Jedro

V predmetni zadevi je tožnik izpodbijal zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev njene zakonitosti najprej moralo ugotoviti, ali je tožena stranka izpolnila obveznost iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zato je presojalo utemeljenost pisnega opozorila, s katerim je tožena stranka tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala opustitve iz navedenega pisnega opozorila, zaradi česar je štelo, da je izpolnjen pogoj za veljavnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - utemeljeno predhodno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj ta ni prepričljiva in logična, izpovedim nekaterih prič je sodišče prve stopnje neutemeljeno odvzelo dokazno vrednost in posledično nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitki iz pisnega opozorila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je sklep z dne 14. 12. 2017 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonit in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in traja še naprej z vsemi pravicami iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni pozvati tožnika nazaj na delo na delovno mesto občinski redar v nazivu občinski redar III v organu skupne občinske uprave A. B. in mu za celotno obdobje od prvega dne prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2012, to je plačati nadomestilo plače v višini osnovne bruto plače 1.085,43 EUR, povečane za zakonsko določene dodatke, zlasti dodatek na delovno dobo, od tega zneska obračunati ter plačati davke in prispevke ter nato tožniku nakazati neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca na fiduciarni račun pooblaščenke št. ..., odprt pri C., d. d., D..

4. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v višini 1.758,90 EUR na fiduciarni račun pooblaščenke tožnika št. ..., odprt pri C., d. d., D., v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila."

II. Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v višini 652,48 EUR na fiduciarni račun pooblaščenke tožnika št...., odprt pri C., d. d., D., v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izvedene dokaze, predvsem je nekritično ocenjevalo vsak dokaz posebej, vseh dokazov skupaj pa sploh ni ocenjevalo in je tako dokazna ocena sodišča vzeta iz konteksta. Navaja, da iz dejstev in okoliščin primera izhaja, da je bil žrtev nezakonitih postopkov tožene stranke, ki se ga je želela na zakonit način rešiti iz delovnega okolja. Meni, da dokazno breme glede zakonitosti utemeljenega krivdnega razloga nosi tožena stranka, tega pa ji vsebinsko ni uspelo dokazati. Trdi, da je neupravičen očitek glede opustitev delovnih obveznosti 19. 7. 2017 v času nogometne tekme. Navaja, da je res prejel v zvezi s tem opozorilo s strani tožene stranke, vendar bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati, ali je kršil določila pogodbe o zaposlitvi. Meni, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka iz 85. člena ZDR-1, saj očitane kršitve ni storil. Navaja, da mu ni bilo dano izrecno navodilo o poostrenem nadzoru niti ni tega potrdil E.E., v izmenskem delovnem nalogu s strani izmenovodje pa tudi ni bilo zapisano, da je šlo za poostren nadzor, temveč zgolj, da gre za nadzor okolice stadiona. Sklicuje se na izpoved E.E., da na dvorišču občine ob 20.00 uri ni dajal nobenih dodatnih navodil za delo, saj za to ni bilo potrebe. Navaja, da je v svojih vlogah zgolj povzemal dikcijo poostren nadzor, kot jo je uporabila tožena stranka v opominu. Sklicuje se na izpoved E.E., da do 19. 7. 