Jedro

Tožena stranka je na podlagi izpodbijanih pravnih poslov (nadomestna izpolnitev z izročitvijo premičnin in posledično izvedena kompenzacija medsebojnih terjatev, na podlagi katere je stečajni dolžnik v razmerju do tožene stranke izpolnil svojo obveznost) prejela plačilo svoje terjatve, nikakor pa ni pridobila nobenega zavarovanja za to terjatev, kar predstavlja objektivni pogoj izpodbojnosti po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo pogodbe o prodaji premičnin, kot so razvidne iz točke I izreka izpodbijane sodbe, ter da se razveljavijo tudi učinki prenosa lastninske pravice na teh premičnih stvareh. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh tožeči stranki vrniti vse kupljene premičnine. Tožena stranka je po izpodbijani sodbi dolžna tožeči stranki plačati tudi stroške pravdnega postopka v znesku 3.576,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 2. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker se ta določba nanaša na priviligiranje upnikov. Po njej so izpodbojna le tista pravna dejanja, s katerimi upniki pridobijo na določenem premoženju stečajnega dolžnika pravico, ki jim omogoča ugodnejše poplačilo njihove terjatve. Takšnih pravnih dejanj pa tudi tožeča stranka ni zatrjevala. Tožena stranka z izpodbojnimi posli ni pridobila pravice do zavarovanja svoje terjatve, ampak je na podlagi izpodbijanih pravnih poslov prejela le (delno) plačilo svoje terjatve. Sodišče prve stopnje bi za presojo objektivnega pogoja izpodbojnosti lahko uporabilo le določbo 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP in v tej zvezi ugotavljalo zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Dokazov v tej smeri pa sodišče prve stopnje ni izvajalo. V konkretnem primeru ni podan niti subjektivni pogoj izpodbojnosti. V tej zvezi temelji dokazna ocena sodišča prve stopnje na izvedbi dokazov, ki jih nobena od strank ni predlagala in se tudi dokazni sklep nanje ne nanaša (vpogled v določene članke iz spleta in časopisov). Ne glede na to pa pritožba meni, da sama vsebina teh člankov ne pomeni splošno znanega dejstva, upoštevaje ob tem, da strankam ni bila dana možnost, da se o navedenih člankih seznanijo in izjavijo. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj je opredeljen v prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno: 1. če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem obsegu, ali 2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. V prvem primeru gre za to, da je stečajni dolžnik določenemu upniku izpolnil svojo obveznost, pri čemer se domneva, da je pogoj iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena na podlagi obojestranske pogodbe ali drugega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (element sočasnosti po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). V drugem primeru pa se objektivni element izpodbojnosti kaže v tem, da stečajni dolžnik svoje obveznosti do določenega upnika ne izpolni, marveč mu z izpodbojnim dejanjem zagotovi zgolj ugodnejše pogoje za plačilo. Zato je v 2. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP v tej zvezi predpisana tudi domneva o obstoju pogojev za izpodbijanje: domneva se, da je objektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje.

Pritožbeno sodišče se zaradi tega pridružuje pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo določbo iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj iz procesnega gradiva, ki ga je predložila tožeča stranka, jasno in nedvoumno izhaja, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanih pravnih poslov (nadomestna izpolnitev z izročitvijo premičnin in posledično izvedena kompenzacija medsebojnih terjatev, na podlagi katere je stečajni dolžnik v razmerju do tožene stranke izpolnil svojo obveznost) prejela plačilo svoje terjatve, nikakor pa ni pridobila nobenega zavarovanja za to terjatev, kar predstavlja objektivni pogoj izpodbojnosti po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v predmetni zadevi nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje kljub predloženemu procesnemu gradivu strank sploh ni ukvarjalo s presojo dejanskih okoliščin, ali je v konkretnem primeru izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP v povezavi z domnevo po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi trdila in dokazovala, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki po poslovni praksi, ki je obstajala med pravdnima strankama, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

Če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka, je na upniku (toženi stranki) dokazno breme, da dokaže, da ni vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka tretjega odstavka 272. člena v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZFPPIPP). V zvezi z ugotavljanjem subjektivnega pogoja izpodbojnosti zato pritožbeno sodišče pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje (če bo seveda predhodno ugotovilo obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti) izhajati z vidika (glede na ugotovitev, da so bila izpodbijana dejanja opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka), da je na toženi stranki omenjeno dokazno breme. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje seveda izhajati zgolj iz dokaznega gradiva, ki sta mu ga pravočasno predložili pravdni stranki.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.