Jedro

Sodišče je dolžno ugotoviti pravno relevantna dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je toženi stranki na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu naložena obveznost plačila 10.432,31 € obrestmi od 22.7.1998 dalje po najvišji obrestni meri, ki so jo banke v juliju 1998 v Kamniku plačevale za hranilne vloge na vpogled, drugačen - višji obrestni del zahtevka pa je zavrnjen.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge ter predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Trdi, da je bil razlog za njen pristop k dolgu zavlačevanje izvršilnega postopka, ki se je vodil na nepremično premoženje SP. Izločala naj bi del nepremičnega premoženja, s čemer bi prišlo do okoriščenja tožnika in oškodovanja ostalih upnikov. Morala bi lagati, da je nepremičnina na B del skupnega premoženja. Sodišče ni ocenilo vrstnega reda zastavnih upnikov. Sklicuje se na pismo IK. Opozarja, da sodišče ni izvedlo soočenja prič. Meni, da bi sodišče moralo celovito presojati pravni dejanji - njen pristop k dolgu in v izvršilnem postopku vloženi ugovor. Meni, da je njen pristop k dolgu ničen, ker je tožnik SP prepričal v možnost odloga izvršbe, njej pa dal v podpis listine,ki pomenijo njeno ekonomsko uničenje. Njegovo ravnanje nasprotuje morali. Sodišču očita, da ni ugotovilo ali je bila ekonomsko zmožna poravnati sprejete obveznosti in ni ovrednotilo pomena časovne stiske, v kateri se je pogodba podpisovala. Ker je bila pogodba sklenjena z namenom škodovati tretjim, je nična. Tožnik v izvršilnem postopku zaradi neugodnega vrstnega redna ne bi mogel priti do poplačila svoje terjatve. Tožnikova hči je delala za dve osebi z različnimi interesi, medtem ko je bila odvetnica R le formalna pooblaščenka. Ugovor v izvršilnem postopku je napisala IK in ne odvetnica. Tudi to je razlog za ničnost posla. Meni, da je je sodišče glede skupnega premoženja zavzelo stališča, ki nasprotujejo sodni praksi. Izpostavlja tožnikov interes za zavlačevanje izvršilnega postopka, ki je bil v tem, da pride do poplačila, kljub temu, da v izvršilnem postopku zaradi vrstnega reda ne bi mogel priti. Čakal je tudi, da SP v tujini pridobi kredit. Tožnik je v izvršilnem postopku nastopal kot kupec in se hkrati z njo dogovarjal za vložitev ugovora tretjega. Če bi bilo njeno izločanje uspešno, bi pridobil zastavno pravico na izločenem premoženju. Zanika, da bi s pristopom k dolgu želela pomagati možu. Listini je prejela šele na sestanku v Tavčarjevem hramu in ju pred podpisom ni preučila. Pred tem je bilo govora samo o vložitvi ugovora, tožnik pa ji je v podpis ponudil tudi oderuško pogodbo o pristopu k dolgu. Zaradi neugotovljenih dejstev v tej smeri je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, ker vpogledanih listin ni poimensko navedlo, ker se ni opredelilo do ravnanja IK. Obrazložitev je tudi v nasprotju z ugotovitvami, ker sodišče po eni strani ugotavlja, da je tožnik na željo SP nastopil kot kupec v izvršilnem postopku, hkrati pa organiziral vložitev ugovora tretje osebe. Sodišču očita, da ne vidi nelogičnosti v ravnanju tožnika, neupravičeno pa za nelogično oceni izpovedbo priče AP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa, za odločitev potrebna dejstva. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje, je pravilno uporabilo materialno pravo - 51., 52. in 53. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se tičejo podlage in nagiba za sklenitev posla. Argumentirano je zavrnilo trditev o odsotnosti cause pravnega posla in zanikalo njeno nedopustnost ter nedopustnost nagiba, na kar se je toženka izrecno sklicevala. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljeno podlago pravnega posla - izboljšanje možnosti za poplačilo tožnikovih terjatev do SP. Ugotovljen toženkin motiv za sklepanje sporne pogodbe - pomoč zakoncu pri reševanju finančnih težav - na veljavnost pravnega posla nima vpliva, ker ni nedopusten.

