Jedro

Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj se je v vsakem primeru posebej dolžna opredeliti do vprašanja, ali je nasilno dejanje, ki je prosilcu povzročilo škodo, bilo izvršeno v obliki direktnega ali vsaj eventualnega naklepa.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zahteva tožnika za priznanje odškodnine žrtvi kaznivega dejanja zavrnjena. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je tožnik zahtevo vložil zaradi lahke telesne poškodbe. Poškodbo naj bi mu dne 21. 8. 2005 povzročil neznani storilec, ki mu je v glavo vrgel steklenico. Kaznivo dejanje so obravnavali policisti Policijske postaje Ptuj, ki so dne 22. 10. 2005 na Okrožno državno tožilstvo na Ptuju zaradi suma storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami; v nadaljevanju: KZ) podali kazensko ovadbo. Iz zdravniškega potrdila oz. ambulantnega kartona izhaja, da je tožnik zaradi udarca s steklenico po obrazu utrpel telesno bolečino oz. okvaro zdravja na čelu – levo nad obrvjo mu je bila prizadejana razpočna povrhnja rana nepravilne oblike, infraorbitalno desno pa manjša vreznina, ki je delno segala v podkožje, delno pa je prehajala v odrgnino, zaradi česar je bil tožnik ambulantno oskrbovan. Iz zdravniškega potrdila je razvidno, da je poškodba pri tožniku pustila trajne posledice na obrazu. V postopku so bile pridobljene izjave prič dogodka (A.A., B.B., C.C.), pridobljeni pa sta bili tudi izjava oškodovanca ter kazenska ovadba. Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj je v postopku odpravila kršitve, ugotovljene s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 266/2007-8. Tožniku je bilo tako omogočeno, da se izjasni o vseh dokazih in dejstvih, zbranih in ugotovljenih v dosedanjem postopku. Komisija je nato ponovno odločala o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, pri tem pa je upoštevala napotilo sodišča, da se mora jasno in obrazloženo izreči o obstoju nasilnega naklepnega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno proti prosilcu. Po pregledu obvestil v postopku je bilo ugotovljeno, da zbrana obvestila ne potrjujejo v zadostni meri sklepa o storitvi nasilnega naklepnega dejanja zoper tožnika. Zatrjevano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena KZ je lahko storjeno le naklepno z uporabo sile zoper določeno osebo. V obravnavani zadevi pa po mnenju upravnega organa ni izkazano, da bi storilec z zatrjevanim izvršitvenim dejanjem metanja steklenice na drugo stran ulice privolil in se tudi zavedal, da lahko s takim dejanjem povzroči telesno poškodbo prosilcu. Zato niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja v subjektivnem pogledu. Dejanje namreč ni bilo storjeno neposredno proti storilcu, kot določa to 1. alineja prvega odstavka 6. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (Ur. l. RS, št. 101/2005; v nadaljevanju: ZOZKD) v smislu naklepa, ki bi zasledoval ali zavestno dopuščal povzročitev take posledice. Upravni organ je zato štel, da po 6. členu ZOZKD niso izpolnjeni materialni pogoji za priznanje odškodnine, zaradi česar je zahtevo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik v tožbi izpodbijani odločitvi nasprotuje in navaja, da je komisija v obrazložitvi izpodbijane odločbe le posplošeno ugotovila, da zbrana obvestila v zadostni meri ne potrjujejo sklepa, da je bilo proti tožniku storjeno naklepno nasilno kaznivo dejanje. Iz dokazov, zbranih v predkazenskem postopku, namreč izhaja, da je neznani storilec vrgel steklenico proti skupini ljudi, v kateri se je nahajal tudi tožnik. Navedeno po mnenju tožnika potrjuje zaključek, da so škodne posledice nastale zaradi naklepnega ravnanja neznanega storilca. Metanje steklenice med pretepom s strani enega izmed sodelujočih namreč ne kaže, da je bilo dejanje povzročeno iz malomarnosti, saj je bilo ravnanje storilca očitno usmerjeno proti nekomu izmed nasprotnikov v pretepu. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je mogoče storiti le v krivdni obliki direktnega ali eventualnega naklepa. Primer, kakršen je obravnavani, ko vržena steklenica očitno ni bila namenjena tožniku, predstavlja zgrešeni udar, ki pa ne vpliva na obliko krivdne odgovornosti storilca. Glede na navedeno je odločitev komisije po mnenju tožnika nerazumljiva in v nasprotju z listinskimi dokazi, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Po presoji tožnika je bila v postopku kršena tudi določba 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP), kar ima za posledico kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa enako varstvo pravic. Zaradi nepopolne obrazložitve pa je kršena tudi določba 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in mu prisodi odškodnino v skupnem znesku 2.511,27 EUR (1.000,00 EUR za telesne bolečine, 500,00 EUR za strah, 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi iznakaženosti, in 11,27 EUR za stroške v zvezi z zdravljenjem) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 5. 2006 do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo. Subsidiarno pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Med strankama v postopku je spor o tem, ali je neznani storilec, ki je tožnika dne 21. 8. 2005 poškodoval, ravnal naklepoma. Po določbah zakona ima namreč pravico do odškodnino le oseba, ki je škodo utrpela zaradi nasilnega naklepnega dejanja (prva alineja prvega odstavka 6. člena ZOZKD). Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj se je torej v vsakem konkretnem primeru posebej dolžna opredeliti do vprašanja, ali je bilo nasilno dejanje, ki je prosilcu povzročilo škodo, izvršeno v obliki direktnega ali vsaj eventualnega naklepa. Pri tej presoji pa je treba izhajati iz kazenskopravne zakonodaje. Po 17. členu KZ, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka, je naklep podan, če se storilec zaveda svojega dejanja in če dejanje (vključno z nastalo prepovedano posledico) hoče storiti (direktni naklep), naklepoma pa ravna tudi oseba, ki se zaveda možnosti nastanka prepovedane posledice in privoli, da takšna posledica nastane (eventualni naklep).

V obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča podatki upravnega spisa ne dajejo zanesljive podlage za zaključek, da je neznani storilec, ki je vrgel steklenico, ki je nato zadela tožnika, hotel ali privolil v nastanek poškodb, ki jih je utrpel tožnik. Ta namreč po lastnih navedbah v pretepu, ki se je tedaj odvijal na drugi strani ulice, ni bil udeležen in je poškodbe utrpel kot naključni mimoidoči. Ugotovitev, da je steklenica priletela iz smeri, kjer se je prerivala gruča ljudi, pa sama po sebi še ne izkazuje z zadostno stopnjo verjetnosti obstoj storilčevega naklepa, ki je eden od elementov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. O naklepu storilca tako ni mogoče zanesljivo sklepati iz samega izvršitvenega ravnanja, kot je to v obrazložitvi izpodbijane določbe pravilno opozorila tudi Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Prav tako nobeden izmed dokazov, pridobljenih v postopku, ne kaže z zadostno stopnjo verjetnosti na to, da je storilec s steklenico želel prizadejati poškodbo komu drugemu od takrat navzočih oz. da je v nastanek poškodbe vsaj privolil (zgrešeni udar).

Ker se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ opredelil do vprašanja storilčeve krivde (pojasnil je, zakaj meni, da naklep v obravnavani zadevi ni podan), ni utemeljen ugovor tožnika, da izpodbijana odločba ni (ustrezno) obrazložena. Prav tako tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da tožniku v postopku ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja (prvi odstavek 9. člena ZUP). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je v ponovljenem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnik po svojem pooblaščencu podal izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so bile v obravnavani zadevi pomembne za odločitev.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka je sodišče zavrnilo v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.