Jedro

Zaradi pritožnikove neaktivnosti glede priznanja statusa stranskega udeleženca je neutemeljena njegova želja po priznanju statusa stranke tega upravnega spora s prebijanjem jezikovne razlage 17. člena ZUS-1. Tožeča stranka ima izredno pravno sredstvo obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku, kar tudi sedaj poizkuša doseči. Morebitna neaktivnost stranke pa ne more biti razlog za „supremacijo“ evropskega prava, ki v konkretnem primeru 4. člena Direktive 2002/21/ES z dne 7. 3. 2002 tudi ni neposredno uporabljiv, saj gre za direktivo, ki kot taka praviloma nima neposrednih učinkov, poleg tega je bila implementirana v zakonodajo RS in ima tako splošno raven besedila, da niti ne more biti neposredno uporabljena tudi v primeru, če ne bi bila prenešena v slovenski pravni red.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Prizadeta stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po predhodni združitvi zadev na podlagi 3. in 4. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 8. 4. 2008, in tožbo zoper odločbo tožene stranke o določitvi števila točk z dne 7. 4. 2008. Z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc je tožena stranka v 1. točki izreka določila čas veljavnosti odločbe od 8. 4. 2008 do 8. 4. 2023, v 2. točki kot imetnika določila A., d. o. o. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), v 3. točki opredelila dodeljene radijske frekvence, v 4. točki določila pogoje uporabe dodeljenih radijskih frekvenc, v 5. točki odločila, da mora imetnik te odločbe predložiti projekt zagotavljanja storitev UMTS/IMT- 2000, ter v 6. točki izreka odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški. Z odločbo o dodelitvi točk pa je tožena stranka določila prizadeti stranki za uporabo radijskih frekvenc za mobilno storitev na lokaciji Republike Slovenije 20.000,00 točk. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni bila stranka oziroma stranski udeleženec v postopku izdaje odločb o dodelitvi radijskih frekvenc in določitvi števila točk prizadeti stranki niti ni zahtevala stranske udeležbe, zato tudi ne more biti stranka v upravnem sporu (prvi oziroma drugi odstavek 17. člena ZUS-1), zaradi česar je bilo treba tožbi zavreči. Tožeča stranka je v tožbah smiselno uveljavljala tudi subsidiarni upravni spor zaradi posega v človekove pravice po 4. členu ZUS-1, ki pa ni možen, saj je izpodbijani akt običajen upravni akt. 3. Zoper sklep o zavrženju tožb tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela supremacije evropskega prava ob pravilni razlagi 4. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. 3. 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ne glede na določbo 17. člena ZUS-1 zaradi zagotovitve pravice do učinkovitega sodnega varstva in pritožbe tožeči stranki priznati aktivno legitimacijo, čeprav ta ni naslovnica izpodbijanih odločb. Predlaga postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropskih skupnosti, ali je zahteva po predhodni pridobitvi statusa stranke v upravnem postopku za vložitev tožbe skladna s 4. členom Direktive 2002/21/ES v povezavi z 88. členom Pogodbe

o ustanovitvi Evropske

skupnosti ( PES

), če prizadeto podjetje meni, da je bila z izpodbijanim aktom dodeljena nezakonita državna pomoč.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeležence v postopku izdaje upravnega akta. Nesporno je, da tožeča stranka ni bila niti stranka niti stranski udeleženec v postopkih dodelitve radijske frekvence in določitve števila točk, zato sta bili tožbi pravilno zavrženi po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožeča stranka v obravnavani zadevi ne more biti stranka upravnega spora, naperjenega zoper izpodbijani odločbi, zaradi pomanjkanja priznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno prakso Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008).

8. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi supremacije evropskega prava, spregledati določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1. Drugi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da lahko oseba, ki ji je bila s sklepom zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akt, vloži tožbo zoper tak sklep. Tožeča stranka tekom upravnega postopka do izdaje izpodbijanih odločb ni zahtevala priznanja pravice do udeležbe, iz njenih navedb pa izhaja, da teče postopek obnove upravnega postopka o dodelitvi radijskih frekvenc prizadeti stranki. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na po njenem mnenju sporno razlago 4. člena Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. 3. 2002, ki mora preko implementacije v zakonodajo držav članic zagotoviti učinkovito pravno sredstvo za prizadete subjekte. Zaradi neaktivnosti tožeče stranke glede priznanja statusa stranske udeleženke v upravnem postopku je namreč neutemeljena njena zahteva po priznanju statusa stranke tega upravnega spora in to s prebijanjem jezikovne razlage 17. člena ZUS-1. Tožeča stranka ima v upravnem postopku na razpolago izredno pravno sredstvo obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku, kar po lastnih navedbah tudi poizkuša doseči. S tem stališčem pa ni kršeno načelo supremacije evropskega prava nad nacionalnim. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne gre za pravno situacijo iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti C-426/2005, na katero se tožeča stranka sklicuje. Tožeči stranki se v obravnavanem primeru ne odreka pravica do sodelovanja v postopku dodeljevanja frekvenc, o tem bo odločeno v upravnem postopku ob odločanju o obnovi postopka, in šele zoper ta akt ji bo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato Vrhovno sodišče tudi meni, da v tem primeru ni razloga, da bi postopek v tej zadevi prekinilo in Sodišču Evropske unije zastavilo predhodno vprašanje (113. a člen Zakona o sodiščih).

9. Ker je odločitev sodišča prve stopnje že zaradi navedenega pravilna, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih pritožbenih razlogov.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Prizadeta stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato je Vrhovno sodišče na podlagi določb prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 odločilo, da prizadeta stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.