Jedro

Člen 397/II ZPP določa obvezno trditveno podlago predloga za obnovo postopka kot procesno predpostavko za njegovo obravnavanje. Ker je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uporaba določbe 108. člena ZPP ožja, sodišče predlog za obnovo postopka, v katerem ni naveden zakoniti razlog obnove ali niso navedene okoliščine, iz katerih izhaja, da je vložen pravočasno, zavrže kot nepopoln, ne da bi pred tem pozivalo stranko na dopolnitev takšnega predloga za obnovo.

Izrek

Pritožba toženih strank se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog tožencev za obnovo postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč ocenilo, da je predlog za obnovo postopka nepopoln, ker v njem niso bile navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je predlog vložen v zakonitem roku. Po stališču prvostopenjskega sodišča, le-to ni bilo dolžno pozivati tožencev na dopolnitev predloga s poučevanjem stranke v smeri zatrjevanja njegovih obveznih zakonskih sestavin, kar je bistvo in predpogoj njegove dopustnosti.

Proti takšnemu sklepu sta se pritožila toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka I. odstavka Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V pritožbi sta navajala, da stališče prvostopenjskega sodišča štejeta za zmotno, saj določba 108. člena ZPP sodišču narekuje, da mora v primeru, če vloga ne vsebuje vsega, kar je potrebno, da bi se lahko obravnavala, od vložnika zahtevati, da vlogo popravi ali dopolni in mu za to določiti rok. Šele če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže. Ker je nesporno, da je v konkretnem primeru sodišče odločalo o vlogi, ki ni vsebovala vseh sestavin, torej o nepopolni vlogi, bi moralo toženca pozvati, da svojo vlogo dopolnita oz. popravita. Niti v splošnih določilih ZPP, ki urejajo ravnanje z nepopolno vlogo, niti v posebnih določilih ZPP, ki urejajo obnovo postopka, ni najti pravila, ki bi sodišču omogočalo oz. dovoljevalo zavreči nepopolno vlogo, brez da predlagatelja predhodno pozove k ustrezni dopolnitvi oz. popravi vloge. Nadalje še navajata, da se odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 336/96, na katero se sodišče sklicuje v obrazložitvi, sploh ne ukvarja s tem vprašanjem, temveč z vprašanjem dovoljenosti revizije. Po razumevanju pritožnika se v primeru, ko je vloga nepopolna in je takšno pomanjkljivost mogoče naknadno sanirati, sodišču nobeno določilo ZPP ne podeljuje pooblastila, da vlogo enostavno zavrže. Smisel pravila iz čl. 398/I ZPP ni v tem, da bi dajalo sodniku v obnovitvenem postopku drugačna pooblastila kot v rednem postopku in z določbo čl. 398/I ZPP splošno pravilo iz 108. člena ZPP ni derogirano. Zato tudi ni sprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da so pogoji za dopustnost obnovitvenega predloga načeloma strožji, zaradi česar bi naj restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga zahtevalo strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge. S takšno argumentacijo sodišče ne more krčiti pravic, ki jih določa splošno pravilo 108. čl. ZPP, še posebej ne zato, ker drugih posebnih določb glede postopanja sodišča z nepopolno vlogo ni najti. Toženca sta zato predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj toženca pozove k dopolnitvi predloga za obnovo postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da v predlogu tožencev za obnovo postopka niso bile navedene okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, pritožbeno ni izpodbijana. Pritožbeno je sporno le, ali je sodišče prve stopnje dolžno v primeru nepopolnega predloga za obnovo ravnati po določbi 108. člena ZPP.

Sicer držijo pritožbene navedbe, da I. odstavek 398. člena ZPP izrecno ne izključuje uporabo 108. člena ZPP in da ZPP ne vsebuje nobene izrecne določbe, ki bi v zvezi s predlogom za obnovo postopka izključevala uporabo 108. člena ZPP, vendar pa je v konkretnem primeru razlaga 398. člena ZPP, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, povsem pravilna.

Po splošnem pravilu iz čl. 108 ZPP mora sodišče v primeru, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahtevati od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni. Za to mu mora določiti primeren rok in ga opozoriti, da bo v primeru, če vloge ne bo pravočasno in ustrezno dopolnil, sodišče njegovo vlogo zavrglo. To določilo velja v primeru, če je vloga formalno pomanjkljiva, torej če je nerazumljiva ali nepopolna (če ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala). Kaj mora vsebovati enostavna vloga, določa 105. člen ZPP, vloge, s katerimi se uvaja določeno procesno dejanje oz. neposredno vpliva na oblikovanje postopka, pa morajo ustrezati tudi posebnim predpisom, ki veljajo za posamezna procesna dejanja. Tako npr. 180. člen ZPP določa, kaj mora vsebovati tožba, II. odstavek 397. člena ZPP pa jasno določa, kaj mora vsebovati predlog za obnovo postopka. Obvezne sestavine predloga za obnovo postopka so: (1) zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, (2) okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku, in (3) dokazi, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja. Člen 397/II ZPP tako določa obvezno trditveno podlago kot procesno predpostavko za njegovo obravnavanje. Tako je že v zakonu jasno določeno, kakšna mora biti vsebina trditev v predlogu za obnovo postopka. Glede na to, da je obvezna vsebina predloga za obnovo postopka določena že v zakonu, sodišču ni potrebno posebej opozarjati predlagatelja na določilo zakona in ga pozivati, da vlogo popravi tako, da bo ustrezala določilom zakona. Poleg tega je obnova postopka izredno pravno sredstvo, veljavni ZPP pa v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi tudi določa obvezno zastopanje po odvetnikih. Izredna pravna sredstva so izjema in se zato splošna pravila ZPP uporabljajo bolj restriktivno. Pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uporaba določbe 108. člena ZPP ožja, saj je npr. že pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji od splošne opredelitve iz 105. člena ZPP, ker čl. 336/I ZPP določa, da je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana oz. iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo s takšno pritožbo sodišče ravna kot z nepopolno vlogo (povzeto po komentarju 108. člena ZPP Nine Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 440). Takšno je stališče pravne teorije, izhaja pa tudi iz sodne prakse. Vrhovno sodišče RS je v sklepu z dne 10.02.1994, opr. št. II Ips 336/93 (sodišče prve stopnje je sicer pomotoma zapisalo II Ips 336/96), zavzelo stališče, da so pogoji za dopustnost obnovitvenega predloga načeloma strožji, ker gre za izredno pravno sredstvo, s katerim naj bi se obnovil pravnomočno končan postopek. Restriktivno tolmačenje dopustnosti predloga za obnovo (2. odstavek 424. člena ZPP – mišljen je ZPP iz leta 1977) zato zahteva tudi strožje obravnavanje vsebine obnovitvene vloge, ki oži uporabo določbe 109. člena ZPP o poučevanju vložnika, "katerega vloga je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala". Predlog za obnovo postopka je nepopoln, če ni naveden zakoniti razlog obnove in če niso dani podatki glede pravočasnosti. Takšen predlog predsednik senata zavrže brez naroka (1. odstavek 425. člena ZPP). To stališče je bilo sprejeto sicer še v času veljavnosti ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP-77), vendar je uporabno še sedaj, zlasti glede na to, da je čl. 108 sedaj veljavnega ZPP ožji od čl. 109 ZPP-77, ki sodišču nalagal še večje obveznosti v zvezi z nepopolno vlogo. Po določilu 109. čl. ZPP-77 je namreč sodišče imelo celo obveznost, da vložnika pouči in mu pomaga vlogo popraviti oziroma dopolniti in ga je lahko v ta namen povabilo na sodišče. Če že takrat sodišče ni imelo obveznosti vložnika predloga za obnovo postopka pozivati na odpravo pomanjkljivosti predloga za obnovo, mu sedaj, ko so obveznosti sodišča v zvezi z nepopolno vlogo in poučevanjem vložnikov ožje, takšne obveznosti ni mogoče naložiti.

Glede na navedeno, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravna določila ZPP in tudi ni zagrešilo pritožbeno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako pa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s čl. 350/II ZPP. Zato je pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka I. odstavka 365. člena ZPP).

Povračila pritožbenih stroškov toženca nista zahtevala, zato sodišče o njih ni odločalo.