Jedro

V izvršilnem postopku na nedoločen delež na skupnem premoženju, bodisi da gre za premično bodisi da gre za nepremično premoženje, ni mogoče poseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Piranu In 397/2013, nedopustna glede zarubljenih predmetov po rubežnem zapisniku izvršitelja A. A. z dne 20. 6. 2014: LCD TV Philips; regal dnevne sobe – omarica z vitrino, likalnik Grunding s kotličkom, omara komplet štiri krilna s petimi predali in osebni avto Lancia Thesis, 24 JTD, VIN: ... (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbo zavrglo (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 709,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku roka za plačilo dalje (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka v uvodu navedene odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje, da predmet izvršbe ne morejo biti stvari, ki sodijo v skupno premoženje izvršilnega dolžnika in tožnice. Sodišče prve stopnje se je pri tem zmotno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 452/2010, ki je bila izdana v zvezi s postopkom izvršbe, ki je tekel zoper nepremično premoženje, za katerega pa veljajo drugačna materialnopravna pravila, kot pri izvršbi na premično premoženje dolžnika. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlog za zavrnitev tožbenega zahtevka oprla na prvi odstavek 66. člena ZIZ. Ker je sodišče sledilo navedbam tožene stranke, da premično premoženje spada v skupno premoženje zakoncev, za katero se domneva, da sta deleža na njem enaka, bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo tožbenemu zahtevku šele ob ugotovitvi, da je tožeča stranka zatrjevala in dokazala, da njen delež na premičnem premoženju presega polovico. Šele v tem primeru bi sodišče od tožene stranke lahko utemeljeno zahtevalo, da postopa po prvem odstavku 57. člena ZZZDR in predlaga določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju. Materialnopravno zmotno je torej stališče sodišča prve stopnje, da že samo dejstvo, da premičnine, za katere je dovoljena izvršba, spadajo v skupno premoženje zakoncev, preprečuje izvršbo. Iz sodne prakse izhaja namreč nasprotno stališče, po katerem zakonec, katerega delež na skupnem premičnem premoženju ne presega polovice vrednosti premičnega premoženja, ne more zahtevati, da se izvršba glede njegovega deleža izreče za nedopustno. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 240/2010. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljene in nekonkretizirane so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi, da je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče je tudi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Kot izhaja iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje, sodijo premičnine, ki so povzete v ugodilnem delu izreka sodbe, v skupno premoženje tožnice in njenega zakonca. Čim pa je tako, se izkaže za pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko prišel do pravice do poplačila iz premoženja izvršilnega dolžnika, ki sodi v skupno premoženje, le na način, kot ga predvideva prvi odstavek 57. člena ZZZDR, ki določa, da lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež.

7. Zakonec s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju ne more razpolagati, zlasti ga ne more odsvojiti ali ga obremeniti (54. člen ZZZDR). Po uveljavljeni in enotni sodni praksi sodišča je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen, pravni posel, s katerim razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, pa ničen. Inštitut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se torej razlikuje od inštituta solastnine, saj lahko vsak solastnik samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa brez soglasja drugega zakonca s svojim deležem ne more veljavno razpolagati, in sicer niti glede posamezne stvari, niti glede premoženja kot celote(1).

8. V izvršilnem postopku torej na nedoločen delež na skupnem premoženju, bodisi da gre za premično bodisi da gre za nepremično premoženje, ni mogoče poseči. 9. Uporaba 66. člena ZIZ, ki določa, da oseba, katere solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega polovice njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njenega deleža izreče za nedopustno, bi prišla v poštev šele, če bi bil delež dolžnika na skupnem premoženju že določen, kar pa ni bilo zatrjevano(2).

10. Res se sodišče prve stopnje izrecno ni opredelilo do uporabe prvega odstavka 66. člena ZIZ, na podlagi katerega je tožena stranka utemeljevala nasprotovanje uveljavljanemu tožbenemu zahtevku, se je pa opredelilo posredno, ko je navedlo, da predmet izvršbe ne morejo biti stvari, ki sodijo v skupno premoženje izvršilnega dolžnika in tožnice, deleži na njem pa niso določeni.

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Povzeto po odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2010. Op. št. (2): Glej tudi VSK sodba Cp 688/2010.