Jedro

Tožnik je večkratni splošni povratnik na prestajanju 20-letne kazni zapora, od katere je na dan 29. 2. 2016 prestal 64,8 % kazni, kar je manj od treh četrtin prestane kazni zapora, in ima tudi odprt še en kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz 2. stavka 5. odstavka 88. člena KZ-1 v primeru, če obsojenec ne izpolnjuje pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, niti ni potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške .

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ter 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da morajo biti za pogojni odpust obsojenca izpolnjeni tako formalni, kot tudi materialni pogoji, in sicer formalni pogoj predstavlja delež prestane kazni v skladu s 1., 2. in 3. odstavkom 88. člena KZ-1, materialni pogoj pa predstavlja ugotovitev v smislu 5. odstavka 88. člena KZ-1, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Tožena stranka sicer ni vezana na predlog v poročilu zavoda, sestavljenem na podlagi poročil strokovnih delavcev zavoda, ki posameznega obsojenca obravnavajo in zato najbolje poznajo njegove osebnostne značilnosti ter socialne in ekonomske razmere, ki bi lahko vplivale na ponovitev kaznivega dejanja, ter lahko sama preveri navedbe iz poročila in glede na ugotovitve poda oceno o utemeljenosti pričakovanja, da storilec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Nadalje ugotavlja, da iz poročila zavoda med drugim izhaja, da je bil tožnik obsojen na kazen 20 let zapora, medtem ko iz določila 2. odstavka 88. člena KZ-1 izhaja, da sme obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad 15 let zapora, biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni šele, ko prestane tri četrtine kazni. Glede tožnika ugotavlja, da je večkratni splošni povratnik ter da bo na dan 29. 2. 2016 prestal 64,8 % kazni. Obenem ugotavlja, da je tožnik do kaznivih dejanj le delno kritičen in svojo vlogo v kaznivih dejanjih minimizira. Nadalje ugotavlja, da se tožnik med prestajanjem kazni ustrezno vede in se v prostem času ukvarja s športom, pretežno pa s študijem na Evropski pravni fakulteti, kjer je že absolvent, status izobraževanca pa uživa že vse od meseca novembra 2012; od tedaj dalje koristi tudi zunaj zavodske ugodnosti v obliki 53 urnih izhodov tri krat mesečno. Glede na to, da je bil obsojen na kazen 20 let zapora ter da bo do konca meseca februarja 2016 prestal manj kot dve tretjini kazni, ter ob dejstvu, da ima še en odprt kazenski postopek, in sicer pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. II K 14287/2014, zavod zanj ni predlagal pogojnega odpusta.

3. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala, da se tožnik med prestajanjem kazni ustrezno vede, da je prizadeven pri izpolnjevanju obveznosti in osebnega načrta ter da opravlja delo in ima uspehe na področju izobraževanja, urejene pa ima tudi pogoje za vključitev v življenje na prostosti, kjer že dalj časa koristi zunaj zavodske ugodnosti, ki jih ni zlorabil, s katerimi je mogoče preveriti njegovo stabilnost na prostosti. Obenem po drugi strani ugotavlja tudi, da sme biti obsojenec, kateremu je sodišče izreklo kazen nad 15 leta zapora, skladno z 2. odstavkom 88. člena KZ-1 pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je že prestal tri četrtine kazni, medtem ko je tožnik na dan 29. 2. 2016 prestal manj od treh četrtin, in sicer 64,8 % kazni. Poleg tega je tožnik večkratni splošni povratnik, ki je leta 2002 prestajal zaporno kazen mladoletniškega zapora zaradi kaznivega dejanja ropa in izsiljevanja ter leta 2007 zaradi kaznivega dejanja nasilništva, kar vse ob dejstvu, da zoper tožnika pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani še teče kazenski postopek pod št. II K 14287/2014, ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti, zato ne more biti utemeljeno pričakovanje, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Njegovo prošnjo je zato zavrnila, zlasti glede na dejstvo, da tožnik ne izpolnjuje formalnega pogoja za pogojni odpust obsojenca, ker še ni prestal treh četrtin zaporne kazni.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo zaradi odprave navedene odločbe, za katero meni, da je nezakonita zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je izpodbijani akt izdan v nasprotju s podanim zahtevkom (prošnjo), posledično pa nima obrazložitve glede na tožnikov zahtevek v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz 6. odstavka 88. člena KZ-1. Sodišču v tožbenem zahtevku tožnik predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožbi prilaga, poleg izpodbijane odločbe (tožbena priloga A1), še odločbo Ustavnega sodišča št. Up-200/13 z dne 23. 10. 2014 (tožbena priloga A3). Za slednjo tožnik meni, da utemeljuje pričakovano spremembo pravnomočno izrečene mu enotne kazni z 20 let na največ 15 let zapora, od česar je že prestal 13 let kazni. Zato meni, da izpolnjuje formalni pogoj iz 6. odstavka 88. člena KZ-1. Poleg tega dejstvo, da tožnik zaključuje dodiplomski študij prava, sam šteje za sociološko tako pomemben dosežek, da pomeni izpolnitev materialnega pogoja za izjemni pogojni odpust na podlagi 6. odstavka 88. člena KZ-1. To pa še zlasti ob dejstvu, da tožnik že vse od meseca novembra 2012 koristi zunaj zavodske ugodnosti in od tedaj kazen prestaja na pol odprtem oddelku zavoda. Navedeno po njegovem mnenju upravičuje ugoditev, ne pa zavrnitve tožnikove prošnje za izjemni pogojni odpust, ki po mnenju tožnika tudi ni obrazložena glede na vsebino njegovega zahtevka, češ da zgolj povzema zakonske določbe, z navedbo, da tožnik ne izpolnjuje formalnega pogoja, ker še ni prestal treh četrtin izrečene kazni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, češ da naj bi presojala le splošne pogoje iz 1. odstavka 88. člena KZ-1 in da naj bi zato zavrnila njegovo prošnjo za pogojni odpust. Posebej poudarja, da je ravnala skladno z zakonskim pooblastilom, ki ji nalaga ugotavljanje utemeljenosti pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Izpostavlja določilo 2. odstavka 88. člena KZ-1, po katerem sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad 15 let zapora šele po tem, ko je že prestal tri četrtine izrečene kazni. Nadalje kot neresnično označuje tožbeno navedbo v zvezi z realnostjo tožnikovih pričakovanj glede znižanja izrečene zaporne kazni z 20 let na 15 let, češ da je sicer bila razveljavljena sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013, vendar pri tem posebej poudarja, da je Vrhovno sodišče o tem že odločilo, in sicer je s sodbo št. I Ips 21381/2011-81 z dne 28. 5. 