Pomanjkanje podlage, njena nedopustnost ali nedopusten nagib pa niso edini razlogi za ničnost in neučinkovitost pravnega posla. Upoštevajoč 103. čl. ZOR, ki se uporablja na osnovi 1060 čl. Obligacijskega zakonika (OZ), je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Kljub temu, da se sodišče na to materialno pravno določilo ni sklicevalo, je ugotovilo vsa potrebna dejstva tudi za opredelitev do te pravne podlage. Iz obrazložitve na 6. in 7. strani sodbe, kjer je natančno in razumljivo obdelalo vsa dejstva v zvezi s podlago posla, je razvidno, da ne obstajajo okoliščine, ki bi zaradi varovanja pravnega reda terjale ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe. Pri naštevanju razlogov torej sodišče prve stopnje ni upoštevalo le razlogov iz 51., 52. in 53. čl. ZOR, ampak tudi druge ničnostne razloge, ki so zajeti v prvem odstavku 103. čl. ZOR. Na te sodišče pazi po uradni dolžnost, tožeča stranka pa jih je zatrjevala.

Pritožbeno stališče, da je obe dejanji - sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu in vložitev ugovora - treba obravnavati enovito, je pravilno. To pa ne pomeni, da je zaradi neuspešnega izločanja premoženja iz izvršbe, prenehala toženkina prevzeta denarna obveznost do tožnika. Toženka je namreč samoiniciativno (brez dogovora s tožnikom) odstopila od v izvršilnem postopku podanega ugovora, zato ni upravičena odkloniti obveznosti, ki jo je s pogodbo prevzela.

Očitek, da sodišče ni razčistilo okoliščin, v katerih se je pogodba o pristopu k dolgu podpisovala, ni utemeljen. Iz obrazložitve na peti strani je razvidno, da sodišče sledi toženki, ki je o teh okoliščinah izpovedovala, vendar pa je ta dejstva ocenilo za nerelevantna (pravno nepomembna), ker se toženka na napake volje ne sklicuje. Pritožbeno sodišče takemu stališču pritrjuje.

Dejstvo, da je toženka v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, potrjujejo številni dokazi. Tudi način vložitve tega ugovora ni sporen, saj si dokazi o tem dejstvu ne nasprotujejo. V spisu In 96/00123 (list. št. 98 do 100) vsebovan ugovor je po vsebini in obliki tak, kot sta ga v svojih izpovedih opisali priča IK in toženka. Vloženi ugovor potrjuje, da je toženka podpisala pooblastilo odvetnici, kar je skladno z izpovedbama toženke in IK. IK je potrdila, da je posredovala pri vložitvi ugovora. Posredovanje K med odvetnico in toženko je razvidno tudi iz dopisa K z dne 7.11.2000 (B1), na katerega toženka izrecno opozarja tudi v pritožbi. Nesporno in iz izvršilnega spisa razvidno je tudi dejstvo, da je toženka pooblastilo preklicala. Nesporno in v In 96/00123 spisu preverljivo je tudi dejstvo, da je tožnik nastopal kot kupec zarubljene nepremičnine. Vsa ta dejstva prvostopno sodišče sprejema, jih pa posebej ne izpostavlja, ker na rezultat postopka ne vplivajo. Isto velja za dejstvo, da je imel tožnik kot upnik v izvršilnem postopku tak vrstni red, da do poplačila ni prišel. To dejstvo, ki naj bi potrditvah pritožbe ne bilo ugotovljeno, med strankama niti sporno ni bilo.

Sodišče ni sledilo toženki edino v tem, da je bil njen ugovor v izvršilnem postopku protizakonit. Opozorilo je, da toženka ni postavila trditve, da nepremičnine vl. št. 291 k.o. B niso bile skupno premoženje, ampak je to le smiselno zatrjevala s trditvijo, da že 30 let ne živi z možem SP. Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile toženkine trditve v tem delu medle: ni decidirano zatrdila, da k ustvaritvi spornega premoženja ni prispevala ničesar, da ne gre za skupno premoženje - zatrjevala je le, da s SP že 30 let ne živi v skupnosti. Dejstva, da je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti ni zanikala. Tudi v pritožbi ponavlja, da je "tožnik ob sestavi pogodbe o pristopu k dolgu vedel, da med njo in SP že več let ni življenjske skupnosti". Na toženki je bilo dokazno breme, da ovrže resničnost trditev, ki jih je dala zapisati v ugovor in da hkrati izpodbije točnost zakonske domneve iz 51. in 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR (o skupnem, v zakonski zvezi z delom pridobljenim premoženjem). To ji ni uspelo, saj temu dejstvu niti v v svojih trditvah niti pri dokazovanju ni posvetila potrebne pozornosti. Upoštevajoč navedeno je bila vložitev ugovora v izvršilnem postopku ne samo zakonita, ampak tudi potrebna. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno pripisuje zaključek, da je zakonska zveza toženke in SP samo formalno obstaja, saj je iz dejstva, da je bila toženka pripravljena sodelovati pri reševanju moževih finančnih težav sodišče sklepalo ravno nasprotno - na toženkino povezanost z možem. Pritožba sodišču pripisuje ugotovitev drugih dejstev, kot so bila ugotovljena (zatrjevanih dejstev) in na tej podlagi postavlja trditev o uporabi materialnega prava v nasprotju s sodno prakso. Pritožbeni očitek, da je sodišče določila ZZZDR uporabilo v nasprotju s sodno prakso, zato ni utemeljen.

