Jedro

Zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, ni mogoče uveljavljati varstva v upravnem sporu na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS, saj je v takšnih primerih zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi varstva ustavne pravice.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi tožeča stranka ni dopolnila tožbe tako, kot jo je poučilo sodišče s sklepom, št. U 527/2004-7 z dne 31.3.2004. Tožeča stranka niti v svoji prvotni tožbi niti po njeni dopolnitvi z dne 9.4.2004 svojega tožbenega predloga ni konkretizirala in ni navedla konkretno in določno dejanja, s katerim naj bi konkretno tožena stranka individualno posegla tožeči stranki v njeno ustavno pravico iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (domneva nedolžnosti). To namreč ne izhaja niti iz tožbenih navedb niti iz tožbenega zahtevka, ki ga sodišče prve stopnje v sklepu povzema, nanaša pa se na izjave g. B.P., dane v oddaji Trenja. S pozivom sodišča v sklepu, št. U 527/2004-7 z dne 31.3.2004, je bila tožeča stranka opozorjena tudi na posledice, če ne bo izpolnila zahtev sodišča v navedenem sklepu. V predmetni tožbi z dne 11.3.2004, dopolnjeni dne 9.4.2004, torej po mnenju sodišča ni dovolj jasno razvidno, s katerimi dejanji (oziroma akti) tožene stranke naj bi konkretno tožena stranka kršila temeljne človekove pravice tožeče stranke iz 27. člena Ustave Republike Slovenije. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je tožba nerazumljiva in nepopolna ter je sodišče ne more obravnavati, zato jo je zavrglo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit. V svojem zahtevku je povsem konkretno navedla, kdaj in kje je bila storjena kršitev ter s katerimi dejanji. Konkretizirala je tudi ravnanje, ki predstavlja kršitev - navedbe B.P. Navedla je tudi, zakaj je tožena stranka tista, ki je posegla v ustavno varovane pravice tožeče stranke. B.P. je v oddaji nastopal kot predstavnik Urada Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije in ne kot zasebnik. Urad Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije pa je državni urad, za katerega odgovarja tožena stranka - Republika Slovenija. Tako je jasno, da je kršitev njenih ustavno varovanih pravic storila Republika Slovenija preko svojega predstavnika - gospoda B.P. Državno pravobranilstvo, ki zastopa toženo stranko, v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor na pritožbo poudarja, da so država v ožjem pomenu besede državni organi, torej tudi urad, ki sam po sebi ne more obstajati in tudi ne obstaja brez države, v tem primeru Republike Slovenije. Zato je mogoče v upravnem sporu tožiti tudi državo, katere organi oziroma predstavniki so posegli v ustavno varovane pravice posameznika oziroma pravne osebe. Da je tožeča stranka natančno navedla, s čim je bilo poseženo v njene pravice, je razvidno iz samega tožbenega zahtevka, kjer je dobesedno povzeta izjava g. P., zaradi česar ni mogoče natančneje opredeliti dejanja, ki predstavlja kršitev oziroma poseg.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Kot izhaja iz tožbe in iz njene naknadne dopolnitve z dne 9.4.2004, je tožeča stranka uveljavljala v upravnem sporu sodno varstvo na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi izjave B.P., dane v oddaji Trenja. Sama izjava gospoda B.P. z dne 12.2.2004, pa po presoji pritožbenega sodišča ni akt niti dejanje, zaradi katerih bi bilo mogoče uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi določbe 3. odstavka 1. člena ZUS. Zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, namreč po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče uveljavljati varstva v upravnem sporu na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS, saj je v takšnih primerih zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti. Prav zaradi zagotovljenega drugega sodnega varstva pa v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni procesni pogoji za sodno varstvo tožeče stranke v upravnem sporu na podlagi citirane določbe ZUS. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS po dopolnitvi tožbe tožeče stranke le-to zavrglo, ni pravilno uporabilo procesnih določb ZUS, saj bi moralo tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Ker pa bi bila v obeh primerih odločitev sodišča prve stopnje enaka, torej zavrženje tožbe, navedena nezakonitost ni vplivala na odločitev pritožbenega sodišča o zadevi. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na določbo 3. odstavka 18. člena ZUS Republika Slovenija ne more biti tožena stranka v tem upravnem sporu.

Ker je šlo za procesno odločitev - za zavrženje tožbe v postopku njenega predhodnega preizkusa, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini. Vsebinsko odločanje o tožbi je mogoče le ob dopustnosti tovrstnega spora.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS in v zvezi z 68. členom ZUS iz drugih razlogov pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.