Jedro

V konkretnem primeru gre za hujše kršitve z elementi kaznivih dejanj uživanja, prometa in preprodaje drog in vnosa prepovedanih substanc v Azilni dom, tatvine in oviranja dela zaposlenih, zato izrek milejšega ukrepa ni na mestu. S svojimi ravnanji je tožnik namreč poleg sebe ogrožal tudi druge prosilce ter zaposlene. Posledično niso utemeljene posplošene tožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma, zato izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce..., in sicer od 17. 3. 2026 od 9.50 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 17. 6. 2026 do 9.50 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.Tako je odločila, ker sta jo socialna služba azilnega doma (v nadaljevanju: socialna služba) in varnostna služba seznanili, da je tožnik večkrat - tj. 18. 2. 2025, 17. 10. 2025, 4. 11. 2025, 12. 12. 2025, 19. 1. 2026 in 25. 1. 2026 kljub opozorilom kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju: Hišni red), s tem pa ogrožal sebe in druge.

Bistvene navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe

3.Zoper navedeni sklep tožnik vlaga tožbo, v kateri uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da toženka ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala ustavnih načel jasnosti ter določnosti, nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, nujnosti in sorazmernosti. Posegla je v njegovo osebno svobodo oziroma prostost, s tem pa v njegovo ustavno pravico iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU), 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1322/2022 z dne 6. 10. 2022, ki pojasnjuje, kdaj se lahko z zakonom omeji pravica do gibanja iz drugega odstavka 32. člena Ustave ter na sodbo istega sodišča v zadevi I U 511/2026 (43. in 44. točko obrazložitve), s katero je sodišče v primerljivi zadevi odpravilo omejitev gibanja, saj se toženka ni opredelila do vprašanja, zakaj ob upoštevanju načela sorazmernosti ni uporabila drugega in tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1. Ker gre za skrajni ukrep, utemeljitev toženke, da je omejitev gibanja na Center za tujce nujna, ne zadosti utemeljitvi z vidika načela sorazmernosti iz prvega odstavka 52. člena zvezi s 6. členom Listine EU. Meni, da preizkus izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoč, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati toženka ni dovolj konkretizirala, zakaj gre za hujšo kršitev hišnega reda in zakaj je izrečen ukrep sorazmeren.

4.Tožnik se nadalje ne strinja s presojo toženke, da milejši ukrep zanj ne bi bil primeren. Poudarja, da gre pri omejitvi gibanja za odvzem osebne svobode, izrečeni ukrep je primerljiv z institutom pripora ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku slovenskih zaporov. Če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in slovenski zakonodajalec ni uredil izvajanja milejših ukrepov pridržanja, to še ne pomeni, da se tožnika lahko pridrži v Centru za tujce. Slovenski zakonodajalec je sicer uredil pridržanje na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, vendar to ni ukrep, ki bi bil manj prisilen od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi bi bili na primer: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obvezno zadrževanje na določenem mestu, ki je obveznost na podlagi drugega odstavka 28. člena ter uvodne izjave št. 20 Uredbe Dublin III

ter četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive.

Ker nobeden od teh ukrepov ni urejen, ga ni mogoče izvajati.

5.Tožnik še poudarja, da bi toženka morala izvesti ustavnopravni test sorazmernosti kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da se po odpravi izpodbijanega sklepa zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

6.V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da je izkazal, zakaj niso podani pogoji za omejitev gibanja, izvrševanje izrečenega ukrepa mu bo povzročilo nepopravljivo škodo. Poudarja, da se v Centru za tujce izredno slabo počuti, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Meni, da kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU predstavlja škodo že samo po sebi, kar izhaja iz odločbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2024, da gre za nepopravljive posledice pa je odločilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up 729/03 z dne 11. 12. 2003. Svoj predlog dodatno argumentira še z dejstvom da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode skladno s 15. členom Ustave in 47. členom Listine EU ter 18. členom Procesne direktive

zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi pomenilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Predlaga, da se do pravnomočne sodne odločitve toženki naloži, da z dnem prejema sklepa o začasni odredbi preneha izvajati izrečeni ukrep omejitve gibanja.

Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo

Toženka nasprotuje tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je vsak stanovalec ob sprejemu v azilni dom seznanjen s Hišnim redom in s posledicami kršitev njegovih pravil. Poleg tega je Hišni red objavljen na oglasni deski azilnega doma skupaj s QR kodo, ki vsakemu stanovalcu azilnega doma omogoča njeno branje v njemu razumljivem jeziku. Kljub temu je tožnik v obdobju od februarja 2025 do marca 2026 njegova pravila najmanj šestkrat prekršil.

Iz zapisnika, sestavljenega ob omejitvi gibanja, je razvidno, da je bil prisoten prevajalec za arabski jezik in da se je tožnik prostovoljno odpovedal pravici do prisotnega pravnega svetovalca oziroma odvetnika, ki ga ni želel imeti. Po mnenju toženke zapisnik vsebuje vse bistvene sestavine, je veljaven dokument, tožnik pa je na izrecno vprašanje, ali razume njegovo vsebino, odgovoril pritrdilno, na zapisnik tudi ni imel nobenih pripomb. Zapisnika sicer ni podpisal, kar pa ne vpliva na njegovo zakonitost.

Poudarja, da se je tožnik v kratkem času v azilnem domu neprimerno in nasilno obnašal, s tem pa ni le ogrožal sebe, temveč tudi ostale sostanovalce, zaposlene, vključno z varnostno službo, s čimer je huje kršil pravila hišnega reda. Gre namreč za ponavljajoče se istovrstne hude kršitve z elementi nasilja, izražanja nestrpnosti do drugih prosilcev, oviranja dela zaposlenih, vnašanje prepovedanih substanc in uživanje le-teh v azilnem domu, žaljenja osebja in ostalih prosilcev, posedovanja ukradenega računalnika, neupravičene proizvodnje in prometa z drogami ter groženj varnostnikom, česar z milejšim ukrepom ni možno obvladovati, še zlasti ne ob dejstvu, da je bilo v navedenem obdobju v azilnem domu nastanjenih preko 600 oseb, zato je upoštevanje Hišnega reda nujen predpogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, enako naj postopa s predlogom za izdajo začasne odredbe. Katerikoli drug milejši ukrep bi bil neučinkovit in nevaren za zaposlene in druge nastanjene osebe v azilnem domu. Po oceni toženke tožnik ni izkazal, da bi mu brez izdaje začasne odredbe nastala škoda, saj le ta ne more temeljiti na golem dejstvu odvzema prostosti. Tudi sicer bi bilo z izdajo predlagane začasne odredbe poseženo v javni interes, saj je le ta zaradi tožnikovega neprimernega obnašanja ogrožen.

Dokazovanje

V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine v priloženem upravnem spisu, v sodnem spisu pa dokazne listine tožnika pod prilogo A 2 (izpodbijan sklep). Vse navedene listine je v soglasju s strankama štelo za vpogledane in prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep toženke pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), sodišče poudarja, da izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da naj bi bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo ZMZ-1 je tako mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in/ali premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma dokazano, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so povzeta poročila socialne in varnostne službe o dogodkih z dne 18. 2. 2025, 17. 10. 2025, 4. 11. 2025, 12. 12. 2025, 19. 1. 2026 in 25. 1. 2026, ko naj bi tožnik kršil pravila Hišnega reda, zaradi teh kršitev pa mu je toženka omejila gibanje. Ugotovila je namreč, da se kršitve nanašajo na nedovoljeno vnašanje prepovedanih substanc v prostore azilnega doma in sum njihove preprodaje, nasprotovanje nameščanju novih prosilcev v tožnikovo sobo s kričanjem na socialnega delavca in oviranjem njegovega dela, izrekanje groženj varnostniku, ki je 12. 12. 2025 opravil rutinski varnostni pregled tožnikove sobe, v okviru katerega so bili najdene prepovedane substance, uživanje prepovedanih drog v prostorih azilnega doma, pri čemer je bil tožnik zaradi nezavestnega in neodzivnega stanja celo odpeljan v UKC Ljubljana ter posest ukradenega računalnika. Iz ugotovitev toženke nadalje izhaja, da je tožnik na razgovoru ob prisotnosti tolmača za arabski jezik večino opisanih kršitev priznal oziroma jim ni določno nasprotoval. Navedel je tudi, da prepovedano drogo kupuje od preprodajalcev izven azilnega doma ter, da je 19. 1. 2026 zaužil več prepovedanih substanc. Ob seznanitvi z dopisom Policijske postaje Ljubljana Center z dne 16. 3. 2026 je nadalje potrdil, da se zoper njega vodi kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter prekrškovni postopek zaradi kršitve 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Potrdil je, da je v kazenskem postopku tudi zaradi ukradenega računalnika.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbenimi navedbami določno ne nasprotuje dejanskim zaključkom toženke glede (v izpodbijanem sklepu) opisanih ravnanj. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila o očitanih dejanjih v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz poročil z vidika zahtev obravnavane zadeve dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejanskega stanja (storitev očitanih dejanj).

Zato ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi tožnikov ugovor, da toženka ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala načel jasnosti ter določnosti, nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, nujnosti in sorazmernosti, je nekonkretiziran, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne.

