Jedro

Glede na to, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki hitro zaposlil pri drugem delodajalcu na enakem delovnem mestu, izguba zaposlitve ni predstavljala takih težav, ki bi opravičevale višji znesek odškodnine po 118. členu ZDR od prisojenega zneska v višini 3 plač tožnika, kot jih je prejemal pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2007, s katero je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2005 za delovno mesto poslovodje PE V. tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (točka I./1 izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 26. 1. 2007, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 7. 3. 2007 (točka I./2 izreka). Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki razliko v plači v bruto znesku: - za januar 2007 v znesku 466,61 EUR, - za februar 2007 v znesku 1.391,02 EUR, - za marec 2007 v znesku 382,05 EUR, - stimulacijo za leto 2007 v znesku 100,70 EUR in od tako obračunanih razlik odvesti in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter ji po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plače v višini: - za januar 2007 znesek 305,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2007 dalje do plačila, - za februar 2007 znesek 995,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007 dalje do plačila, - za marec 2007 znesek 297,62 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2007 dalje do plačila, - od stimulacije za leto 2007 znesek 78,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2008 dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (točka I./3 izreka).

Nadalje je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške zagovora v postopku izredne odpovedi pri delodajalcu v višini 394,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (točka I./4 izreka). Tožena stranka je dolžna tudi tožeči stranki obračunati še 1/12 regresa za letni dopust za leto 2007 v znesku 51,46 EUR, od tako obračunanega regresa odvesti akontacijo dohodnine v višini 16 % ter ji izplačati neto znesek regresa v višini 43,23 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (točka I./5 izreka). Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.869,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (točka I./6 izreka).

V točki II. izreka je zavrnilo zahtevke tožeče stranke in sicer: - da se ugotovi, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji ponuditi zanjo ustrezno delo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2005 za delovno „poslovodja PE V.“, vse v roku osem dni, - da se priznajo zakonske zamudne obresti od glavnic po točki I./3 izreka za čas od 15. do 18. v mesecu in za predhodni mesec in od glavnice pod točko I./4 izreka za obdobje od 24. 1. 2007 do 27. 2. 2007, - da se prizna regres za letni dopust za leto 2007 še od zneska 825,02 EUR bruto, oziroma da tožena stranka tožeči stranki iz tega naslova izplača še znesek 693,01 EUR neto (nad priznanim zneskom pod točko I./5 izreka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1. 7. 2007 dalje do plačila, - da se prizna tožeči stranki višja odškodnina, kot je bila določena pod točko I./6 izreka, in sicer za znesek 24.345,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila in - da se prizna zakonske zamudne obresti od glavnice za daljše obdobje kot je priznano pod točko I./6 izreka (vse točka II. izreka).

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.267,05 EUR v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila (točka III. izreka).

