15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., pridržanega v Zavodu B. - B., Ž. v Z. Z., ki ga zastopa C. C. C., odvetnica v V., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 663/2006 z dne 28. 9. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1818/2006 z dne 19. 7. 2006 in s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu št. Pr 23/2005 z dne 12. 7. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavnemu pritožniku je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu št. Pr 23/2005 z dne 12. 7. 2006 podaljšano pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice za dobo do enega leta. Odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje sodišče. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo, ki jo je vložila pritožnikova pooblaščenka. Odločitev sodišč temelji na ugotovitvi, da je pritožniku zaradi stalnega odklanjanja terapije (jemanja zdravil) edino z bivanjem v zavodu mogoče zagotoviti ustrezno oskrbo in nadzor nad izvajanjem terapije ter s tem preprečiti ogrožanje sebe in drugih ljudi.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 19. in 35. člena Ustave ter iz tretjega odstavka 51. člena Ustave. Zatrjuje, da zaradi pridržanja in prisilnega jemanja zdravil ni več zmožen kreativnega mišljenja. Meni, da je prisilno dajanje zdravil v nasprotju z nedotakljivostjo človekove telesne in duševne celovitosti ter s pravico do prostovoljnega zdravljenja. Izpodbijana odločitev po mnenju pritožnika pomeni hud poseg v njegove človekove pravice. Pritožnik še zatrjuje, da mu v postopku pridržanja ni bila dana možnost izvajanja dokazov v svojo korist, in sicer naj bi mu ne bilo omogočeno, da bi z izvedencem tehnične stroke dokazal, da ne držijo navedbe zavodske psihiatrinje, ki naj bi njegove patente označila kot bolezenske blodnje. S tem naj bi mu bila smiselno kršena pravica iz 29. člena Ustave. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 19. in 35. člena Ustave ter iz tretjega odstavka 51. člena Ustave. Vendar so njegovi očitki neutemeljeni. Iz izpodbijanih sklepov je namreč razvidno, da je postopek odločanja o podaljšanju pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice tekel v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03 in OdlUS XII, 93). Sodišča so dovolj izčrpno obrazložila okoliščine, ki kažejo na to, da je podaljšanje pridržanja v obravnavanem primeru upravičeno in nujno potrebno. Pritožnik zlasti nasprotuje prisilnemu zdravljenju. Kot izhaja iz odločbe št. U-I-60/03, je ukrep pridržanja v psihiatrični bolnišnici logično povezan z zdravljenjem (zato se izvaja v bolnišnici); njegov namen je med drugim tudi odpraviti vzroke, ki so narekovali izrek tega ukrepa. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da pritožnik svoje bolezni ne priznava in odklanja jemanje zdravil, zato mu je edino z bivanjem v zavodu mogoče zagotoviti ustrezno oskrbo in nadzor nad izvajanjem terapije ter s tem preprečiti ogrožanje sebe in drugih ljudi. Iz sklepa sodišča prve stopnje pa je tudi razvidno, da je zavod poskušal pritožnika namestiti v zunanje dislocirane enote (tj. enote zavoda, kjer je zagotovljena 24-urna prisotnost strokovno usposobljene osebe ob sicer samostojnem bivanju oseb iz zavoda), kjer bi pritožnik živel praktično samostojno, zagotovljen pa bi bil nadzor nad jemanjem zdravil, vendar pritožnik to možnost striktno odklanja in si želi le samostojnega življenja zunaj zavoda.

5.S trditvijo, da mu v postopku pridržanja ni bila dana možnost izvajanja dokazov v njegovo korist, pritožnik utemeljuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave (tj. pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist), ki zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. Sodišča z odločitvijo v nepravdnem postopku niso mogla kršiti navedene človekove pravice. Očitek o neizvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca tehnične stroke bi bil sicer lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar stranka v okviru zahteve po enakem varstvu pravic nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom stranke, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča, pritegnitev izvedenca tehnične stroke glede na druge izvedene dokaze in ugotovitve o pritožnikovem stanju ni bila potrebna.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger