Jedro

Tudi tožnik je – zaradi nezakonite razporeditve in prikrajšanja pri plači v preteklem obdobju – upravičen do vseh pravic, ki mu jih kot javnemu uslužbencu daje ZKDPZJU. Ponovna vključitev v sistem kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence ni več mogoča, ker tožnik ni več javni uslužbenec (tožnik se je upokojil), to pa ne pomeni, da ni mogoče urediti stanja za nazaj za sporno obdobje, ko je tožnik imel pravice iz kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence in tožniku izplačati sredstva, do katerih je še upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki: - obračunati razlike v plači med delovnim mestom „strokovni sodelavec svetovalec III“ in delovnim mestom „višji svetovalec II“ od 1. 8. 1992 do 18. 9. 2005 v bruto znesku 60.390,68 EUR (14.472.022,45 SIT), plačati vse prispevke za pokojninsko, zdravstveno in socialno zavarovanje in ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od (mesečnih) bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so prav tako navedeni v izreku sodbe, kar je tožnik iz naslova razlike v plači zahteval več ali drugače (plačilo razlike do neto zneska 138.722,74 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti /od prisojenih zneskov/ za čas od 6. 9. 1992 do 2. 3. 2003) pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe); - izplačati jubilejni nagradi za 20 let ter za 30 let delovne dobe v zneskih 226,49 ter 625,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2002 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojenih jubilejnih nagrad za čas pred 21. 12. 2003 pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe); - obračunati in za tožnika vplačati premijo v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence za čas od 1. 8. 2003 do 18. 9. 2005, v skladu z doseženo delovno dobo tožnika, v 15 dneh pod izvršbo (1. odstavek III. točke izreka sodbe), kar je tožnik zahteval drugače, to je plačilo premije, ki pripada delovnemu mestu „sekretar – osebni svetovalec“, pa je zavrnilo (2. odstavek III. točke izreka sodbe); - plačati pravdne stroške v znesku 5.054,05 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper III. točko izreka navedene sodbe (pravilno: zoper 1. odstavek III. točke izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je z izpodbijanim delom sodbe sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in zanj vplačati premijo v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence od 1. 8. 2003 do 18. 9. 2005 v skladu z doseženo delovno dobo. Navedeni del izreka sodbe po mnenju tožene stranke ni izvršljiv. Glede na to, da je tožniku z dnem 29. 7. 2012 zaradi upokojitve prenehalo delovno razmerje v Ministrstvu za ..., je tožena stranka po prejetju sodbe preverila možnost obračuna in izplačila premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence. S strani Zavarovalnice A. d.d., ki je upravljalka Zaprtega vzajemnega pokojninskega sklada za javne uslužbence (ZVPSJU), je bila tožena stranka obveščena, da je tožnik privarčevana sredstva na osebnem računu že dobil izplačana. Z izplačilom odkupne vrednosti pa oseba nima več odprtega osebnega kapitalskega računa v skladu z ZVPSJU. V kolikor bi za tožnika prejeli plačilo kolektivnih premij po Zakonu o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence, bi toženi stranki znesek vrnili na njen račun, zato tožena stranka meni, da dejansko stanje v okviru postopka ni bilo popolno ugotovljeno, saj ni bilo ugotovljeno dejstvo, da je tožnik tekom postopka, kljub temu da se je tožbeni zahtevek nanašal tudi na izplačilo premij v ZVPSJU, uveljavil svojo pravico do izplačila privarčevanih sredstev iz tega sklada, zaradi česar nima več osebnega kapitalskega računa v ZVPSJU. Ker tožnik ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, odprtje novega osebnega računa oziroma ponovna vključitev v sistem Kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence ni več mogoča. Tožena stranka za to novo dejstvo ni mogla vedeti, saj sama upokojitev tožnika ne pomeni avtomatično tudi zaprtja osebnega kapitalskega računa, zato tega dejstva ni mogla navajati do konca glavne obravnave. Glede na navedeno tožena stranka vlaga pritožbo, sklicujoč se na razloge iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ter 340. člena ZPP, posledično izpodbija tudi odločitev o stroških. V dokaz prilaga sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2012 ter obvestilo z dne 9. 4. 2013. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Na podlagi pravnomočnih sodb opr. št. II Pd 315/2003 ter II Pd 102/2000 je bila tožena stranka dolžna reintegrirati tožnika nazaj v delovno razmerje zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa vzpostaviti zakonito stanje zaradi odprave nezakonite razporeditve iz delovnega mesta „svetovalec ministra“ na delovno mesto „svetovalec 3“. Pri tem je jasno dolžna tudi vplačati v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence za delovno mesto, na katerega bi tožnik moral biti razporejen, če nezakonite razporeditve ne bi bilo. Pri tem je popolnoma irelevantno, ali ima tožnik še odprt osebni kapitalski račun ali ne ter ali je že dobil izplačana sredstva in se je zaradi tega njegov osebni račun zaprl. Tožnik je imel vso pravico, da je ob upokojitvi pridobil tudi sredstva, ki mu na podlagi že vplačanih premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence pripadajo in nikakor ni bil dolžan čakati na pravnomočnost tega spora. Dejstvo je, da je tožena stranka dolžna vplačati razliko v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence, Zavarovalnica A. d.d. pa bo morala opraviti novi izračun in tožniku izplačati manjkajoča sredstva, v kolikor bo potrebno, pa za tožnika ponovno odpreti račun. Samo dejstvo, da je tožnik prejel izplačilo premij, do katerih je že bil upravičen, ne more prestavljati ovire, da se ne vzpostavi zakonito stanje, kot bi pri tožniku bilo, če nezakonite razporeditve ne bi bilo. Navedbe tožene stranke so popolnoma neutemeljene in absurdne, saj je to tako, kot če bi tožena stranka rekla, da tožniku ne more izplačati razlike v plači, ker nima odprtega transakcijskega računa. Tožena stranka bo dolžna predmetna sredstva nakazati v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence, Zavarovalnica A. d.d. pa bo dolžna obračunati razliko, katero je premalo izplačala tožniku in mu izplačati premalo izplačano premijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, vendar neutemeljeno. Izpodbijani del sodbe oziroma njena obrazložitev vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Izrek sodbe v delu, ki ga tožena stranka izpodbija, tudi ni neizvršljiv, saj je jasno določeno, kakšne so obveznosti tožene stranke do tožnika.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in se pri tem sklicuje na domnevno nemožnost izvršitve sodbe v izpodbijanem delu zaradi tožnikove upokojitve v letu 2012 ter zaprtja kapitalskega računa in izplačilo privarčevanih sredstev iz Zaprtega vzajemnega pokojninskega sklada za javne uslužbence tožniku. Ta dejstva bi tožena stranka vsekakor morala uveljavljati do konca glavne obravnave, zlasti ker je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki že v letu 2012, splošno znano pa je, da delavci ob upokojitvi praviloma uveljavljajo izplačilo privarčevanih sredstev iz Zaprtega vzajemnega pokojninskega sklada za javne uslužbence.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da je tožnikov zahtevek za obračun in plačilo premij v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence od 1. 8. 2003 do 18. 9. 2005 v skladu z doseženo delovno dobo tožnika utemeljen, saj je bila tožniku (s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje) prisojena razlika v plači med delovnim mestom „strokovni sodelavec svetovalec III“ in delovnim mestom „višji svetovalec II“ zaradi nezakonite razporeditve (na manj zahtevno delovno mesto), o čemer je bilo odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 315/2003 z dne 9. 6. 2004 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1389/2004 z dne 21. 10. 2004 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 27/2005 z dne 13. 9. 2005). Tožeča stranka zato utemeljeno opozarja na to, da je potrebno vzpostaviti stanje, kakor da nezakonite razporeditve ne bi bilo, kar zajema tudi vplačila v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence za delovno mesto, na katerega bi tožnik moral biti razporejen, če nezakonite razporeditve ne bi bilo. Dejstvo, da se je tožnik v teku sodnega postopka upokojil (pol leta pred zaključkom postopka na prvi stopnji v obravnavani zadevi) in nato dobil izplačana sredstva iz naslova izplačila pripadajočih premij v enkratnem znesku, zaradi česar se je njegov osebni račun zaprl, na obveznosti tožene stranke do tožnika ne more vplivati. Zato je potrebno pritrditi tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je tožena stranka dolžna vplačati razliko v Zaprti vzajemni pokojninski sklad za javne uslužbence, Zavarovalnica A. d.d. pa bo morala opraviti nov izračun in tožniku izplačati sredstva, do katerih je še upravičen.

Tudi če bi bila dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, znana že v času trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje, ne bi v ničemer vplivala na odločitev o tožbenem zahtevku v izpodbijanem delu. Tudi tožnik je – zaradi nezakonite razporeditve in prikrajšanja pri plači v preteklem obdobju – upravičen do vseh pravic, ki mu jih kot javnemu uslužbencu daje Zakon o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 126/2003 – ZKDPZJU). Povsem jasno je, da ponovna vključitev v sistem kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence ni več mogoča, ker tožnik ni več javni uslužbenec, to pa ne pomeni, da ni mogoče urediti stanja za nazaj za sporno obdobje, ko je tožnik imel pravice iz kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence in tožniku izplačati sredstva, do katerih je še upravičen.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 335. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato tudi tožeča stranka stroške odgovora krije sama (154. in 155. člen ZPP).