Jedro

Meritorna sodba, s katero se ugodi zahtevku pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se zavrne zahtevek negativne ugotovitvene tožbe, ugotavlja obstoj pravice ali pravnega razmerja. Sodba, s katero se zavrne zahtevek pozitivne ugotovitvene tožbe ali s katero se ugodi zahtevku negativne ugotovitvene tožbe pa ugotavlja, da pravica ali pravno razmerje ne obstoji. Ker je bil v predhodni pravdi zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da služnostna pravica hoje in vožnje tožnika ne obstoji in podrejeni zahtevek za ukinitev, je bilo že pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju in sodišče o njem ni moglo več (ponovno) odločati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 530.000,00 SIT zaradi posledic nesreče, ko se je dne 13.2.1992 poškodovala zaradi padca na pohodni rešetki na postajališču avtobusa mestnega prometa v Ljubljani. Sodišče je za telesne bolečine prisodilo odškodnino v znesku 180.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 250.000,00 SIT, torej skupno 430.000,00 SIT.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodišče ni dovolj raziskalo samega dejstva, kako je tožnica padla in da je mogoče padla že prej na asfaltu in ne na rešetki. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da predstavlja premaknjena in poškodovana litoželezna plošča nevarno stvar. Sodišče je zmotno ocenjevalo vzročno zvezo med rešetkami in padcem, saj bi bila lahko vzrok za padec tožničina utrujenost, ker se je vračala z nočnega dela. Tudi odškodnina je previsoka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno odločilo ter v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in se jim pridružuje. Pri tem ugotavlja, da tožena stranka neutemeljeno oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, torej okoličinam škodnega dogodka. Vse pritožbene navedbe tožene stranke glede okoliščin ob škodnem dogodku so zgolj domneve in ugibanja, za nobeno trditev tožena stranka ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni predlagala nobenih dokazov. Po drugi strani pa se je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo na tožničino izpoved, na izpoved priče S. M., na predloženi fotografiji in na podatke o poškodbah. Zato je utemeljeno šteti, da je dokazano, da je tožničina poškodba nastala na poškodovani litoželezni pohodni plošči oz. mreži na Slovenski cesti pred "Konzorcijem".

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, češ da pohodna mreža ni nevarna stvar. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da običajno litoželezna mreža, postavljena v istem nivoju kot je pločnik, ni nevarna stvar. V obravnavanem primeru pa je prvostopno sodišče litoželezo mrežo štelo za nevarno stvar zato, ker je na večih mestih počena, premaknjena, v različnem nivoju od kockanega dela oz. pločnika in premakljiva. Hkrati je postavljena na enem od najbolj frekventiranih postajališč mestnega prometa, kjer vstopa in izstopa iz avtobusov na stotine potnikov. Že po naravi stvari se pomikajo hitreje in je njihova pozornost usmerjena na avtobus, ne pa na tla, po katerih hodijo. Ob navedenih okoliščinah je torej pravilno šteti opisano pohodno rešetko kot nevarno stvar, za škodo, ki je nastala v zvezi s tako stvarjo pa se šteje, da izvira iz te stvari (čl. 173 ZOR). Prvostopno sodišče je torej utemeljeno ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke, zakonite domneve, da škoda izvira iz nevarne stvari, pa tožena stranka ni ovrgla. Za zatrjevano oškodovankino utrujenost tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov oz. niti ni skušala doseči oprostitev svoje odgovornosti iz razlogov, navedenih v čl. 177 ZOR.

Tožena stranka zgolj pavšalno ugovarja višini odškodnine, češ da je previsoka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta odškodnini za pretrpljene telesne bolečine v znesku 180.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 250.000,00 SIT primerni in se pridružuje razlogom prvostopne sodbe. Merila iz čl. 200 ZOR je prvostopno sodišče primerno upoštevalo, pri čemer se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca. Ker je ta prepričljivo opisal poškodbe in njihove posledice, je povsem brezpredmetna pritožbena trditev, da tožnica takih posledic nima. Trditev, da bi tožnico delodajalec v primeru posledic sigurno premestil na lažje delovno mesto, ostaja zgolj na nivoju domneve, v kolikor pa bi bila tožnica res premeščena na drugo delovno mesto zaradi posledic nezgode, bi bil to lahko razlog za še višjo odškodnino, ne pa pogoj za sedaj dosojeno odškodnino. Nobeden od obrazloženih pritožbenih razlogov po presoji pritožbenega sodišča torej ni podan, medtem ko bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ni obrazložila. Po uradni dolžnosti opravljen preizkus morebitnih kršitev iz čl. 254/2 ZPP je pokazal, da takih kršitev prvostopno sodišče ni naredilo, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti, izpodbijano sodbo pa v izpodbijanem obsodilnem delu potrditi (čl. 368 ZPP).