Jedro

Tožena stranka je pri izdaji analogne odločbe zmotno uporabila materialno pravo, saj za svojo odločitev ni imela podlage niti v 7. členu ZTel, niti ne zakonite podlage v 14. členu Uredbe. Ker je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla predvsem na navedeni določbi Uredbe (5. alinea 7. člena ZTel ji podlage za izdajo takšne odločbe ne daje) je sodišče ob upoštevanju določbe 125. člena Ustave, po kateri je pri svojem odločanju vezano le na Ustavo in zakon, izpodbijano odločbo odpravilo kot nezakonito na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za informacijsko družbo št. 2687-35/2001/5-0910 z dne 3. 5. 2001 se odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da je dolžna v 30 dneh po prejemu odločbe skleniti pogodbo o medomrežnem povezovanju za opravljanje storitev prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola z družbo AAA, d.o.o.. Odločila je tudi, da bo z dopolnilno odločbo, kolikor se v roku 30 dni po vročitvi izpodbijane odločbe stranki ne bosta dogovorili o pogojih in ceni medomrežne povezave, določila pogoje in cene medomrežne povezave. Svojo odločitev je oprla na 7. člen Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97 do 13/98 - odl. US) ter na 14. člen Uredbe o načinu opravljanja javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa ter o opravljanju javnega telekomunikacijskega omrežja (Uredba, Uradni list RS, št. 11/98). Odločbo je izdala na podlagi zahteve družbe AAA d.o.o., ker tožena stranka z navedeno družbo ni mogla oziroma želela skleniti pogodbe o zahtevani medomrežni povezavi za opravljanje storitev prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola.

Tožeča stranka s pravočasno tožbo izpodbija navedeno odločbo tožene stranke kot nezakonito iz razloga, ker meni, da gre pri dejavnosti družbe AAA za ponudnika internetnih storitev, podatkovne telekomunikacijske zveze pa niso namenjene prenosu govora ampak prenosu podatkov, kar pa VoIP ni, za govorne telekomunikacijske storitve, ki so javne telekomunikacijske storitve pa je potrebno po ZTel posebno dovoljenje, ki ga AAA nima. V dopolnitvi tožbenih razlogov še uveljavlja, da je izpodbijana odločba nična po 1. in 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00): po 1. točki zato, ker je odločanje o vrednosti tožeče stranke in pravici prizadete stranke prepuščeno pogodbenemu urejanju ter gre načeloma za premoženjskopravna razmerja, za katera so pristojna sodišča, ne pa tožena stranka, po 3. točki pa zato, ker izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti zaradi tehničnih nemožnosti, brez ustreznih dodatnih investicij v infrastrukturo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpodbija pravna stališča tožeče stranke in predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

Odgovor je bil vročen tožniku, ki je nanj odgovoril s pripravljalno vlogo, na to vlogo pa tožena stranka s svojo pripravljalno vlogo. V obeh vlogah strani izpodbijata pravna stališča nasprotnika.

Prizadeti stranki AAA d.o.o, ki je po podatkih sodnega registra Okrožnega sodišča v A z dnem 23. 2. 2006 izbrisana iz registra, je bila tožba vročena na podlagi zakonite domneve iz 141. člena Zakona o pravdnem postopku dne 27. 10. 2004, saj prizadeta stranka, pravilno obveščena, pošiljke ni dvignila v nadaljnjih 15 dneh.

Tožba je utemeljena.

ZTel med drugim določa, da so izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev, kar je tožnik tedaj bil, dolžni omogočiti vsem uporabnikom pod enakimi pogoji priključitev na svojo telekomunikacijsko omrežje in njegovo uporabo. 14. člen Uredbe pa v 2. odstavku določa, da lahko operaterju storitev govorne telefonije (torej tudi tožniku) minister, pristojen za zveze, z odločbo naloži medomrežno povezavo z drugim operaterjem, če ne pride do pogodbe v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena, v 3. odstavku pa, da je operater storitev govorne telefonije dolžan skleniti pogodbo z operaterjem drugih telekomunikacijskih storitev pod pogoji, določenimi v odločbi iz 2. odstavka. Sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije v preteklosti že odločalo v sporih zoper odločbe tožene stranke, ki so bile po vsebini analogne izpodbijani odločbi. V zadevah U 972/2001 in U 725/2001 je odločilo tako, da je tožbo zavrnilo. Zoper sodbo U 725/2001-17 z dne 20. 2. 2003 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I Up 533/2003-3 z dne 21. 4. 2004 sodbo Upravnega sodišča U 725/2001-17 spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2001 pa odpravilo, ne da bi zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ugotovilo namreč je, da je tožena stranka pri izdaji analogne odločbe zmotno uporabila materialno pravo, saj za svojo odločitev ni imela podlage niti v 7. členu ZTel, niti ne zakonite podlage v 14. členu Uredbe. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč niti ZTel niti kateri od drugih zakonov, ki jih analizira v navedeni sodbi, ne daje podlage za ureditev, kakršna je vsebovana v 2. in 3. odstavku 14. člena Uredbe. Upravno sodišče, ki odloča v obravnavanem upravnem sporu, se strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, ker meni, da je mogoče v pogodbeno svobodo strank kot element podjetniške svobode ravnanja (1. odstavek 74. člena Ustave RS) posegati z upravnimi akti samo na podlagi zakona in da gre pri materiji, ki jo urejata 2. in 3. odstavek 14. člena Uredbe, dejansko za zakonsko materijo, kar je razvidno iz po izdaji izpodbijane odločbe uveljavljenega Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01, ki je začel veljati 11. 5. 2001). Ker je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla predvsem na navedeni določbi Uredbe (5. alinea 7. člena ZTel ji podlage za izdajo takšne odločbe ne daje) je sodišče ob upoštevanju določbe 125. člena Ustave, po kateri je pri svojem odločanju vezano le na Ustavo in zakon, izpodbijano odločbo odpravilo kot nezakonito na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US), ne da bi zadevo vračalo toženi stranki v ponovno odločanje, saj je prizadeta stranka med postopkom v tem upravnem sporu prenehala obstajati in ni več razloga za nadaljevanje upravnega postopka (1. odstavek 50. člena ZUP).

1.