Jedro

Prvi odstavek 94. člena ZKP določa, da mora torej tudi obdolženec, kljub določbi drugega odstavka istega člena, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornica, v vsakem primeru, ne glede na izid kazenskega postopka, plačati krivdno povzročene stroške oziroma stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Zato ni nobenih ovir za izdajo sklepa o teh stroških že med postopkom, saj tudi morebitna oprostilna sodba, ustavitev postopka ali zavrženje obtožnice, v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico, da se obdolženca oprosti plačila krivdno povzročenih stroškov, oziroma, da ti bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru torej spreminja svoje stališče iz odločbe II Kp 4848/2016 z dne 18.1.2018, na katero se sklicuje zagovornica, in ocenjuje, da izpodbijana odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo že med postopkom, ni kršitev, ki bi vplivala ali lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Očitana kršitev zato ni podana.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A., na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo, da v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga, na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 34,56 EUR, ki predstavlja strošek vročevalca P. K. s.p., sicer bo dolžni znesek prisilno izterjan.

2. Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica, navaja da iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z drugim odstavkom 94. člena ZKP in nima podlage v določbah ZKP. V primeru odmere krivdnih stroškov po 94. členu ZKP, namreč sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP odloči s posebnim sklepom le glede drugih procesnih udeležencev (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak), saj jim na ta način da pravico do pritožbe, medtem ko se obdolžencu in zasebnemu tožilcu stroški, ki so nastali po njuni krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari. V utemeljitev teh pritožbenih navedb se zagovornica sklicuje na odločbe višjih sodišč v Ljubljani, Mariboru in Celju, ter tudi Komentar k 94. členu ZKP mag. Štefana Horvata. Uveljavlja torej pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 94. člena ZKP.

5. Zagovornici v delu, ko se sklicuje na odločbe višjih sodišč in Komentar ZKP sicer ni mogoče nasprotovati. Vendar višje sodišče kljub temu ocenjuje, da očitana kršitev in njen vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, ni podana. Sodišče prve stopnje je obdolžencu z izpodbijanim sklepom naložilo plačilo zneska 34,56 EUR, kot strošek, ki je nastal z vročanjem vabila obdolžencu na predobravnavni narok za dne 17. 12. 2019 po detektivu. Ugotovilo je, da je obdolženec v celoti odgovoren za te stroške, zato jih je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP dolžan plačati.

6. Prvi odstavek 94. člena ZKP določa, da tudi obdolženec, poleg drugih taksativno naštetih procesnih udeležencev, plača ne glede na izid kazenskega postopka stroške, nastale s svojo privedbo, preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave ali nevložitvijo napovedane pritožbe in druge stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi, kot tudi ustrezno sodno takso. Po citirani določbi mora torej tudi obdolženec, kljub določbi drugega odstavka istega člena, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornica, v vsakem primeru, ne glede na izid kazenskega postopka, plačati krivdno povzročene stroške oziroma stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Zato ni nobenih ovir za izdajo sklepa o teh stroških že med postopkom, saj tudi morebitna oprostilna sodba, ustavitev postopka ali zavrženje obtožnice, v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico, da se obdolženca oprosti plačila krivdno povzročenih stroškov, oziroma, da ti bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru torej spreminja svoje stališče iz odločbe II Kp 4848/2016 z dne 18.1.2018, na katero se sklicuje zagovornica, in ocenjuje, da izpodbijana odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo že med postopkom, ni kršitev, ki bi vplivala ali lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Očitana kršitev zato ni podana.

7. Zagovornica nadalje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi s sprejeto odločitvijo, ali je obdolženec stroške vročanja povzročil krivdno, izpodbijani sklep pa o tem tudi nima nobenih razlogov, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 1 obrazložitve sklepa zelo natančno in kronološko, v skladu s podatki kazenskega spisa povzelo relevantne ugotovitve glede tega odločilnega dejstva, zato pritožbeni očitek pomanjkanja teh razlogov ni utemeljen.

8. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V točki 1 obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje poudarilo ugotovitve detektiva v njegovem poročilu z dne 17. 12. 2019 glede obdolženčeve neodzivnosti. Ustrezno in razumno je pojasnilo tudi, zakaj je odredilo vročitev pisanja obdolžencu po detektivu; vabila obdolžencu na predobravnavni narok so se namreč večkrat vrnila sodišču z oznako „ni dvignil“, zato je tudi po presoji višjega sodišča utemeljeno štelo, da se obdolženi vročitvi izmika in je zato, kot tudi zaradi bližajočega se datuma predobravnavnega naroka, odredilo vročitev pisanja po detektivu. Drugačne pritožbene trditve zagovornice, da se obdolženec vročitvam v postopku ni izmikal, zato niso utemeljene.

9. Enako velja za pritožbene trditve, ki se nanašajo na vročanje sodnih pisanj obdolžencu po izdaji izpodbijanega sklepa, saj te okoliščine niso bile predmet odločitve, in zato tudi ne morejo biti predmet presoje višjega sodišča v tem pritožbenem postopku. Enako velja za trditve o neutemeljeno odrejeni prisilni privedbi na narok dne 11. 2. 2020. 10. Na podlagi ugotovljenih okoliščin, ki jih je v točki 1 obrazložitve sklepa natančno in izčrpno utemeljilo, je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve sklepa utemeljeno zaključilo, da je obdolženec v celoti odgovoren za stroške vročanja na predobravnavni narok za dne 17. 12. 2019 po detektivu, saj na uradno prijavljenem naslovu bivališča ni dvigoval sodnih pisanj, o katerih je bil pravilno obveščen, sodišču pa kljub izrecnemu opozorilu tudi ni sporočil novega naslova za vročanje. Upoštevaje še okoliščine, s katerimi je sodišče seznanil detektiv, je pravilno in utemeljeno zaključilo, da se obdolženec vročitvi izmika, da je zato v celoti odgovoren za stroške vročanja po detektivu, in jih je v skladu z določbo prvega odstavka 94. člena ZKP tudi dolžan plačati.

11. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tarifni številki 74013 Taksne tarife.