2015 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako je odločitev Vrhovnega sodišča nedvomno že znana in prav tako nasprotuje tožbenemu očitku o zmotni uporabi materialnega prava v konkretnem primeru, glede zatrjevanega neupoštevanja tožnikovih osebnih okoliščin v zvezi z domnevno realnim pričakovanjem občutne spremembe pravnomočno izrečene kazni ter po drugi strani sociološko pomembnega dosežka pri zaključevanju dodiplomskega študija tožnika, ki naj bi pomenil izpolnitev materialnega pogoja iz 6. odstavka 88. člena KZ-1. Glede na očitek, da je bila prošnja zavrnjena na podlagi 1. odstavka 88. člena KZ-1 in na podlagi in ugotovitve, da tožnik še ni prestal polovice kazni tožena stranka poudarja, da navedenega sploh ni ugotovila, temveč je ugotovila, da je na dan 29. 2. 2016 prestal 64,8 % kazni. Poleg tega je ugotavljala tudi materialne pogoje iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 in ob dejstvu, da je bil tožnik obsojen na kazen 20 let zapora, še ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 2. odstavka 88. člena KZ-1, ker je prestal manj kot dve tretjini kazni. Prav tako je tudi ugotovila, da je zoper tožnika v teku še kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. II K 14287/2014, kar ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti, še zlasti pa ne ob dejstvu, da je tožnik večkratni splošni povratnik, ki je bil v preteklosti že večkrat obsojen in je prestajal kazni, zato ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Poleg navedenega je sicer ugotovila tudi razloge, ki govorijo proti ponovitveni nevarnosti ter opravila celovito oceno dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, pri čemer je prav tako upoštevala tudi tožnikovo ustrezno vedenje med prestajanjem kazni in izpostavila izjemne dosežke tožnika pri izobraževanju, upoštevala pa je tudi urejene družinske in socialne razmere ter se tako opredelila do vseh bistvenih dejstev in okoliščin, ki jih je bilo potrebno ugotoviti za oblikovanje sklepa o utemeljenosti pričakovanja glede obstoja ponovitvene nevarnosti. Vendar je po mnenju tožene stranke šele na podlagi izpolnjevanja vseh predpisanih pogojev po določilih 1. do 5. odstavka 88. člena KZ-1 mogoče odločati tudi o posebnih okoliščinah, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kot pogoj za pogojni odpust obsojenca na podlagi 6. odstavka 88. člena KZ-1. Ker pa tožnik ne izpolnjuje niti formalnega pogoja treh četrtin prestane kazni in ob dejstvu, da je obsojen na kazen 20 let zapora ter da je večkratni splošni povratnik in da zoper njega teče še kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. II K 14287/2014, tako niso izpolnjeni pogoji za njegov pogojni odpust, oziroma vse navedeno ne utemeljuje prepričanja, da kaznivega dejanja na prostosti ne bo ponovil. Posebej še poudarja, da pri tem ni ocenjevala okoliščin v zvezi s krivdo obsojenca za storjena kazniva dejanja, niti ni upoštevala obteževalnih in olajševalnih okoliščin kaznivega dejanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava meni, da tožnika še ni mogoče pogojno odpustiti, kar tudi ne bi bilo združljivo z namenom, za katerega ji je bil določen prosti preudarek pri odločanju o pogojnem odpustu, tožena stranka pa bi, kolikor bi tožnika pogojno odpustila, prekoračila meje prostega preudarka, oziroma bi prosti preudarek uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega ji je bil določen z zakonom. V tej zvezi še navaja, da že sam sistem izvrševanja kazenskih sankcij v obliki zunaj zavodskih ugodnosti ter prilagajanja obveznosti omogoča, da tožnik izpolnjuje svoje življenjske cilje, ki so, spričo zavrženosti njegovega ravnanja, razumljivo omejeni z odvzemom prostosti. Glede tožbenega očitka o kršitvi Ustave RS (v nadaljevanju URS) tožena stranka odgovarja, da le-te ni tožnik prav z ničemer konkretiziral, niti ni konkretno navedel, katera ustavna pravica mu je sploh bila kršena, zato se tožena stranka do teh tožbenih navedb ne more opredeliti. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Stranki sta si v nadaljevanju postopka izmenjali tudi več pripravljalnih vlog. V njih izrecno v celoti vztrajata pri svojih navedbah v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter jih še dodatno pojasnjujeta. Tožena stranka je hkrati s svojo II. pripravljalno vlogo z dne 15. 7. 2016 vložila tudi stroškovnik in uveljavlja povrnitev stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

K točki I:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikovega zahtevka (prošnje) za pogojni odpust obsojenca, ki temelji na določilih 8., 105. in 107. člena ZIKS-1 ter 88. člena KZ-1, v dejanskem pogledu pa na ugotovitvi, da je bila tožniku, ki je večkratni splošni povratnik, izrečena kazen 20 let zapora in da ima odprt še en kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. II K 14287/2014, česar tožnik v tožbi ne izpodbija, ter da je na dan 29. 2. 2016 tako prestal 64,8 % kazni, kar je manj od treh četrtin prestane kazni zapora, ki je z 2. odstavkom 88. člena KZ-1 predpisana kot zakonski pogoj, ob izpolnjevanju katerega sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad 15 let zapora.

9. Institut pogojnega odpusta obsojenca je zakonodajalec uredil z določili 88. člena KZ-1. V prvem odstavku navedenega člena je tako določeno, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je kazen izrečena, ne stori novega kaznivega dejanja. V 2. odstavku 88. člena KZ-1 je glede obsojenca, ki mu je sodišče izreklo kazen nad 15 let zapora, zakonodajalec določil, da sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal tri četrtine kazni. Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja; pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (5. odstavek 88. člena KZ-1).

10. S citiranimi določili 1., 2. in 5. odstavka 88. člena KZ-1 je že zakonodajalec opredelil pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za izrek pogojnega odpusta obsojenca. Prvi pogoj, ki mora tako biti prvenstveno izpolnjen, je torej določena minimalna doba prestane izrečene kazni zapora (1., 2. in 6. odstavek 88. člena KZ-1). Na drugem mestu je zakonodajalec določil kot pogoj, ki mora biti kumulativno izpolnjen, tudi utemeljeno pričakovanje, da obsojenec v času, za katerega mu je bila izrečena kazen zapora ne bo storil novega kaznivega dejanja, kar z drugimi besedami pomeni, da kazen še vedno teče z vsemi pravnimi posledicami obsodbe, vendar se ne izvršuje več v zaporu, temveč na prostosti, in se šteje za v celoti prestano, ko se izteče čas pogojnega odpusta. V 6. odstavku 88. člena KZ-1 pa je zakonsko urejen izjemen primer, ko sme biti obsojenec pogojno odpuščen, čeprav je prestal zgolj eno tretjino kazni, in sicer le v primeru, kolikor so kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 ter še dodatni pogoj, če obstajajo posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, ki kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

