Jedro

Sodišče šele na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov izda na predlog upnika sklep o izvršbi. Zakonski pogoji za določitev sodnih penalov so: (1) da je dolžnikova obveznost ugotovljena s pravnomočno odločbo, ki je izvršilni naslov, (2) da je potekel paricijski rok, (3) da je določitev penalov zahteval upnik in (4) da upnik še ni vložil predloga za izvršbo nedenarne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške, dolžnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o sodnih penalih z dne 28. 11. 2013 razveljavilo ter predlog o tem zavrnilo. V 2. točki je predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrglo, v 3. točki pa naložilo upniku, da je dolžan povrniti dolžniku 546,22 EUR ugovornih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil ZIZ v zvezi z določili ZPP. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj je prvostopenjsko sodišče pri odločanju spregledalo določbo drugega odstavka 52. člena ZGD, iz katerega izhaja, da je sklep, ki je temelj predloga upnika, to je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 10. 2013 izvršilni naslov, ker pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. Sodišče mora materialno pravo poznati po uradni dolžnosti in tudi določilo 52. člena ZGD. Na to določilo je upnik opozoril sodišče že ob vložitvi svojega predloga. V konkretnem primeru gre za predlog za določitev penalov za uveljavitev nedenarne terjatve upnika, to je, da mora dolžnik izpolniti obveznosti iz točke 1 sklepa z dne 15. 10. 2013 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Očitno je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da se potrdilo o izvršljivosti na sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, ki je bil izdan v istem postopku, nanaša zgolj na sklep o stroških, saj je bila s pritožbeno odločbo spremenjena odločitev o stroških postopka in so bili stroški, ki so bili sprva priznani upniku v znesku 1.113,80 EUR znižani na 631,90 EUR za postopek na prvi stopnji. Kljub navedenemu je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna tudi iz razloga, ker je sodišče odločilo, da se predlog upnika zavrne kljub temu, da je pred tem že prejelo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova in po tem, ko sodišče ima v spisu potrdilo o izvršljivosti predloga za izvršbo oziroma predloga za določitev sodnih penalov ne bi smelo zavrniti. Kljub navedenemu je upnik zaprosil Okrožno sodišče v Ljubljani za potrditev izvršljivosti sklepa z dne 15. 10. 2013, ker je očitno, da je prvostopenjsko sodišče v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo nepravilno. Priglaša pritožbene stroške.

3. V dopolnitvi pritožbe, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj jo je upnik vložil po preteku pritožbenega roka, upnik dostavlja sklep okrožnega sodišča s klavzulo izvršljivosti.

4. V odgovoru na pritožbo dolžnik navaja, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na vlogo upnika z dne 23. 6. 2014, v kateri upnik po pozivu sodišča izrecno navaja, da je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani postal izvršljiv 4. 4. 2014. Na sklepu je izrecno naveden datum izvršljivosti 4. 4. 2014 in mimo teh navedb in dokazov sodišče v konkretnem primeru ni moglo odločati. Sklep okrožnega sodišča je bil izdan v ločenem postopku pred drugim sodiščem in v tem smislu je sodišče pri odločanju o tem, ali je postal izvršljiv vezano na navedbe in dokaze upnika, saj sam teh dejstev ne preverja s poizvedovanjem pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Potrdilo, ki ga je upnik podal šele v dopolnitvi pritožbe 29. 10. 2014 pa je neupoštevno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena, dopolnitev pritožbe pa je vložena prepozno.

6. Višje sodišče lahko upošteva v okviru tega pritožbenega postopka samo tiste navedbe, ki so podane v pravočasno vloženi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, ne pa tudi tistih, ki izhajajo iz dopolnitve pritožbe. Pritožbo je mogoče dopolniti le v roku za vložitev pritožbe, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do nedopustnega podaljševanja pritožbenega roka, ki je zakonski in prekluziven. Glede na to, da je rok za pritožbo iztekel 10. 10. 2014, pritožba pa je bila dopolnjena 30. 10. 2014, je višje sodišče ni upoštevalo in se tudi do navedb ne opredeljuje.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

8. Materialnopravna podlaga za uporabo inštituta sodnih penalov je v 269. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe doseči dolžnikovo izpolnitev.