Pritožbeni trditvi, da toženkin nagib ni mogel biti v tem, da pomaga možu, ker mu zaradi prevelike zadolženosti objektivno ne bi mogla dosti pomagati, ni mogoče slediti. Dejstvo je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je toženka odzvala na moževo prošnjo za sodelovanje pri reševanju iz zadolženosti, pri čemer ni niti bistveno, kdo je prišel na idejo, da bi toženka v izvršilnem postopku izločala svoje premoženje.

Za pritožbene trditve, da je tožnik izkoristil stisko SP in toženkino stisko, ni dejanske podlage. Pritožbene trditve, da bi tožnik moral vedeti in presojati, ali je toženka finančno sposobna prevzeti obveznosti, so nesprejemljive, saj je pri sklepanju posla vsak pogodbenik dolžan paziti na lastne interese. Vsa tožnikova aktivnost - sodelovanje pri vlaganju ugovora tretjega (s pomočjo hčere), sodelovanje v izvršilnem postopku kot kupec - je merila na to, da dobi poplačan vsaj del svoje velike terjatve, kar je legitimen cilj. Dejstvo, da je tožnik še v trajanju izvršilnega postopka sodeloval z dolžnikom P in tudi v sodelovanju z njim skušal priti do poplačila svoje terjatve, ne kaže na nasprotovanje javnemu redu. Sredstva, ki se jih je tožnik poslužil (pravna pomoč tožnikove hčere dvema strankama v izvršilnem postopku, posredovanje pri angažiranju odvetnice) niso taka, da bi terjala ugotovitev ničnosti pravnega posla. Presojati jih je treba ob upoštevanju dejstva, da tožnik ni ravnal v nasprotju z voljo dolžnika P, ampak z njegovim pristankom in ob njegovem sodelovanju. Glede na takrat enoten namen SP in tožnika, da se doseže tudi vsaj delno poplačilo tožnika, ni nenavadno, da je IK sodelovala tako pri vlaganju ugovora kot pri sestavi odgovora nanj, pri čemer sta bila oba - tožnik in toženka - z njeno dejavnostjo v celoti seznanjena ter sta jo takrat odobravala. Razen tega splošnega očitka, sicer načelno res nesprejemljivega delovanja za dve nasprotni stranki, tožena stranka ne zatrjuje zlorabe zaupanja, goljufije oz. udejstvovanja I K v nasprotju z danim ji naročilom oz. dogovorom.

Pritožbene trditve o tožnikovem namenu zavlačevanja izvršilnega postopka, izigravanju ostalih upnikov se tako pokažejo za neutemeljene. Tako je zaključilo tudi sodišče prve stopnje, ki je svojo ugotovitev utemeljilo tudi z izpovedmi prič. Dokazna ocena izpovedi prič AP in IK je logična in prepričljiva. Pritrditi pa je tudi ugotovitvi, da ima interes za zavlačevanje izvršilnega postopka običajno dolžnik in ne upnik.

Trditev, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in soočenja, ni konkretizirana, zato ji ni mogoče slediti. Pritožnica ne navaja dokazov, ki naj bi bili neutemeljeno zavrnjeni in dejstev, ki naj bi bila s temi dokazi ugotovljena,. Listinski dokazi so bili prebrani na naroku, zato sta pravdni stranki z njimi seznanjeni.

Upoštevajoč vse navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa, za odločitev potrebna dejstva. Tožena stranka v pritožbi opozarja na pravno nepomembna dejstva, pri čemer glede posebnega premoženja izhaja tudi iz nepravilnega stališča, da so bila po njej zatrjevana dejstva v postopku tudi izkazana in po sodišču prve stopnje ugotovljena. Pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. list RS, št. 45/08) pritožba zavrnjena.