2017 dela niso opravljali na takšen način ter da se je mehka varianta uporabljala do spornega dne. Navaja, da tožena stranka ni prerekala njegovih trditev, da je tedaj prvič delal kot redar na nogometni tekmi, torej ni imel potrebnih izkušenj, zato bi bila potrebna natančna navodila in skupna odprava na policijski postaji. Graja ugotovitev o zaključku dela redarjev tistega dne glede na vremenske razmere in zatrjuje, da je sklep sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in z izpovedmi zaslišanih prič. Sklicuje se na izpovedi E.E., F.F. in G.G. ter navaja, da je bilo mogoče delo tistega večera aktivno izvajati le približno 25 minut. Trdi, da so z MOM krenili po 20.00 uri, kar pomeni, da so redarji prispeli na območje nadzora še kasneje. Sklicuje se na izrek prvega prekrška s strani F.F. in trdi, da je njihova skupina dejansko pričela z delom okrog 20.25 ure, zaradi dežja pa je z delom morala zaključiti okrog 20.43 ure, saj elektronske naprave zaradi občutljivosti elektronike ne smejo biti izpostavljene dežju. Meni, da glede na trajanje efektivnega časa tožniku in ostalima redarjema v njegovi skupini ni mogoče očitati bistvenega odstopanja od števila izrečenih prekrškov. Zatrjuje neprepričljivost dokazne ocene prič H.H., I.I. in J.J. ter nasprotuje skopi obrazložitvi o njihovi neverodostojnosti, ker sta H.H. in I.I. delala v isti skupini kot pritožnik in tudi sama prejela opomin s strani tožene stranke. Nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik 18. 10. 2017 storil kršitev delovnih obveznosti, ko je za čas od 9.00 do 13.05 ure beležil službeni izhod za udeležbo na naroku za glavno obravnavo. Navaja, da je pravočasno sporočil svojo odsotnost in predložil ustrezna dokazila, kar dokazuje izmenski delovni nalog za ta dan, ob tem pa navaja, da je štel, da sta mu odhod na sodišče dovolila K.K. in E.E.. Sklicuje se na določbo Odredbe o delovnem času Mestne uprave Mestne občine B. o evidentiranju odhoda na sodišče ter pojasnjuje, da je pojmoval, da gre za službeno zadevo, saj je bil brez svoje krivde poklican na sodišče. Trdi, da tožena stranka ni mogla biti zavedena, saj je bil na podlagi vabila sodišča, ki ga je tožnik predložil nadrejenim v izmenskem delovnem nalogu, evidentiran odhod na sodišče, enako kot vabljene priče v tej zadevi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi in seji senata 4. 7. 2019 izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je tožnik izpodbijal zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je za ugotovitev njene zakonitosti najprej moralo ugotoviti, ali je tožena stranka izpolnila obveznost iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zato je presojalo utemeljenost pisnega opozorila, s katerim je tožena stranka tožnika 27. 7. 2017 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo tožnik ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala opustitve iz navedenega pisnega opozorila, zaradi česar je štelo, da je izpolnjen pogoj za veljavnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - utemeljeno predhodno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj ta ni prepričljiva in logična, izpovedim nekaterih prič je sodišče prve stopnje neutemeljeno odvzelo dokazno vrednost in posledično nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitki iz pisnega opozorila.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v pisnem opozorilu tožena stranka tožniku očitala, da v poostrenem nadzoru nad nepravilnim parkiranjem vozil 19. 7. 2017 od 20.00 ure dalje v okolici stadiona L. v B., ki je bil koordiniran skupaj s policijsko upravo in Mestno upravo Mestne občine B. zaradi nogometne tekme NK M. - HŠK N., ni izvedel nobenega prekrškovnega postopka na območju poostrenega nadzora, ne glede na to, da je bilo na tem območju mnogo nepravilno parkiranih vozil, in je s tem opustil opravljanje svojih delovnih obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi (listina B 12). Za ugotovitev, ali je očitek iz pisnega opozorila utemeljen, je odločilno, kakšna navodila so navedenega dne dobili tožnik in njegovi sodelavci, koliko časa so imeli na voljo za sankcioniranje kršitev ob opravljanju nadzora ter ali je tožnik kršil navodila oziroma opustil svoje dolžnosti iz delovnega razmerja.

8. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi uradnega zaznamka in izpovedi vodje izmene in tožnikovega nadrejenega E.E. ugotovilo, da je bil 19. 7. 2017 občinskim redarjem (med njimi tudi tožniku) odrejen poostren nadzor v okolici stadiona L., t. i. "trda varianta", kar pomeni, da bi morali redarji na ožjem območju O., P. in R. ulice sankcionirati ravnanja, ki ogrožajo promet ali uničujejo zelenice. Tožnikovi nasprotni izpovedi, da jim je bila odrejena t. i. "mehka varianta", kar pomeni ne preveč sankcioniranja, ampak raje opozarjanje, sodišče prve stopnje ni sledilo, saj naj bi tožnik v trditvah uporabljal izraz "poostren nadzor", prav tako pa ni sledilo vsebinsko enakim izpovedim drugih redarjev H.H., I.I. in J.J.. Prvi dve priči naj bi bili neverodostojni zato, ker sta enako kot tožnik zaradi kršitev delovnih obveznosti prejeli pisni opozorili pred odpovedjo, priča J.J. pa naj bi potrdil izpoved nadrejenega E.E. s tem, da je povedal, da jim je bilo odrejeno sankcioniranje kršitev tudi na zelenicah. Pritožbeno sodišče poudarja, da že izpovedi stranke ali priče, ki je zainteresirana za izid postopka, ni mogoče samodejno odreči verodostojnosti, še manj je samodejno neverodostojna izpoved sodelavca, ki je prejel opozorilo pred odpovedjo zaradi istovrstnih opustitev kot tožnik. Pritožbeno sodišče je pri dokazni oceni upoštevalo tudi izpovedi navedenih prič. V predmetni zadevi je ključno, kakšna navodila je njihov nadrejeni E.E. dal redarjem oziroma, kako so jih ti razumeli. Tožnik je zatrjeval in zaslišan kot stranka izpovedal, da je nadrejeni zgolj na hitro dejal, da "delajo ulice okrog stadiona zaradi tekme, ampak mehka varianta". Iz izmenskega naloga in poročila o delu izmene (B 11) izhaja, da je bil tožniku in ostalim redarjem (H.H., I.I., J.J., F.F.) odrejen "nadzor okolice stadiona po ZJRM in ZPrCP od 20h do 22h zaradi nogometne tekme M.-N.. Iz te listine ni razvidno, da bi šlo za poostren nadzor, niti ni razviden natančen kraj opravljanja nadzora (imena ulic). Priča H.H. je izpovedal, da je na odpravi ob 15.30 uri nadrejeni E.E. povedal, da delajo v okolici stadiona, t. i. mehko varianto, kar pomeni, da se sankcionirajo le najhujši prekrški, ki ogrožajo življenje in varnost prometa, oziroma vozila na intervencijskih poteh. I.I. je predložil pisno izjavo priče, iz katere izhaja, da jim je na odpravi E.E., da delajo na nogometni tekmi, ostalo pa naj bi se dogovorili na policijski postaji, ter da je sam delal po nalogu, torej po ZPrCP in ZJRM in v okolici stadiona, drugih navodil za delo pa on osebno ni dobil. O navodilih za delo tistega dne je bil zaslišan tudi J.J., ki je potrdil tožnikovo izpoved, da posebne interne odprave niso imeli oziroma da niso dobili kakšnih posebnih navodil za delo, rečeno jim je bilo, da morajo nadzirati okolico stadiona, skupaj s policisti pa so se pogovarjali, da bodo opravljali le najnujnejše zadeve, saj je zaradi velike količine ljudi in avtomobilov neizvedljivo popisati vse parkirane. Med strankama ni sporno, da sta bila v isti delovni skupini za nadzor ob 20.00 uri poleg tožnika še I.I. in H.H.. Na podlagi izmenskega naloga (B 11), iz katerega ne izhajajo natančnejša navodila za delo, izpovedi tožnika in izpovedi oziroma pisne izjave navedenih prič pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni prejel natančnih navodil, kaj mora v okviru nadzora početi. Res je sicer, da je nadrejeni E.E. izpovedal, da je odredil tudi sankcioniranje ugotovljenih prekrškov (parkiranja na zelenicah) ter da so redarji v njegovi skupini (on sam, J.J. in F.F.) izrekali sankcije nepravilno parkiranim. Tudi priča F.F. je povedal, da jim je nadrejeni E.E. povedal, da redarji delajo po odloku, torej sankcionirajo nepravilno parkiranje na zelenicah ter da se je v preteklosti na tekmah bolj opozarjalo, tokrat pa ni bilo govora o mehki varianti nadzora. To, da je bil tokrat prvič odrejen poostren nadzor v okolici stadiona, izhaja tudi iz izpovedi E.E.. