Jedro

Še vedno je dopustno odrejati oziroma podaljševati pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, ob pogoju iz 1. odstavka 20. člena Ustave, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (ki vključuje tudi varnost njihovega premoženja).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. R.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v C z dne..., je bil obt. R.D. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po 1. odstavku 309. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena v zvezi s 26. členom KZ in kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ. Za navedena kazniva dejanja mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen dve leti in pet mesecev zapora. Ta sodba še ni pravnomočna. S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, pa je bil zoper tega obtoženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor do pravnomočnosti sodbe.

Zoper ta pravnomočni sklep je vložila zagovornica obt. R.D. dne... zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da vložena zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker sodišče s podaljšanjem pripora ni kršila ZKP in Ustave, z zahtevo pa zagovornica izpodbija tudi dejansko stanje glede zaključka sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kar ni zakonski razlog za to pravno sredstvo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uvodoma sicer navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar v obrazložitvi zahteve ne pove, v čem naj bi bil z izpodbijanim sklepom kršen kazenski zakon oziroma katere bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi zagrešilo sodišče. Zato vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti uveljavljenih kršitev iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Po vsebini zagovornica uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP - to je druge kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornica namreč meni, da je bil zoper obt. R.D. nezakonito in neustavno podaljšan pripor, ker je zunajobravnavni senat "razširil krog ogroženih oseb od oškodovanca Š. na neznane morebitne oškodovance", s čimer naj bi bil nezakonito razširjen priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v nasprotju z Ustavo.

Uveljavljeni razlog, po oceni vrhovnega sodišča, ni podan. V tej zadevi je namreč sodišče, pred izdajo izpodbijanega sklepa, večkrat (po uradni dolžnosti ali na zahtevo obtoženca in njegove zagovornice) odločalo o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP in vsakič ugotavljalo, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora zoper obtoženca, niso v ničemer spremenile. Iz načina storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, uporabljenega sredstva (ročne bombe) in tudi dejstva, da teče zoper obtoženca pri istem sodišču (pod opr. št...) kazenski postopek zaradi sorodnih kaznivih dejanj, je sodišče ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršna naj bi storil na škodo oškodovanca B.Š.. Tudi v izpodbijanem sklepu se sodišče glede ponovitvene nevarnosti sklicuje na svojo oceno v prejšnjih sklepih o podaljšanju pripora (kar ni nedopustno). Ker sodišče v teh prejšnjih sklepih obstoja pripornega razloga ni utemeljevalo zgolj z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja na škodo B.Š., so neutemeljne zagovorničine trditve, da je bil z izpodbijanim sklepom brez novih dokazov nezakonito razširjen krog morebitnih oškodovancev. Vprašanje, ali je sodišče pravilno ugotovilo vse okoliščine, na katerih je utemeljilo obtoženčevo ponovitveno nevarnost - vključno s pomenom njegovih pritožbenih navedb, "da bo nekoga še krepko bolela glava" - pa ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Res je sicer, da je Ustavno sodišče z odločbo z dne 11.4.1996, št. U-I-18/93 (Uradni list RS, št. 25/96), ugotovilo, da določba 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ni v skladu z Ustavo, vendar pa te določbe ni razveljavilo, temveč je naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neskladnost odpravi v roku enega leta. Ker zakonodajalec tega ni storil, Zakon o ustavnem sodišču pa ne določa nobenih pravnih posledic za takšno ravnanje zakonodajalca, je po mnenju vrhovnega sodišča še vedno dopustno odrejati oziroma podaljševati pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, ob pogoju iz 1. odstavka 20. člena Ustave, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (ki vključuje tudi varnost njihovega premoženja). V izpodbijanem sklepu je sodišče ugotovilo, da je ta pogoj podan.

Neutemeljene so tudi zagovorničine navedbe, da naj bi bila z izpodbijanim sklepom kršena Ustava glede trajanja pripora, ker da je obt. R.D. že nesorazmerno dolgo v priporu (od...). Ustava namreč omejuje trajanja pripora (na šest mesecev) le do vložitve obtožnice - ne pa tudi po vloženi obtožnici (2. in 3. odstavek 20. člena Ustave). Po vloženi obtožnici lahko traja pripor največ 2 leti (5. odstavek 207. člena ZKP). Če je bila v tem času že izrečena obsodilna sodba (kot je v obravnavanem primeru), pa lahko traja pripor vse do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje (7. odstavek 361. člena ZKP). Pred pravnomočnostjo sodbe se lahko obtoženca, ki je na prostosti, pošlje na prestajanje kazni, če to sam zahteva (8. odstavek 361. člena ZKP). Ker v konkretnem primeru obt. R.D. te zakonske pravice ni želel uporabiti, so povsem brezpredmetne zagovorničine navedbe, da je sodišče pri podaljševanju pripora prezrlo, da bi obtoženec, če bi bil na prestajanju kazni, že lahko zaprosil za pogojni odpust. Po povedanem uveljavljane kršitve 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ter Ustave niso podane, zato je vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).