Jedro

Zahteva za denacionalizacijo mora biti glede vsega premoženja vložena do izteka roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen; poznejša razširitev zahteve ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.1.2004 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka), zahtevo stranke z interesom - denacionalizacijske upravičenke za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločbo Upravne enote Ljubljana (odločba prve stopnje) z dne 22.1.2003 v podtočki a) točke 1. izreka odpravila in znesek "73.064,13 DEM" nadomestila z zneskom "72.561,55 DEM" (1. točka izreka), v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke (SOD) zavrnila (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo prve stopnje je bilo med drugim odločeno, da se denacionalizacijski upravičenki E.I. vrne zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine v obveznicah SOD in sicer: a) stanovanjska hiša v Ljubljani, z zunanjo ureditvijo ter pripadajočim zemljiščem, v času podržavljenja parc. št. 5, hiša in dvorišče, v višini 73.064,13 DEM ter b) parc. št. 8, njiva v izmeri 366 m2, v višini 9.805,87 DEM, vse v tolarski protivrednosti.

Po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, tožničine pripravljalne vloge z dne 31.1.2001 (v njej izrecno navaja, da je predmet njene zahteve za denacionalizacijo vložene dne 7.12.2003 tudi zemljišče parc. št. 8 njiva v izmeri 366 m2 ni šteti za dopolnitev oziroma specifikacijo nepopolne zahteve za denacionalizacijo (67. in 68. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP 1986), ampak za nov zahtevek vložen po izteku roka določenega v 64. členu ZDen (7.12.1993). Zato upravna organa naj ne bi imela podlage (ne pravne in ne dejanske) za vodenje postopka denacionalizacije in odločanje o vrnitvi omenjenega zemljišča. Stranka z interesom - denacionalizacijska upravičenka vlaga pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnih in procesnih predpisov. Navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena za celotno nacionalizirano premoženje. S pripravljalno vlogo z dne 31.1.2001, naj bi zahtevo za denacionalizacijo zgolj specificirala, ne pa razširila. S tem, ko je zahtevano vračilo stanovanjske hiše, je bilo zahtevano tudi vračilo fundusa in funkcionalnega zemljišča k stanovanjskemu objektu. Obe parceli (5 ter 8) tvorita v gospodarskem in stavbeno parcelarnem oziru enoto. Zato naj bi odločitev sodišča prve stopnje temeljilo na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter nepravilni uporabi materialnega in procesnega prava. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba tožeče stranke zavrne ter potrdi izpodbijana odločba tožene stranke. Uveljavlja vračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali se zahteva stranke z interesom za denacionalizacijo, vložena 7.12.1993, nanaša tudi na denacionalizacijo zemljišča par. št. 8. Postopek za denacionalizacijo se namreč začne in vodi po volji stranke in po njenem materialnem zahtevku. Za natančno opredelitev zahtevka so v 62. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določeni podatki, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene, v 64. členu ZDen pa je določen rok za vlaganje zahtev. V obravnavani zadevi so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo upravni spisi in sicer, da je vsebina zahteve z dne 7.12.1993, le stanovanjska hiša v Ljubljani (to je stanovanjski objekt na parc. št. 5 z zunanjo ureditvijo in pripadajočim zemljiščem), ker je to v zahtevi vložnica določno navedla. Glede na takšno ugotovitev je pravilno tudi sklepanje, da gre pri vlogi z dne 31.1.2001, ki vsebuje navedbo o premoženju s parc. št. 8, za razširitev že vložene zahteve, ki pa je prepozna glede na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Zato pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni izkazan.

Podatki upravnih spisov ne potrjujejo pritožničinih navedb, da naj bi šlo v primeru parc. št. 8 za funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu objektu na parc. št. 5 (parc. št. 5 obsega poleg stanovanjske hiše, zunanjo ureditev ter pripadajoče zemljišče). Zato njeni pritožbeni ugovori ne morejo biti upoštevni.

Pritožnica ni navedla, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, določenem v 3. odstavku 75. člena ZUS-1 (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Ugotovilo je, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta. Zato se vložena pritožba v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnava kot pritožba po ZUS-1. Ker je vrhovno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama kritje svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).