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi glede na spremenjeno vsebino dela v primerjavi z nadzori ob prejšnjih nogometnih tekmah tožena stranka morala redarjem dati izrecna navodila za delo že v samem izmenskem nalogu, česar pa ni storila, saj iz izmenskega naloga ni razvidno, ali bi morali tožnik in sodelavci izrekati sankcije za prekrške, v kakšnem primeru in koliko. Iz izpovedi prič izhaja, da tudi ustna navodila E.E. ob 15.30 uri na sedežu A. niso bila povsem jasna, saj so jih redarji očitno različno razumeli: tožnik in trije sodelavci na en način, en sodelavec pa na drug način. Da kasneje niso prejeli nobenih dodatnih navodil, so izpovedali vsi navedeni, prav tako pa tudi policista, ki sta sodelovala pri obeh ekipah redarjev (S.S. in G.G.), skupne odprave na policijski postaji pa tudi ni bilo. Dejstvo, da je druga skupina redarjev (E.E., F.F. in J.J.) sankcionirala kršitelje, je mogoče pripisati nadaljnjemu pogovoru med nadrejenim E.E. in ostalima, ki mu tožnik in sodelavca I.I. ter H.H. niso prisostvovali, saj so bili v drugi skupini (ekipi), kar potrjuje tožnikovo trditev, da je E.E. dajal sprotna navodila zgolj svoji ekipi. To nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi J.J., ki je prvotna navodila E.E. razumel enako kot sodelavci v drugi skupini, nato pa je v skupini skupaj z E.E. (po njegovi odločitvi) popisoval tudi zaparkirane zelenice. Zgolj iz te izpovedi ni mogoče sklepati, da je bilo tožniku že predhodno znano, da mora pisno ukrepati zoper parkirane na zelenicah. Nihče izmed zaslišanih ni izpovedal, da bi bilo tožniku ali komu drugemu odrejeno, koliko pisnih ukrepov mora tistega večera izreči. 9. Dalje pritožbeno sodišče na podlagi izpovedi prič ugotavlja, da tožniku 19. 7. 2017 ni bilo znano, kaj tožena stranka pojmuje pod okolico stadiona L., kjer naj bi se izvajal nadzor. Iz pisnega opozorila izhaja, da bi moral tožnik opravljati delo na O. cesti, R. ulici in P. cesti, zato ukrepa, ki ga je tožnik izrekel na T. ulici v bližini U., ni štelo za izpolnjevanje navodil za delo tistega večera. Nobena od zaslišanih prič, razen E.E., ni opredelila, katere ulice so bile mišljene kot "okolica stadiona". Splošno znano dejstvo, da je T. ulica tudi ulica v neposredni okolici stadiona L., je pritožbeno sodišče preverilo na spletni strani zemljevidi najdi.si. Tožena stranka je tako tožniku glede na nejasno navodilo neutemeljeno očitala, da ni izrekel nobene sankcije, saj je tožnik izrekel eno pisno opozorilo, in sicer na T. ulici v bližini U., česar ni mogoče šteti za območje zunaj "okolice stadiona L.". Glede na nejasna navodila za delo pa bi morala upoštevati kot tožnikovo opravljanje dela še izrek ustnega opozorila na O. cesti 41 ter pomoč njegove skupine pri usmerjanju navijačev k parkiranju na V. ulici, česar tožena stranka ni prerekala. Na utemeljenost pisnega opozorila ne vpliva dejstvo, da je bilo kršiteljev (nepravilno parkiranih vozil) zelo veliko, saj tožniku ni bilo odrejeno minimalno število ukrepov, ki jih je dolžan izreči (oziroma se od njega pričakujejo), poleg tega je treba upoštevati tudi okoliščino, da je navedeni nadzor nad okolico L. trajal relativno kratek čas.

10. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, koliko časa je imel tožnik oziroma njegova skupina na voljo za izdajo pisnih ukrepov. Med strankama ni sporno, da nadzor ni trajal celotno v izmenskem nalogu predvideno časovno obdobje od 20.00 do 22.00 ure, saj je pričelo deževati, dež pa po besedah prič preprečuje izdajo pisnih ukrepov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile ob 20.00 uri na dvorišču Mestne občine B. formirane ekipe, ki so nato krenile na teren. Priča E.E. je izpovedal, da so okoli 20.10 ure začeli opravljati dogovorjeni nadzor v okolici stadiona ter da je po kakšnih 25 minutah aktivnega nadzora pričelo deževati in da tedaj njihovo delo zaradi elektronskih naprav ni bilo več mogoče. Da je pričelo deževati, so potrdili tudi H.H., J.J., G.G. in I.I.. Tožena stranka v pisnem opozorilu ob upoštevanju zelo kratkega časovnega obdobja, v katerem je bilo 19. 7. 2017 zvečer mogoče izrekati pisne sankcije kršiteljem, ni opredelila, koliko sankcij bi bilo mogoče in ustrezno v tako kratkem času izreči. Glede na navedeno ob ostalih ugotovitvah (nejasnost navodil tožnikovi skupini glede vsebine dela in območja nadzora, izrek enega pisnega opozorila, enega ustnega opozorila in usmerjanje navijačev s strani tožnika) pritožbeno sodišče ugotavlja, da pisno opozorilo z dne 27. 7. 2017 ni utemeljeno, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2017 nezakonita. Ker je že zato izpodbijana odpoved nezakonita, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih trditev v zvezi z neutemeljenostjo samega odpovednega razloga.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledičnim pravicam, ki iz te ugotovitve izhajajo, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja (5. in 6. alineja 358. člena ZPP).

12. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, mu mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP povrniti naslednje potrebne stroške postopka: za sestavo tožbe v višini 300 točk, za pritožbo zoper sklep o odpovedi po 5. točki tar. št. 14 OT v višini 250 točk, za prvo pripravljalno vlogo v višini 225 točk, drugo pripravljalno vlogo 225 točk, tretjo pripravljalno vlogo v višini 150 točk, za dopis (posredovanje naslova priče) 50 točk, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo v višini 300 točk in urnino v višini 150 točk, za štiri naroke za glavno obravnavo za vsakega po 150 točk in urnine v skupni višini 850 točk (3001 + 250 + 250 + 50), skupaj 3.100 točk oziroma glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja sodišča prve stopnje (0,459 EUR) 1.422,90 EUR, čemur je treba prišteti še materialne stroške v višini 41 točk oziroma 18,82 EUR ter 22 % DDV v višini 317,18 EUR. Višji priglašeni stroški postopka niso bili potrebni za postopek oziroma nimajo podlage v OT. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka je bilo tako treba spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.758,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, to je 375 točk za sestavo pritožbe, 375 točk za pristop na pritožbeno obravnavo in 15 točk za 2-odstotne materialne stroške, skupaj 765 točk oziroma 459,00 EUR (glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča v višini 0,60 EUR), čemur je treba prišteti še 22-odstotni DDV v višini 100,98 EUR in kilometrino pooblaščenke tožnika na relaciji B.-D.-B. v višini 92,50 EUR (250 km x 0,37 EUR). Tožena stranka je tako dolžna na fiduciarni račun pooblaščenke tožnika plačati stroške pritožbenega postopka v višini 652,48 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Na podlagi prvega odstavka 6. člen Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje.