Jedro

Stranka ne more zahtevati zaradi razloga iz 2. odstavka 263. člena ZUP razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožečih strank za razveljavitev odločbe Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 4.3.1992 po nadzorstveni pravici. Z izpodbijano odločbo je bilo izdano gradbeno dovoljenje za izgradnjo objekta F na parc. št. 1212/12 in 1204/1. Tožena stranka meni, da so za izdajo gradbenega dovoljenja bile predložene vse potrebne listine, med drugim kot dokaz za razpolaganje z zemljiščem pogodba, sklenjena med občino (Skladom stavbnih zemljišč mesta) in gradbenim podjetjem. Pravno veljavnost pogodbe je potrdilo Javno pravobranilstvo mesta Ljubljane, in zato po mnenju tožene stranke ni razlogov za razveljavitev gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici, ker ni očitno kršen zakon o graditvi objektov, razen če bo sodišče glede delne ničnosti pogodbe odločilo drugače. Tožeče stranke so zoper odločbo Ministrstva za industrijo in gradbeništvo 5.2.1993 vložile tožbo, s katero zahtevajo odpravo odločbe. Iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da tožniki menijo, da ni bilo pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ker gradbeno podjetje ni predložilo ustreznih dokazov za razpolaganje z zemljiščem na katerem bi naj gradilo.

Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je 25.5.1993 vložilo odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.

Tožeče stranke so 16.6.1992 vložile na Ministrstvu za industrijo in gradbeništvo zahtevo za razveljavitev odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici, na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Po tej določbi se lahko odločba, ki je v upravnem postopku dokončna, razveljavi, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Po določbi 2. odstavka 264. člena istega zakona izda pristojni organ odločbo o razveljavitvi dokončne upravne odločbe po uradni dolžnosti ali na zahtevo javnega tožilca ali družbenega pravobranilca samouporavljanja. Torej stranka ne more zahtevati zaradi razloga po 2. odstavku 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici. Tako zahtevo bi tožena stranka morala po določbi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku s sklepom zavreči. Vendar pa zaradi tega, ker je bila zahteva zavrnjena namesto zavržena, odločitev ni v škodo tožečih strank, saj tožeče stranke meritorne odločbe sploh niso bile upravičene zahtevati.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.