Jedro

Ob tem, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so priče, zaslišane v preiskavi, potrdile očitke v zvezi s konkretizacijo kaznivih dejanj, ki bremenijo obdolženca, so pritožbeni očitki, da te priče utemeljenega suma niso dodatno podkrepile, neutemeljeni. Bolj konkretiziranega odgovora pa sodišče druge stopnje na tem mestu ne more podati, saj so pritožbene trditve v zvezi s tem očitkom povsem pavšalne. Zato zgolj poudarja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi v točki 6 obrazložitve navedenih dokazov, pravilno zaključilo, da je utemeljeni sum še vedno izkazan, saj je ob tem, ko (med drugim) iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tako prepoznava prič, ki so obdolženca videle med vlamljanjem, kot tudi poročila o preiskavah Nacionalnega forenzičnega laboratorija obdolženca povezujejo s kraji očitanih kaznivih dejanj, verjetnost, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni. Zato tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da v preiskavi niso bili najdeni predmeti, ki bi jih naj obdolženi odtujil, ter nahrbtnik, ki naj bi ga pri tem nosil, ob vseh ostalih ugotovitvah sodišča prve stopnje (prepoznava, ujemanje zavarovanih sledi z vzorci, odvzetih obdolžencu) na razumnost in pravilnost tega zaključka ne more vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega podaljšal pripor.

2. Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca, in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo obstoja pogojev za podaljšanje pripora le pavšalno sklicuje na zakonske (formalne) razloge ter da je zaradi pomanjkanja konkretnih razlogov glede obstoja pogojev za podaljšanje pripora zoper obdolženca poseženo v njegovo pravico do pravnega sredstva. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja tako vsebinska presoja zahtevanih pogojev za podaljšanje pripora kot tudi jasni, celoviti in koherentni razlogi glede vseh odločilnih dejstev, na katerih izpodbijana odločitev temelji. Izpodbijani sklep zato ni obremenjen z očitano kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, posledično pa tudi v obdolženčevo pravico do pravnega sredstva ni bilo poseženo. Pri tem tudi pritožbeno izpostavljena odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice Harkmann proti Estoniji pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno, saj ne gre za primerljivo zadevo. Obdolženemu je namreč v predmetni zadevi bila dana in omogočena možnost, da se pred sodiščem v razumnem roku izjavi o utemeljenosti njemu odrejenega pripora.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno in razumno obrazložilo obstoj _utemeljenega suma_ storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Pri tem se je oprlo na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave, na vse dokaze, na katerih slednji temelji in so bili pridobljeni tekom kazenskega postopka, ter na dokaze, izvedene tekom preiskave.

Ob tem, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so priče, zaslišane v preiskavi, potrdile očitke v zvezi s konkretizacijo kaznivih dejanj, ki bremenijo obdolženca, so pritožbeni očitki, da te priče utemeljenega suma niso dodatno podkrepile, neutemeljeni. Bolj konkretiziranega odgovora pa sodišče druge stopnje na tem mestu ne more podati, saj so pritožbene trditve v zvezi s tem očitkom povsem pavšalne. Zato zgolj poudarja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi v točki 6 obrazložitve navedenih dokazov, pravilno zaključilo, da je utemeljeni sum še vedno izkazan, saj je ob tem, ko (med drugim) iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tako prepoznava prič, ki so obdolženca videle med vlamljanjem, kot tudi poročila o preiskavah Nacionalnega forenzičnega laboratorija obdolženca povezujejo s kraji očitanih kaznivih dejanj, verjetnost, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni. Zato tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da v preiskavi niso bili najdeni predmeti, ki bi jih naj obdolženi odtujil, ter nahrbtnik, ki naj bi ga pri tem nosil, ob vseh ostalih ugotovitvah sodišča prve stopnje (prepoznava, ujemanje zavarovanih sledi z vzorci, odvzetih obdolžencu) na razumnost in pravilnost tega zaključka ne more vplivati.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s obstojem _ponovitvene nevarnosti_ ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki obstoj slednje utemeljujejo, ter o tem navedlo celovite, konkretne in jasne razloge v 7. točki obrazložitve.

Pri tem se je prvo sodišče oprlo na: (-) dejstvo, da se obdolžencu očita količinsko večje število kaznivih dejanj, storjenih v relativno kratkem času, in sicer od 25. 5. 2023 do 25. 7. 2023, (-) izredno mero njegove vztrajnosti, predrznosti in trdne odločenosti pri samem izvrševanju kaznivih dejanj, ko je tatvine obdolženec izvrševal kar sredi belega dne in praktično na javnem kraju, (-) okoliščine, v katerih obdolženec živi, in sicer je brez zaposlitve, brez premoženja, prejema zgolj socialno pomoč in ima stalno prebivališče prijavljeno na sedežu CSD Slovenj Gradec, (-) dejstvo, da je obdolženec specialni povratnik, ki je v preteklosti bil že večkrat pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja ter (-) dejstvo, da je obdolženec zgolj mesec dni po zaključenem prestajanju zaporne kazni dne 11. 4. 2023 že nadaljeval s kaznivimi dejanji, ki se mu sedaj očitajo, vse do odvzema prostosti dne 25. 7. 2023. Ker je te okoliščine sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi do sedaj izvedenih dokazov, pritožba ne more uspeti s pavšalnim zatrjevanjem, da niti objektivne niti subjektivne okoliščine v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti niso izkazane. Ob zgoraj povzetih okoliščinah, ugotovljenih po sodišču prve stopnje, pa pritožba neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu zmoten. Ob takšni predkaznovanosti ter dejstvu, da je obdolženec že mesec dni po prestani zaporni kazni nadaljeval oziroma ponovno pričel s kaznivimi dejanji, se pritožba neutemeljeno zavzema tudi za zaključek, da ne obstoji konkretna in realna ponovitvena nevarnost. Ker gre pri sklepu o podaljšanju pripora le za ugotavljanje dejstev in okoliščin na ravni utemeljenega suma in ne gotovosti, izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati prejudiciranja, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

8. Pritožbeno sodišče pa glede na razloge, navedene v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je pripor _neogibno potreben_ in tudi _sorazmeren_ ukrep, ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo in količino očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve očitanih kaznivih dejanj ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj, kot je pravilno in obrazloženo pojasnilo sodišče prve stopnje, ta zahteva voljni element s strani obdolženca, katerega pa ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje ob dejstvu, da je obdolženec specialni povratnik in nima vira preživljanja, začasno bivališče ima v zavetišču za brezdomce, od njega ni mogoče pričakovati. Pritožbeno zavzemanje za drugačen zaključek je vsled navedenemu neutemeljeno.

9. Ob tem, ko pripor v predmetni zadevi za obdolženca traja od 25. 7. 2023 in je v postopku že bila vložena obtožnica, je sklicevanje pritožbe na odločbo US RS Up-369/16 ter zatrjevanje, da pripor traja nerazumno dolgo, neutemeljeno.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).