Zoper odločitev v točki II./4 izreka sodbe, torej zoper zavrnilni del glede višine odškodnine po 118. členu ZDR, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču tudi predlaga, da ob reševanju zadeve po uradni dolžnosti dopolni izrek sodbe tako, da bodisi odloči o prenehanju delovnega razmerja po 118. členu ZDR, ali pa ne odloči in ugodi zahtevku tako, kot je postavljen. Zato pritožbeno sodišče šteje, da se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev v točkah I./1 in I./2 izreka sodbe. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje uporablja 1. odstavek 118. člena ZDR, ko presoja za spor sicer pravno nerelevantne okoliščine (torej ne zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ampak druge okoliščine, ki omogočajo, da se spor dokončno razreši med strankama. Namen zakonodajalca je torej ta, da se na podlagi okoliščin konfliktne situacije presodi, ali je nadaljnje delo še smiselno in mogoče. Te iste okoliščine so pravna podlaga pri odmeri odškodnine za škodo, ki jo utrpi delavec zaradi nezakonite odpovedi in posledično uporabe 118. člena ZDR. Delavec namreč izgubi službo brez svoje krivde, zato mu sodišče odmeri odškodnino. Zato je potrebno pri presoji okoliščin presojati tudi koliko bi delavec prejel odpravnine, če bi bil v vnovičnem postopku pri delodajalcu opredeljen kot trajno presežni delavec, kateri so razlogi, ki so privedli do konflikta, kakšen je prispevek vsake od strank, da je konflikt nastal ter kakšna škoda oziroma življenjska situacija se je stranki primerila zaradi konflikta. Pritožba poudarja, da govori o konfliktu in ne o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je nezakonitost sankcionirana z izrekom o obstoju ali neobstoju delovnega razmerja, konflikt pa je tista dejanska situacija, ki sodišču nudi pravno podlago, da nekomu odvzame zaposlitev, čeprav ima interes, da bi jo opravljal. Zato pritožba poudarja, da je do konflikta prišlo, ker tožnik ni hotel podpisati pogodbe o solidarni odgovornosti za dolgove kupcev tožene stranke za prodano blago. Temu se je tožnik uprl, zaradi ravnanja tožene stranke pa je prišlo do konflikta in s tem do uporabe 118. člena ZDR. Tožnik ni želel zamenjati delodajalca, temveč le, da bi se pogoji dela v njegovi poslovni enoti V. uredili tako, da bi bilo delo znosno in bi ga bilo mogoče kvalitetno opravljati. Toženi stranki je ponudil, naj se odloči, ali bo uredila boljše pogoje (dela) ali pa bo ostala brez tožnika. Presoja sodišča prve stopnje, da je bil odhod tožnika načrtovan, je nepopolna in polovična. Nadalje tožnik navaja, da je tožena stranka inscenirala vrsto postopkov in aktivnosti, ki so merili na to, da bi tožnika prisila k odpovedi svojim delnicam tožene stranke v korist tožene stranke ali vodstva tožene stranke. V resnici ni bilo nobenih očitkov glede inventure ali poslovanja v PE, niti glede tožnikovih osebnostnih lastnosti. Vsi pritiski, ki so tožnika prizadeli, so v njegovo življenje vnesli nemir in skrb. Tožena stranka bi s tožnikovimi delnicami presegla kvalificirano večino. Poudarja, da gre sicer za novoto, pa vendar navaja, da bi se tožnikovim deležem tožena stranka zelo približala ¾ večini, s tem pa bi dobila možnost spremembe statuta. Nadalje opozarja, da je zastopnik tožene stranke velikokrat poudaril, da je tožnik alkoholik, da je problematičen, nehvaležen in podobno, kontekst, v katerem je bil tožnik izpostavljen mobbingu raznih postopkov in očitkov pa je bil zelo boleč. Do zgoraj navedenega sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, kar predstavlja kršitev določb postopka. Kot je že večkrat opozorilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, se je potrebno opredeliti do vseh okoliščin na način, da odstranijo dvom o tem, ali so bile trditve spregledane ali upoštevane kot neutemeljene. Poleg tega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da razpiše obravnavo in na obravnavi popravi izrek, saj ugotovitev, da je delovno razmerje prenehalo 7. 3. 2007 ni adekvatna uporaba 118. člena ZDR, ki napotuje na oblikovalno naravo izreka. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2.odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko se ni opredelilo do tistih dejstev, ki jih pritožba izpostavlja kot pravno odločilna, torej dejstev, ki se nanašajo na vprašanje, katera izmed strank je kriva za nastanek konflikta, okoliščino, da tožnik ni brezpogojno želel prenehati z delom pri toženi stranki, ki naj bi si tudi prizadevala pridobiti njegov lastniški delež, saj bi s tem pridobila večja korporacijska upravičenja ter dejstvo, da je v sodnem sporu tožena stranka tožnika predstavljala kot problematičnega delavca. Glede sodne razveze po 118. členu ZDR je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo s pravilnimi materialnopravnimi zaključki, zato ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožeče stranke za razpis obravnave pred pritožbenim sodiščem zaradi poprave izreka sodbe v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč v izreku sodbe pravilno ugotovilo nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2007, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2005 za delovno mesto „poslovodja PE V.“ (točka I./1 izreka) ter ugotovilo, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 26. 1. 2007, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja trajalo do 7. 3. 