Jedro

Tožnica, ki je jemalcu leasinga za uporabo in izključno posest na vozilu plačala določen znesek, ni upravičena do zavarovalnine, ki jo je zavarovalnica po tatvini vozila izplačala dajalci leasinga. Pravico do zavarovalnine bi tožnica od jemalca leasinga lahko pridobila le s cesijo, do katere pa brez soglasja dajalca leasinga ne more priti. Zato dajalec leasinga s prejemom zavarovalnine na račun tožnice ni bil obogaten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v tožbi navajala, da je sopogodbeniku tožene stranke - jemalcu leasinga za uporabo in izključno posest na avtomobilu Marcedes, plačala 45.000 DEM. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil avto tožnici ukraden in je zavarovalnica toženi stranki - dajalcu leasinga izplačala zavarovalnino. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je bila tožena stranka na njen račun obogatena. Zato je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka dolžna plačati tolarsko protivrednost 45.000 DEM.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je jemalec leasinga z listino, ki ima naslov "Punomoće", tožnici cediral svojo terjatev iz leasing pogodbe. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo do zneska tolarske protivrednosti 24.320,50 DEM, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da listina, ki je naslovljena "Punomoće", ne predstavlja pogodbe med tožnico in jemalcem leasinga o odstopu terjatve iz leasing pogodbe. Tožnica meni, da bi moralo sodišče pri razlagi vsebine listine izhajati iz volje strank. Jemalec leasinga s sporno listino ni hotel pooblastiti tožnice za izterjavo svojega dolga, temveč je hotel nanjo cedirati svojo terjatev. Tožnica v reviziji tudi navaja, da je bila tožena stranka obogatena na račun tožnice. Obogatitev tožene stranke in prikrajšanje tožnice je povzročil isti dogodek, kraja avtomobila. Tožnica zato predlaga, naj vrhovno sodišče tako spremeni odločitev sodišča druge stopnje, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila. V odgovoru na revizijo le predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP/77. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

V slovenski pravni ureditvi ni predpisov, ki bi neposredno urejali pogodbo o leasingu, zato se zanjo uporabljalo pravila, ki urejajo klasične pogodbe civilnega in gospodarskega prava. Kadar pogodba o leasingu vsebuje opcijo odkupa stvari, prevzame značilnosti prodajne pogodbe. V tem primeru se smiselno uporabijo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo prodajo na obroke ali prodajo s pridržkom lastninske pravice. Po 541. členu ZOR pri prodaji s pridržkom lastninske pravice nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena.

V četrtem odstavku 5. člena pogodbe o leasingu, ki sta jo sklenila tožena stranka in jemalec leasinga, je zapisano, da je najemnik vozila dolžan odkupiti vozilo in da s plačilom zadnjega obroka, davka na odkup vozila, stroškov prepisa ter morebitnih zamudnih obresti, najemnik postane lastnik vozila. Upoštevajoč 541. člen ZOR je treba šteti, da na podlagi tako oblikovane pogodbe jemalec leasinga, čeprav ni pravni lastnik, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi riziko uničenja stvari (primerjaj P.Grilc, Moderni tipi pogodb, GV. 1996, str. 183). V tem primeru pa je jemalec leasinga na podlagi 356. člena ZOR tudi upravičen do zavarovalnine na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska.

Vendar pa je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da jemalec leasinga svoje pravice do zavarovalnine ni mogel prenesti na tožnico. Zakon o obligacijskih razmerjih v drugem odstavku 436. člena določa, da pogodba o odstopu nasproti dolžniku nima učinka, če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na drugega ali da je ne bo smel prenesti brez dolžnikove privolitve. V 4. členu pogodbe o leasingu je določeno, da so vse pravice in dolžnosti po tej pogodbi vezane izključno na najemnika, na druge pa le s pismenim soglasjem najemodajalca. Med strankama ni sporno, da tožena stranka za odstop terjatve jemalca leasinga ni dala pisnega soglasja. Zato sporna listina v nobenem primeru ne bi mogla učinkovati kot pogodba o odstopu terjatve.

Tožničin tožbeni zahtevek pa tudi na podlagi neupravičene pridobitve ni utemeljen. V pravni teoriji (na katero se sklicuje tožnica v reviziji, S. Cigoj, Teorija obligacij, Ljubljana, 1981, str. 268) res najdemo stališče, da obstaja obogatitveni zahtevek, če stranka ne doseže zahtevka iz kontrakta, čeprav je takšen zahtevek krit z zahtevkom iz kontrakta med dvema drugima osebama. V tem primeru obstoji verzijski zahtevek "ex alieno contractu". Vendar pa mora tudi v tem primeru med okoriščenjem in prikrajšanjem obstajati vzročna zveza. Vzročne zveze pa ni, kadar se okoriščenec okoristi s tujo pravico, toda koristi, ki jo okoriščenec pridobi, prikrajšanec v mejah svojih možnosti ne bi mogel pridobiti.

Glede na dejanske okoliščine bi tožnica lahko pridobila pravico do zavarovalnine le s cesijo. Do cesije terjatve iz pogodbe o leasingu pa brez pisnega soglasja tožene stranke v nobenem primeru ne bi moglo priti. Tožnica torej ne bi mogla pridobiti pravice do zavarovalnine, zato med obogatitvijo tožene stranke in prikrajšanjem tožnice ni vzročne zveze. Povedano drugače: tožena stranka ni obogatena na račun tožnice. To pa pomeni, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da pasivna legitimacija tožene stranke ni podana.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.