Jedro

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na določilu 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93). Člen 26. citiranega zakona določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo določenega dela kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Revizijska izvajanja, češ da bi morala tožnica dokazati tudi špekulativno ravnanje toženke, da bi nastala njena obveznost plačila obresti, so pravno zmotna, ker navedena okolnost ni predpostavka 26. člena zakona o blagovnem prometu.

Izrek

Revizija se zavne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici 174.124,32 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1992 dalje in stroške postopka, ker je ugotovilo, da je toženka pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine in da njen pobotni ugovor ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje le v odločbi o obrestih tako, da je naložilo toženki plačilo te obveznosti šele od vložitve tožbe dalje to je 16.10.1992 in ne od izročitve vozila 20.7.1992. Sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Toženka je predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je prodajalec ponudil prodajo vozila bodisi po garantirani ceni ob takojšnjem plačilu kupnine ali pa po ceni ob dobavi vozila po takratni ceni. Če kupec dobi vozilo po garantirani ceni, to v času visoke inflacije ni bilo zanj nekaj negativnega. Domnevne ugodnosti za tožnika, če bi lahko z denarjem razpolagal v vmesnem času, niso realnost. Čim je bila možnost nakupa po garantiranih cenah, kupci o drugih možnostih sploh niso razmišljali. Sicer pa prodaja kot je ta ne bi zapadla pod sankcijo plačila obresti, če niso bili podani še drugi pogoji: izkoriščanje stanja na tržišču. Trg z avtomobili pa je bil v spornem času že urejen. Ni pravilno stališče vrhovnega sodišča, češ da je že vsako pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom dalo podlago za obrestni zahtevek. Tako stališče je sholastično. Sicer pa ni šlo za načelno mnenje, sodišča pa morajo reševati zadeve od primera do primera. Pri tem opozarja med drugim na članek mag. Petra Grilca v Pravni praksi št. 14/93. Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu so upravičene le, če gre za nedovoljeno dejanje špekulacije. V sporu zavzeta interpretacija 26. člena citiranega zakona pa je v nasprotju z določili 10., 15. in dr. členov ZOR. Opozarja, da pogodba predstavlja sporazum strank in zato ne more iti za enostransko pogojevanje. Če se kupcu priznajo obresti, pa je utemeljen pobotni ugovor prodajalca. Tako gledanje terja že reden tek dogodkov, kadar ne velja dogovor. Sicer pa podlage za dosojo obresti po pogojih A banke ni bilo, ker je bil izpolnitveni kraj K..

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na prvi in drugi stopnji, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zaradi tega v revizijskem postopku ni bilo mogoče upoštevati revizijskih izvajanj, ki so vsebinsko naperjena zoper dejanske ugotovitve. Predmet revizijskega preizkusa je bila lahko le materialnopravna presoja na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na določilu 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93). Člen 26. citiranega zakona določa, da je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo določenega dela kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Podlaga za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu je ob ostalih ugotovitvah okolnost, da je prodajalec postavil kupcu kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo kupnine. Tako pogojevanje prodaje avtomobila v tem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Toženka po ugotovitvah nižjih sodišč ni uspela dokazati trditve, da je tožnici ponudila prodajo avtomobila še na kakšen drug možen način. V reviziji poudarjena okolnost, da je tožnici kot kupovalki garantirala prodajno ceno, pa na drugačno pravno presojo ne more vplivati. Namreč tožnica je ob sklenitvi pogodbe plačala tedaj veljavno prodajno ceno vozila. Zaradi takih ugotovitev pa ni mogel biti utemeljen niti toženkin pobotni ugovor, s katerim je uveljavljala razliko med kupnino, ki jo je tožnica ob naročilu vozila dejansko vplačala in ceno vozila, ki je veljala v času, ko je tožnici vozilo izročila. Revizijska izvajanja, češ da bi morala tožnica dokazati tudi špekulativno ravnanje toženke, da bi nastala njena obveznost plačila obresti, so pravno zmotna, ker navedena okolnost ni predpostavka 26. člena zakona o blagovnem prometu. Pravni pomen pravnih mnenj višjih sodišč v pravni teoriji in sodni praksi ni sporen, sicer pa se v reviziji ne zatrjuje, da bi šlo v zvezi s tem za kakšne kršitve določb 11. in drugega odstavka 110. člena zakona o sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94). Višina zamudnih obresti in njihov izračun, so dejanske okolnosti, na katere sta sodišči nižje stopnje oprli odločitev o glavnični obveznosti toženke in ta ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

V skladu z zgoraj navedenim ugotavlja revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj spor pravdnih strank materialnopravno pravilno razrešili in da zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (na katero mora paziti po določilu 386. člena ZPP), pa v tem primeru ni ugotovilo. Zato je moralo revizijo toženke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).