1.Tožnik se nadalje na splošno sklicuje na odločbi tega sodišča v zadevah II U 1322/2022 in I U 511/2026, s katerima je bil izpodbijani sklep odpravljen. V zadevi II U 1322/2022 z dne 6. 10. 2022 tožniku ni bilo omejeno gibanje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč zaradi nevarnosti pobega (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1). Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo, ker ni bilo izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, zato ne gre za primerljiv primer. V zvezi s sodbo naslovnega sodišča v upravnem sporu I U 511/2026 z dne 20. 3. 2026 sodišče pripominja, da odločitev še ni pravnomočna. Tudi sicer ena sodna odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, poleg tega tožnik ni zatrjeval, da bi šlo za enake ali vsaj podobne dejanske okoliščine.

2.Tožnik v bistvenem uveljavlja kršitev načela sorazmernosti pri odreditvi izpodbijanega ukrepa. Čeprav navaja, da izpodbijanega sklepa v tem delu ni moč preizkusiti, sodišče temu ne sledi. Toženka je namreč jasno navedla, da je tožnik v slabem letu najmanj šest krat kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, ki med drugim določa, da morajo imeti nastanjene osebe v azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano vnašanje ali uživanje alkohola ali drugih opojnih snovi. Ob ugotovitvi, da gre v konkretnem primeru za hujše kršitve z elementi kaznivih dejanj uživanja, prometa in preprodaje drog in vnosa prepovedanih substanc v Azilni dom, tatvine in oviranja dela zaposlenih je tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da izrek milejšega ukrepa ni na mestu. S svojimi ravnanji je tožnik namreč poleg sebe ogrožal tudi druge prosilce ter zaposlene. Po presoji sodišča posledično niso utemeljene posplošene tožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

3.Neutemeljen je posledično tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je v konkretnem primeru izpodbijan akt natančno in skrbno obrazložen. Tožnik tudi sicer konkretno ne izpodbija utemeljitve toženke, da je ukrep nujen upoštevajoč, da je z ravnanji, s katerimi je kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, kljub opozorilom nadaljeval ter da je z zgoraj povzetimi ravnanji ogrožal sebe in ostale v azilnem domu. Sodišče ugotavlja, da vsa dejanja in opozorila socialnih delavcev in varnostnikov ter celo posredovanje policije do zdaj niso imeli nobenega učinka za izboljšanje njegovega vedenja. Tožnik bi bil z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak Hišni red, ki ga je v preteklosti večkrat kršil. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je to sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po presoji sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa. V primeru kršitev hišnega reda sicer obstaja tudi možnost izreka ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1, vendar pa je bil tožnik, kar ni sporno, opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev Hišnega reda.

4.Neutemeljen je nadalje tožbeni očitek o nesorazmernosti izrečenega ukrepa, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz členov 8(4) Recepcijske direktive ter členov 28(2) in (4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti (k slednjemu šteje tudi pridržanje na območju azilnega doma), zaradi česar jih toženka ne more izvajati. Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi namreč ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi onemogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak ker je to nujno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. Sodišče nadalje pojasnjuje, da ni utemeljeno niti tožnikovo stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker (slovenski) zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Recepcijske direktive. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).⁹ Vendar pa navedena ugotovitev po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji sodišča storila tudi v obravnavani zadevi. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik očitana mu dejanja, ki predstavljajo resno varnostno tveganje za osebno in premoženjsko varnost, storil (čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje), je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj tudi po presoji sodišča nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Tega stališča tožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit. Zgolj pavšalna navedba, da se v Centru za tujce slabo počuti, je glede na konkretno ugotovljene okoliščine neutemeljena.

5.Glede na navedeno je odločitev toženke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

6.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

7.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje. Da razmere, v katerih trenutno prebiva niso tako slabe, pa je nenazadnje navedel tudi sam na zaslišanju. Tako je izrecno vprašan pojasnil, da je v sobi, za razliko od azilnega doma, sam, kar je zanj lažje. Omogočene ima izhode na svež zrak ter dostop do zdravnika. Lahko se ukvarja tudi s športom.

8.V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. Predlog za izdajo začasne odredbe posledično ni utemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)

3Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Svet z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev)

4Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine EU, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).

5Prav tam, 69. točka obrazložitve.

6Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

7Deset manjših PVC vrečk, škatla tablet Lyrica, polna in prazna steklenička tablet Rivotril, štirje različni parfumi in 2 vrečki z neznano zeleno-rjavo posušeno rastlino.

8Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 74/ 2023 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da je za listino kot dokazno sredstvo bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva. Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.

9Tako VSRS v zadevah I Up 5/2024, I Up 96/2024 in I Up 163/2024.