Jedro

Če je do konca glavne obravnave posestno stanje že prostovoljno vzpostavljeno, pa tožnik vztraja pri tožbi, sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Če glede na vrsto motilnega dejanja do ponovnega motenja ne more priti, tudi prepovedanemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba tožnika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca posegla v tujo mirno posest s tem, ko sta na parc. št. ... k.o. .... dne .... postavila staro ulično svetilko in gradbeni stroj in s tem motila posest tožnika, ter da se jima naloži odstranitev vseh stvari v 8 dneh in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred motilnim posegom ter prepoved bodočih takšnih in tem podobnim motilnim dejanjem na škodo tožnika. Ugotovilo je, da so bili predmeti položeni na tistem delu parcele, ki jo ima sicer tožnik v zakupu, ki pa je povsem zaraščena s kanelami, da se na tem delu ne da parkirati, iz česar je sklepalo, da tožnik posestnih dejanj na tem delu parcele ni izvajal, zato tudi ni bil moten v posesti.

Zoper ta sklep se je tožnik pritožil iz vseh razlogov po členu 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo, da je imel tožnik v času motilnega dejanja v posesti celotno parcelo in ne le njen del. Tudi če bi se verjelo navedbam prič, ki trdijo, da naj bi bil ta del parcele zarastel s kanelami in trstičjem, to še ni zadosten razlog za zaključek, da posesti tožnik na tem delu ni imel. Vse zaslišane priče, ki jih je predlagala tožena stranka, so se v tem postopku izgovarjale le na to, da naj bi se same odločale za to, kje odložijo predmete. Tudi če je to res, je bil še vedno investitor toženec. Prav tako je bil on nadzorni organ in kot tak bi moral pokazati delavcem in izvajalcem, do kje sega njegova parcela oziroma parcela investitorja in do kje lahko odložijo material, od kod naprej pa ne več. Brez pomena za ta postopek je ugotovitev, kje ima tožnik sedaj urejeno parkirišče. Tožnik ima še danes v najemu sporno parcelo in izvaja posest na celi parceli. V času pred 31.10.1995 ga je samovoljno v izvrševanju te posesti motila tožena stranka in povsem nepomembno je, ali je omenjeni del parcele bil zaraščen s kanelami in trstičjem ali pa so na njem rasle orhideje. Nesprejemljivo je navajanja izpodbijanega sklepa, da naj bi bila tožba vložena zato, ker naj bi drugi toženec tožniku onemogočal odkup parcele. Sam drugi toženec je povedal, da so bila motilna dejanja res opravljena. Torej vsi dvomi okoli tega odpadejo. Da je imel tožnik parcelo v posesti, pa je tudi povsem jasno in dokazano. Sodišče prve stopnje si je dovolilo eklatantno izjavo o tem, zakaj naj bi bila tožba vložena in s tem jasno povedalo in pokazalo, da ima drugi toženec na področju Občine P.... poseben status. Pritožba je zato po mnenju tožnika utemeljeno vložena in predlaga razveljavitev sklepa ter ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstvo, da je imel tožnik v posesti preostali del parcele, sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot zmotno trdi pritožba. Nasprotno - ugotovilo je, da je na drugem delu urejeno parkirišče. Ker pa je tožnik zatrjeval, da je imel parkirišče na spornem delu, kjer so bili odloženi predmeti, in da je bil zaradi teh predmetov moten pri parkiranju, kar pa se v dokaznem postopku ni potrdilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da takšne posesti tožnik dokazal ni.

Pritožbene trditve, da bi moral toženec kot investitor in nadzorni pokazati svojim delavcem in izvajalcem, do kje je njegova parcela, so glede na gornje zaključke brez vsakega pomena. Prav tako tudi niso pomembne za rešitev te pravde trditve o tem, zakaj je bila vložena tožba. Sploh pa so nevmestne trditve o posebnem statusu drugega toženca, saj v motenjski pravdi nobena stranka ne more imeti posebnega statusa. V takšni pravdi se obravnavanje omeji zgolj na ugotavljanje točno določenih dejstev, to je zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. V konkretni zadevi tožnik ni dokazal, da bi bil z dejanjem toženca moten pri parkiranju, kot je zatrjeval. Zato sodišče prve stopnje njegovemu zahtevku utemeljeno ni ugodilo.

Sicer pa, tudi če bi se v postopku dokazalo, da je izvajal konkretna posestna dejanja na spornem delu zemljišča, zahtevku tožnika na vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi moglo sodišče ugoditi, ker je bilo tekom postopka ugotovljeno, da so predmeti iz tega dela že umaknjeni. Tožnik pa je na zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja vztrajal le še iz principa, kot je sam povedal. Sodišče, ki odloča o zadevi na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstaja na dan zadnje glavne obravnave, zato zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja v nobenem primeru ugoditi ne bi moglo. Prav tako pa je glede na trditve, da so bili predmeti na tožnikovi parceli postavljeni le v času gradnje toženčeve hiše in zaradi te gradnje, ki je že v celoti zaključena, brez podlage zahtevek na prepoved takšnih in podobnih motilnih dejanj. Tudi iz teh razlogov pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ni moglo ugoditi in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. odst. 380. člena ZPP).