Jedro

Zahtevek za povrnitev stroškov je premoženjsko pravni zahtevek, odločanje o takem zahtevku pa je v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti in ne upravnega organa. Ker je upravni organ odločal v zadevi iz sodne pristojnosti je njegova odločitev nična.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se 3. točka izreka odločbe Zdravniške zbornice Slovenija št. 17-09 z dne 11. 12. 2009 izreče za nično.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80 EUR, v roku 15 dni, do tedaj je brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo v 3. točki izreka odločil, da je tožnik dolžan povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo, razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik dne 30. 11. 2009 kot specializant s pisno vlogo zaprosil za trajno prekinitev specializacije iz psihiatrije za regijo Ljubljana. Na poziv zbornice, naj pojasni razlog za trajno prenehanje specializacije je sporočil, da je specializacijo sprva prekinil začasno zaradi dodatnega usposabljanja v Nemčiji, potem pa se mu je ponudila izjemna možnost opravljanja drage in zahtevne specializacije iz somnologije, ki je v Sloveniji ni mogoče opraviti. Pridobitev te specializacije je možna le s trajno prekinitvijo specializacije iz psihiatrije v Sloveniji. Na podlagi navedenega je prvostopni upravni organ z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku preneha specializacija iz psihiatrije za regijo Ljubljana z dnem 1. 12. 2009 in na podlagi 25. člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 s spremembami; ZZdrS) o povrnitvi stroškov nastalih v zvezi s specializacijo.

Tožnik v tožbi uveljavlja ničnost 3. točke izpodbijane odločbe, ker meni, da postopek, ki ga je vodila tožena stranka, ni upravni postopek in Zdravniška zbornica Slovenije o vračilu stroškov specializacije ne more odločati, ker ne gre za upravno stvar. Uveljavlja ničnostni razlog po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ni namreč veljavne pravne podlage, ki bi zbornico pooblaščala, da odloča o dajatvenih obveznostih specializantu. V zvezi s specializacijami zdravnikov zbornica sicer izvršuje javno pooblastilo iz 3. točke 1. odstavka 71. člena ZZdrS in s tem v zvezi vodi upravne postopke, vendar v njih odloča le glede načrtovanja, spremljanja in nadzora pripravništev, specializacij in drugih oblik podiplomskega strokovnega izpopolnjevanja svojih članov s preverjanjem usposobljenosti ter določa pogoje za imenovanje mentorjev in jih imenuje. V ta okvir upravnih pristojnosti zbornice ne sodi odločanje o dajatvenih obveznostih specializantov oziroma odločanje o povračilu stroškov specializacije. Uveljavlja tudi bistveno kršitev upravnega postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj sodišče 3. točko izpodbijane odločbe odpravi, prav tako odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka Zdravniške zbornice Slovenije, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, povzema argumente za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tretjo točko odločbe Zdravniške zbornice Slovenije z dne 11. 12. 2009 je bilo treba izreči za nično iz naslednjih razlogov: Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v 3. točki nična, in sicer po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po tej določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

V zadevi je sporna odločitev upravnega organa prve stopnje, s katerim je v 3. točki odločil, da je tožnik dolžan povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo, razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Upravni organ je odločil na podlagi 25. člena ZZdrS, po katerem mora specializant, ki po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja pri izvajalcu zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe v okviru regije, za katero je opravljal specializacijo, za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije in specializant, ki mu je bila v skladu s tretjim odstavkom 18. člena tega zakona izdana odločba o trajnem prenehanju specializacije, zavodu povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo, razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Po presoji sodišča stvar, o kateri je prvostopni upravni organ izdal odločbo, ne spada v upravno pristojnost in zato o njej ni mogoče odločati v upravnem postopku. V 25. členu ZZdrS upravni organ prve stopnje namreč ni imel pooblastila, ki bi mu omogočal odločati o povrnitvi stroškov zavodu. Zahtevek za povrnitev stroškov je po mnenju sodišča premoženjsko pravni zahtevek, odločanje o takem zahtevku pa je v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti in ne upravnega organa. Ker je upravni organ prve stopnje v obravnavanem primeru po obrazloženem odločal v zadevi iz sodne pristojnosti je njegova odločitev nična (1. točka prvega. odstavka 279. člena ZUP), zato je bilo treba na podlagi 68. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odločiti, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Ker je sodišče ugotovilo ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ni presojalo, ali je izpodbijana odločba v 3. točki izreka nična tudi iz preostalih v tožbi zatrjevanih ničnostnih razlogov. Iz tega razloga sodišče tudi ni presojalo tožbenega ugovora kršitve pravil postopka in tožbenega ugovora kršitve materialnega prava.

K 2. točki izreka: Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku glede na opravljena procesna dejanja in načinu obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda pristojna ministrica oziroma minister. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) je pristojni minister izdal, ta pa v prvem odstavku 3. člena določa, da v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Tožena stranka je dolžna odmerjeni znesek povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.