9. O upnikovi zahtevi, da naj se dolžniku naložijo sodni penali odloča sodišče v izvršilnem postopku, pri čemer upnik lahko zahteva plačilo sodnih penalov le do vložitve predloga za izvršbo (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ). Citirano določilo 269. člena OZ torej vsebuje materialne pogoje za njihovo izrekanje, določilo 212. člena ZIZ pa njihovo uveljavljanje, pri čemer so zakonski pogoji za določitev sodnih penalov v tem, (1) da je dolžnikova obveznost ugotovljena s pravnomočno odločbo, ki je izvršilni naslov, (2) da je potekel paricijski rok, (3) da je določitev penalov zahteval upnik in (4) da upnik še ni vložil predloga za izvršbo nedenarne obveznosti (primerjaj prvi odstavek 269. člena OZ).

10. V prvem odstavku 212. člena ZIZ je predpisano, da o upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku, v drugem odstavku istega člena pa, da na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi. Na podlagi navedene določbe torej sodišče v t.i. adhezijskem postopku odloči o sodnih penalih in je šele na podlagi izdanega sklepa na upnikov predlog mogoče izdati sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je v postopku za določitev sodnih penalov sicer kršilo navedene postopkovne določbe 212. člena ZIZ, ko je najprej s sklepom opr. št. In 138/2013 z dne 28. 11. 2013 ugodilo predlogu za določitev sodnih penalov, nato pa v pravnem pouku sklepa nepravilno poučilo stranke, da je „zoper sklep o izvršbi dopusten ugovor“ in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 212. člena ZIZ, ki izrecno določa, da sodišče na upnikov predlog izda sklep o izvršbi šele na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov, vendar pa pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o sodnih penalih z dne 28. 11. 2013 in predlog o tem zavrnilo, ni razveljavilo. Odločitev o zavrnitvi predloga za naložitev sodnih penalov je namreč materialnopravno pravilna, vendar na podlagi druge materialnopravne podlage, kot jo navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

11. V obravnavani zadevi je namreč bistvenega pomena, ali je bila sodna odločba, ki predstavlja podlago za določitev sodnih penalov zaradi izpolnitve dolžnikove nedenarne obveznosti – v konkretnem primeru je to sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 10. 2013, ob vložitvi predloga tudi pravnomočna, kot to izrecno določa 269. člen OZ v prvem odstavku.

12. Pritožnik se neutemeljno sklicuje na določbo drugega odstavka 52. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), da pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je bil izdan v nepravdnem postopku, predstavlja izvršilni naslov, ker pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (52/2 ZGD-1), saj v tem primeru upnik ni predlagal izvršitve predmetnega sklepa v izvršilnem postopku, temveč je vložil predlog za določitev sodnih penalov, za kar pa določa pogoje že citirana določba 269. člena OZ – med drugim mora biti obveznost dolžnika ugotovljena s pravnomočno odločbo. V konkretnem primeru pa sklep z dne 15. 10. 2013, ki predstavlja podlago za določitev sodnih penalov, v času vložitve predloga ni bil pravnomočen, saj dejstvo, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa, potrjuje le njegovo izvršljivost ne pa tudi pravnomočnosti, ki je pogoj po 269. členu OZ. Upnik bi torej lahko, na podlagi nepravnomočnega sklepa zoper katerega pritožba ne zadrži izvršitve, ki predstavlja izvršilni naslov, predlagal le izvršbo, niso pa izpolnjeni pogoji za postopek določitve sodnih penalov, saj sklep ob vložitvi predloga ni bil pravnomočen. Na podlagi obrazloženega se po mnenju pritožbenega sodišča izkaže, da predlog upnika za določitev sodnih penalov v zadevi, kakršna je obravnavana, ni utemeljen, zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, kljub navedenemu pravilna in je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Upnik, ki je priglasil pritožbene stroške, v tem postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako sam krije stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve in njegov odgovor ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 155. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).