Jedro

491. člen ZKP ureja samo situacije, ko je predlog za izrek varnostnega ukrepa vložen po opravljeni preiskavi oziroma po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih, ne pa tudi, kadar med glavno obravnavo državni tožilec spremeni obtožni akt tako, da predlaga izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Takšne situacije namreč ureja 493. člen ZKP.

Z izrecno navedbo, da je v primeru vložitve ugovora pred nadaljevanjem obravnave treba o ugovoru odločiti, je torej zakonodajalec dopustil možnost, da se ugovor vloži tudi, kadar pride do spremembe obtožnega akta na glavni obravnavi. Varnostni ukrepi so namreč posebna vrsta kazenskih sankcij, ki so prav tako prisilne narave in lahko močno posežejo v osebnost in pravice posameznika. Za izrek varnostnega ukrepa je temeljno izhodišče storilčeva nevarnost, zato je prav, da imajo v tem postopku obdolženci enake pravice, torej pravico do ugovora zoper predlog.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega M. V. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 10466/2018 z dne 17. 9. 2018 zavrglo ugovor obdolženega M.V., vloženega dne 18. 6. 2018 po zagovorniku odvetniku J.J., zoper predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Ugovor je bil zavržen kot nedovoljen.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Čeprav pritožnik uveljavljenih pritožbenih razlogov ni opredelil, je iz pritožbene obrazložitve razumeti, da ima v mislih relativno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko navaja, da si prvostopenjsko sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj je ga je kot zagovornika postavilo po vložitvi obtožnega akta in po prvi glavni obravnavi, ob postavitvi pa ga je pozvalo, da lahko v skladu z 491. in 274. členom ZKP zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti vloži ugovor, ki ga je nato kot nedovoljenega zavrglo.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je njegov ugovor zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa kot nedovoljenega zavrglo, kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, saj bi moral zunajobravnavni senat o ugovoru vsebinsko odločiti. Zakon o kazenskem postopku v 491. členu sicer določa, da se o ugovoru zoper predlog za izrek varnostnega ukrepa odloča s smiselno uporabo določb ZKP o ugovoru zoper obtožnico, kot je to pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, saj po določbah ZKP ugovor zoper obtožnico, spremenjeno na glavni obravnavi in zoper razširjeno obtožnico, ni dovoljen (344. in 345. člen ZKP).

6. Vendar pa 491. člen ZKP ureja samo situacije, ko je predlog za izrek varnostnega ukrepa vložen po opravljeni preiskavi oziroma po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih, ne pa tudi, kadar med glavno obravnavo državni tožilec spremeni obtožni akt tako, da predlaga izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Takšne situacije namreč ureja 493. člen ZKP. V prvem odstavku je določeno, da se lahko ta varnostna ukrepa izrečeta tudi, kadar državni tožilec na glavni obravnavi spremeni vloženo obtožnico oziroma obtožni predlog tako, da predlaga, da naj se izreče ustrezen varnostni ukrep, pri čemer je nadalje v drugem odstavku določeno, da če je zoper predlog vložen ugovor ali če je to potrebno za pripravo obrambe ali za izvedbo dokazov, se glavna obravnava preloži do odločitve o ugovoru oziroma za potreben čas. Z izrecno navedbo, da je v primeru vložitve ugovora pred nadaljevanjem obravnave treba o ugovoru odločiti, je torej zakonodajalec dopustil možnost, da se ugovor vloži tudi, kadar pride do spremembe obtožnega akta na glavni obravnavi. Varnostni ukrepi so namreč posebna vrsta kazenskih sankcij, ki so prav tako prisilne narave in lahko močno posežejo v osebnost in pravice posameznika. Za izrek varnostnega ukrepa je temeljno izhodišče storilčeva nevarnost, zato je prav, da imajo v tem postopku obdolženci enake pravice, torej pravico do ugovora zoper predlog. Z dosledno kontradiktornostjo, ki velja tudi za dejanja iz skrajšanega postopka, se omogoča ustrezno varstvo pravico obdolženca, ki se glede na naravo sankcije, zagotavlja v največjem zakonsko dopustnem obsegu (tako tudi besedilo Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku z dne 2. 6. 2011, stran 80-83).

7. Zaradi ugotovljene relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti (prvi odstavek 392. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo moralo ugotovljene kršitve odpraviti tako, da bo ugovor predložilo v reševanje pristojnemu izvenrazpravnemu senatu, ta pa bo moral o ugovoru na podlagi določil 491. in 493. člena ZKP vsebinsko odločiti.