2007 (točka I./2 izreka). Ker je sodišče prve stopnje v prvi alinei točke II. izreka zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja ter zahtevek za reintegracijo tožnika na delo k toženi stranki, je odločitev sodišča prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljavnega besedila Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR), ki je določal, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava (po 2. odstavku 118. člena ZDR je lahko tako odločilo ne glede na predlog delavca), je izrek sodbe sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pri razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, skladno z določbo takrat veljavnega 2. odstavka 118. člena ZDR. Ugotovilo je, da se je tožnik kmalu po prenehanju delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem podjetju, pri čemer je delo opravljal v istem kraju. Upoštevalo je, da je tožnik predhodno sam dal predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, zato je bil njegov odhod načrtovan. Okoliščine, ki jih s tem v zvezi izpostavlja pritožba, niso pravno odločilne. Ne gre namreč spregledati, da je bilo v pravnomočno končanem odškodninskem sporu, v katerem je tožena stranka od tožnika uveljavljala plačilo škode zaradi inventurnega manjka in odtujitve osnovnih sredstev ugotovljeno, da tožnik sicer ni odgovoren za inventurni manjko, pač pa za odtujitev osnovnih sredstev (sodba Delovnega sodišča v Kopru, oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pd 27/2007-49 z dne 3. 9. 2008 – priložen spis). Zato je tožena stranka utemeljeno navajala, da je tožnik kot poslovodja PE V. izgubil zaupanje tožene stranke, ki je za delovno mesto poslovodje bistvenega pomena. Glede na vse okoliščine primera je torej utemeljena uporaba inštituta razveze pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče sicer opozarja, da je glede višine prisojene odškodnine sodišče prve stopnje citiralo novelirano besedilo 1. odstavka 118. člena ZDR (ZDR-A, Uradni list RS, št. 103/2007), torej določbo, da delavcu pripada odškodnina v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki še ni veljala v času nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika in je torej sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Vendar pa je glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prisojena primerna denarna odškodnina, v skladu z določbo prvotnega besedila 1. odstavka 118. člena ZDR, po kateri sodišče prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni želel brezpogojno prenehati z delom pri toženi stranki ter da je toženi stranki „ponudil“, naj se odloči, ali bo uredila boljše pogoje dela, ali pa bo tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik priznava, da je svojo nadaljnjo zaposlitev pri toženi stranki pogojeval z zahtevo po izboljšanju delovnih razmer, ki ji tožena stranka ni ugodila. Delodajalec je namreč tisti, ki organizira delovni proces. V kolikor ne gre za primere, ko delodajalec ne zagotavlja varnosti in zdravja delavcev pri delu ter delavec od delodajalca predhodno zahteva odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje, kar je npr. razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca po 5. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, oziroma delodajalec kako drugače krši pravila o varnosti in zdravju pri delu, delavec od delodajalca ne more ultimativno zahtevati izboljšanja delovnih pogojev (npr. zaposlitve dodatnih delavcev, drugačnega organiziranja delovnega časa, uvajanje novih, modernejših tehnologij oziroma delovnih procesov, informatizacijo poslovanja...) ter na tej podlagi uveljavljati višjo odškodnino po 118. členu ZDR, če delodajalec njegovim zahtevam ne ugodi.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil s takšnim tožnikovim ravnanjem njegov odhod k drugemu delodajalcu načrtovan, zato izguba zaposlitve pri toženi stranki ni predstavljala takšnih težav, kot jih je tožnik zatrjeval v svoji izpovedbi pred sodiščem prve stopnje. Glede na hitro zaposlitev na enakem delovnem mestu v istem kraju, tožnik v pritožbi neutemeljeno potencira pritiske, ki naj bi ga prizadeli, ter s tem v zvezi neprepričljivo zatrjuje, da je bil zaradi ravnanja tožene stranke stigmatiziran za nepoštenega, nemarljivega in problematičnega delavca. Pritožbene navedbe torej ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, to je odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v višini treh tožnikovih plač pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi prišlo do konflikta zgolj zaradi nepodpisa pogodbenega določila pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (priloga B7), po katerem bi tožnik odgovarjal za dolgove kupcev tožene stranke (1. odstavek 6. člen sporazuma), zato nepodpis takšnega sporazuma, ki je bil pripravljen potem, ko je tožnik že predlagal sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 28. 2. 2007 (prošnja z dne 3. 1. 2007 - priloga B5), ni vzrok za nastanek konflikta med strankama.

Kot je tožnik že sam priznal v pritožbi, so navedbe v zvezi z domnevnim lastniškim deležem tožnika pri toženi stranki pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, v skladu z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, po kateri sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik niti ni navajal, da tega ni mogel storiti do konca glavne obravnave, zato teh navedb, ki so sicer povsem pavšalne (tožnik ne pove, za kakšen delež naj bi sploh šlo), pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).