11. Tožnik po presoji sodišča nima opore v citiranih določbah 88. člena KZ-1, kolikor uveljavlja "pravico" do izjemnega pogojnega odpusta obsojenca na podlagi določila 6. odstavka 88. člena KZ-1, saj je zakonodajalec z določili 88. člena KZ-1 le posebej uredil institut pogojnega odpusta obsojenca, pri čemer ne gre za pravice na področju upravnega prava, pač pa gre v povezavi z določili 105., 106 in 107. člena ZIKS-1 pri tem za diskrecijsko odločanje pristojnega upravnega organa na podlagi diskrecijskega pooblastila zakonodajalca, ki mu ga je podelil z določili 5. odstavka v povezavi s 1., 2., 5. in 6. odstavkom 88. člena KZ-1, na podlagi katerih sme obsojenec, ki je prestal določeno minimalno dobo izrečene kazni zapora iz 1., 2. ali 6. odstavka 88. člena KZ-1, biti odpuščen s prestajanja kazni pod pogojem, da do poteka časa, za katerega mu je bila izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja, oziroma če gre za izredni pogojni odpust obsojenca na podlagi 6. odstavka 88. člena KZ-1, če dodatno obstajajo še posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, ki kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Prav slednji pogoj namreč nakazuje, da ne gre za pravico obsojenca, pač pa le za privilegij, ki ga je lahko deležen zgolj tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da tudi druge okoliščine (med katere je že zakonodajalec izrecno uvrstil tudi povratništvo ter obstoj morebitnih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena še pred nastopom zaporne kazni) dokazujejo, da je osebnostno urejen, kar vse predstavlja - poleg izpolnjevanja pogoja minimalne dobe prestane kazni zapora iz 1., 2. in 6. odstavka 88. člena KZ-1, materialne pogoje za odločanje o pogojnem odpustu, obenem pa je s tem opredeljen tudi obseg in meje diskrecijskega odločanja tožene stranke, na podlagi (diskrecijskega) pooblastila zakonodajalca toženi stranki za odločanje po prostem preudarku. Navedeno stališče se je izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi pri odločanju v primerljivih zadevah, kakor je razvidno iz številnih sodb Upravnega sodišča, med drugim št. I U 1365/2011 z dne 19. 9. 2012, I U 1266/2014 z dne 7. 1. 2015, I U 1584/2016 z dne 11. 4. 2017 in IV U 36/2017 z dne 9. 5. 2017. 12. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pravilno ugotavljala in celovito upoštevala vse pravno relevantne okoliščine iz 5. odstavka 88. člena KZ-1, in sicer v prvi vrsti povratništvo, pri čemer ugotavlja, da je tožnik večkratni splošni povratnik in čemur tožnik v tožbi ne oporeka. Nadalje je tožena stranka upoštevala, da je zoper tožnika pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani še v teku kazenski postopek pod št. II K 14287/2014, kar prav tako ne omogoča pozitivne prognoze glede izkazanega obstoja ponovitvene nevarnosti, četudi po drugi strani prav tako ugotavlja, da je tožniku že od meseca novembra 2012 dalje podeljen status izobraževanca ter izven zavodske ugodnosti, izvirajoče iz navedenega statusa, v obliki treh 53-urnih izhodov mesečno, ki jih tožnik ni nikoli zlorabil, kar sicer kaže na njegovo prizadevanje pri izpolnjevanju obveznosti iz osebnega načrta in ustrezno vedenje, kar je poleg urejenih družinskih in socialnih razmer pogoj za vključitev v življenje na prostosti. Glede na povedano je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta ne bo ponovil kaznivega dejanja, saj so navedeni razlogi iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 zadostni za ugotovitev, da je izpodbijani akt zakonit, česar tožnik ne more uspešno izpodbiti z edinim argumentom, ki se nanaša na nepravilno uporabo 6. odstavka 88. člena KZ-1, češ da njegov študijski dosežek (status absolventa na Evropski pravni fakulteti) predstavlja tako izjemno okoliščino, ki bi (avtomatično) narekovala sprejem odločitve o izjemnem pogojnem odpustu tožnika, ki je večkratni splošni povratnik na prestajanju 20-letne kazni zapora, od katere je na dan 29. 2. 2016 prestal 64,8 % kazni, kar je manj od treh četrtin prestane kazni zapora, in ima tudi odprt še en kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. II K 14287/2014. 13. Glede na naravo obravnavane sporne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s stani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust, kot rečeno, ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz 2. stavka 5. odstavka 88. člena KZ-1 v primeru, če obsojenec ne izpolnjuje pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, niti ni potrebno.

14. Po določbi 3. odstavka 40. člena ZUS-1, v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče samo preverja ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na prej navedeno, ni kršila določb ZUP. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila Komisija za pogojni odpust na seji in izdala pisno odločbo, ki je obrazložena, kar je v skladu s prvim in drugim odstavkom 107. člena ZIKS-1, v povezavi z 8. členom ZIKS. Sodišče tako zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno odločitev tožene stranke, glede na to, da odločitev temelji na obrazloženih ugotovitvah zavoda, ki so bila zaznana glede izpolnjevanja tožnikovih obveznosti, ki jih sicer v večjem delu izpolnjuje, in njegovih osebnostnih lastnosti v času prestajanja kazni.

15. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave, kot tudi ne očitanih kršitev postopka niti kršitev postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

K točki 2:

16. Tožena stranka je uveljavljala povrnitev stroškov postopka, vendar sodišče navedenemu predlogu za povrnitev stroškov ne more ugoditi ob upoštevanju 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče, kot v obravnavanem primeru, tožbo zavrne.