oseba, ki je v RS rojena, tu ves čas živi, se šteje za Slovenca, rejniška družina, pri kateri živi že od rane mladosti jo šteje za svojega družinskega člana in za bodočega dediča ter jo je po izjavi zmožna preživljati dokler se ne zaposli, v času ko prosi za sprejem v državljanstvu ni zaposlena in ne prejema denarnega nadomestila, samo po sebi še ni dokaz, da oseba ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 17.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije tožnika, ker ne izpolnjuje pogoja 4. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik nima zagotovljenega trajnega vira za preživljanje v višini, ki bi mu omogočala materialno in socialno varnost. Tožnik v tožbi navaja, da je bil kot 7-mesečni otrok dan v rejo in sicer zaradi tega, ker ga je mati v njegovi 5-mesečni starosti zapustila in odšla v Italijo. Vso mladost je preživel pri rejniški družini. Rejnika sta podala tudi izjavo, da bo tožnik po njuni smrti njun dedič, zato bo po njima pridobil vso lastnino, ki jo posedujeta. Rejnika imata tudi sklenjeno pogodbo s podjetjem glede oddajanja sob gostom za prenočevanje in hrano. To dejavnost opravljata že vrsto let, vodstvo te pa je prevzel tožnik. Pri agenciji ... je tožnik naročil izdelavo poslovnega načrta podjetja, ki ga namerava registrirati pri sodišču. Načrt je bil izdelan, vendar do registracije na sodišču ni prišlo zaradi vprašljivega statusa tožnika. Tožnik ima pri rejnikih zagotovljeno stanovanje in ima tudi zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta sredstva pridobiva od svojih krušnih staršev - rejnikov in sicer iz njune pokojnine, kakor tudi iz dodatne dejavnosti kmečkega turizma in oddajanja sob. Tožnik je opravil tečaj za opravljanje del in nalog pomožnega natakarja in je prijavljen pri Republiškem zavodu za zaposlovanje, kamor se tudi redno javlja. Da bi si do odločitve vrhovnega sodišča v zadevi pridobitve državljanstva lahko uredil začasno bivanje v Republiki Sloveniji, mu je bilo s strani občine svetovano, da naj prinese potni list Republike Bosne in Hercegovine, katere državljan je, ter da bo na podlagi tega dobil začasno dovoljenje za bivanje tujca. Ko je na Ambasadi Republike Bosne in Hercegovine obrazložil svoj problem, mu je ta dala v podpis izjavo, da je vojni obveznik Republike Bosne in Hercegovine in da se mora v skladu z uredbo z zakonsko močjo o vojaški obveznosti, na poziv pristojnega organ takoj javiti v službo obrambe svoje republike. Take izjave tožnik ni mogel podpisati, saj se ne čuti državljana Republike Bosne in Hercegovine. Predlaga, da sodišče v tem primeru upošteva specifično situacijo samega tožnika, saj razen rejnikov nima nikogar, h kateremu naj bi šel. Hrvaškega jezika ne zna, saj je njegov materin jezik od rojstva dalje slovenski jezik. Zato predlaga, da sodišče iz razlogov kršitve določb materialnega prava in kršitve določb ZUP, predvsem pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožnika sprejme v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo vlogo zavrnila, ker ne izpolnjuje pogojev 4. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), po katerem mora oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, med ostalimi pogoji izpolnjevati tudi pogoj, da ima zagotovljeno stanovanje in da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja v višini, ki bi mu omogočala materialno in socialno varnost. Za tako ugotovitev, po presoji sodišča, tožena stranka v predloženih upravnih spisih nima zanesljive podlage. V spisih je sicer potrdilo Republiškega zavoda za zaposlovanje, da je tožnik prijavljen pri zavodu kot začasno nezaposlen in ne prejema denarnega nadomesila. Vendar je v spisu tudi pismena izjava rejnice, iz katere izhaja, da tožnik živi pri rejniški družini že od 7-mesečne starosti kot rejenec, da ima pri njih stanovanje in ga je pripravljena preživljati, dokler ne odsluži vojaškega roka in dokler ne bo dobil zaposlitve. Oba z možem sta upokojena in sta ga zato zmožna preživljati.

Glede ugotavljanja pogoja, da ima oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost sodišče pripominja, da ga zakon določno ne opredeljuje, zato ga mora ugotoviti upravni organ v vsakem primeru posebej. V tem primeru samo dejstvo, da tožnik ni zaposlen in da ne prejema denarnega nadomestila, še ni dokaz, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDS. Glede na specifičnost tega primera, v katerem gre za mlado osebo, ki je rojena v Sloveniji, ki je tu ves čas živela, ki se tudi sama šteje za Slovenca in šteje slovenski jezik za svoj materin jezik, ki že od rane mladosti živi v isti rejniški družini in ga ta tudi šteje za svojega družinskega člana in tudi bodočega dediča, ki po izjavi rejnikov jima je tožnik edina pomoč pri obdelovanju zemlje (1ha 30 a) in ta tudi vodi njuno dodatno pridobitno dejavnost oddajanje sob gostom za prenočevanje in hrano, bi moral organ v postopku zaslišati vsaj enega od zakoncev, po potrebi pa preveriti še druge predlagane dokaze, tožniku pa bi morali dati možnost, da se izjavi o izpovedbah prič in drugih dokazov, ki bi jih organ v postopku pribavil. Šele taka celovita razjasnitev vseh dejstev in okoliščin bo v tem primeru prava podlaga za ugotovitev resničnega dejanskega stanja in uporabo materialnega predpisa, ki kot pogoj za pridobitev državljanstva RS zahteva, da ima oseba zagotovljen trajni vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, sodišče ni moglo rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.