Jedro

Tožeča stranka je tožbo oblikovala tako, da uveljavlja od tožene stranke plačilo svoje zapadle terjatve iz vrednosti nepremičnine, glede na to, da ima to svojo terjatev zavarovano z zastavno pravico na nepremičnini tožene stranke. Gre torej za hipotekarno tožbo, ki je urejena v 63. čl. v času ustanovitve te pravice veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, pri kateri gre za obliko varstva zastavne pravice na nepremičnini, zastavna pravica pa je ena od stvarnih pravic. To pomeni, da tudi za postopek po tožbi ne velja določilo 2. odst. 481. čl. ZPP (po katerem se pravila postopka o gospodarskih sporih ne uporabljajo - med drugim - v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah). Pa četudi bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo po 2. odst. 183. čl. ZPP in bi bila za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka, sodišče prve stopnje ne bi smelo nasprotne tožbe zavreči, ampak bi jo moralo obravnavati kot vsako drugo tožbo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo nasprotno tožbo družbe C. International, d.d., za izbris vknjižbe v zemljiški knjigi o prenosu terjatve, o izbrisu zastavne pravice in o prepovedi odtujitve, vse pri parceli št. 1520/3 z.k. vl. št. 1075 k.o. K. V obrazložitvi je navedlo, da se za odločanje o zahtevku po tožbi uporablja postopkovna pravila, določena v 487. čl. in nasl. ZPP, ker gre za obravnavanje obligacijskega zahtevka, kjer je za uporabo postopka odločujoč subjektivni kriterij iz 1. točke

1. odst. 481. čl. ZPP. Za odločanje o zahtevkih iz nasprotne tožbe, ki so zahtevki iz stvarno pravnih upravičenj, pa se v skladu z 2. odst. 481. čl. ZPP uporablja objektivni kriterij za določitev vrste postopka, in sicer se za odločanje o tem zahtevku uporablja splošni civilni postopek in ne postopek, določen za gospodarske spore. Ker je torej za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka, se glede na 2. odst. 183. čl. ZPP nasprotne tožbe ne more vložiti.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po nasprotni tožbi (ki sedaj posluje pod imenom C. d.d.), po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da ni dvoma, da so pravdne stranke tako po tožbi kot po nasprotni tožbi gospodarski pravni subjekti ter imajo zahtevki tožeče stranke in tožeče stranke po nasprotni tožbi isto genezo spora v osnovnem vprašanju, kjer si sicer pravdne stranke nasprotujejo, to je v vprašanju obstoja ali neobstoja zastavne pravice ter iz tega izvedenih posledic in so zato podani pogoji za nasprotno tožbo iz 1. in 3. točke

183. čl. ZPP, glede na vrednost spora (5.000.100,00 SIT) pa je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru in ne kakšnega drugega sodišča. Postopek v gospodarskih sporih je glede na določbo 1. čl. ZPP in določbo 480. čl. ZPP in nasl. le poseben postopek ne pa drug postopek, ki bi bil predpisan za pristojnost specializiranega sodišča ali drugega organa (npr. kazenski postopek, nepravdni postopek, upravni postopek, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, postopek o prekrških, davčni postopek, itd.), zato so podani pogoji za nasprotno tožbo tudi iz 2. odst. 183. čl. ZPP.

Napadeni sklep ne obrazloži (ob dejstvu, da je za razsojo stvarno pristojno Okrožno sodišče v Kopru), katera druga vrsta postopka bi lahko sploh še prišla v poštev za razsojo spora med strankama po nasprotni tožbi, zato se izpodbijani sklep sploh ne da preizkusiti. Ker ima nasprotna tožba vse elemente samostojne tožbe, ker je za razsojo po nasprotni tožbi pristojno naslovno sodišče in ker nasprotna tožba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla obravnavati niti kot samostojna tožba, tudi ni nobenih zakonitih razlogov za zavrženje nasprotne tožbe. Naslovno sodišče, ki je zanjo pristojno, bi nasprotno tožbo moralo obravnavati tudi kot samostojno tožbo, saj je kot taka bila tudi vpisana v sodni vpisnik.

Pritožba tožeče stranke po nasprotni tožbi je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča sicer ni mogoče soglašati s pritožnikovim stališčem, češ da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera vrsta postopka prihaja v poštev za razsojo spora med pravdnima strankama; sodišče se je namreč postavilo na stališče, da gre pri postopku po tožbi za postopek v gospodarskih sporih, pri postopku po nasprotni tožbi pa za takšen postopek ne gre, ampak gre za splošni civilni postopek. Ker je torej po mnenju sodišča prve stopnje za odločanje po tožbi predpisana druga vrsta postopka kot za odločanje po nasprotni tožbi, je podana situacija po 2. odst. 183. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki med drugim določa, da se nasprotne tožbe ne more vložiti, če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka.

Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša z navedenim stališčem sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je namreč tožbo oblikovala tako, da uveljavlja od tožene stranke plačilo svoje zapadle terjatve iz vrednosti nepremičnine, glede na to, da ima to svojo terjatev zavarovano z zastavno pravico na nepremičnini tožene stranke. Gre torej za hipotekarno tožbo, ki je urejena v 63. čl. v času ustanovitve te pravice veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pri kateri gre za obliko varstva zastavne pravice na nepremičnini, zastavna pravica pa je ena od stvarnih pravic. To pomeni, da tudi za postopek po tožbi ne velja določilo 2. odst. 481. čl. ZPP (po katerem se pravila postopka o gospodarskih sporih ne uporabljajo - med drugim - v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah) in torej ne gre za poseben postopek po določilih 480. čl. in nasl. ZPP. Za takšen poseben postopek pa ne gre niti pri odločanju o zahtevku iz nasprotne tožbe, kjer se, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, uporabljajo določila splošnega civilnega postopka. Pri izbrisu zastavne pravice na nepremičnini, kar z nasprotno tožbo uveljavlja tožena stranka, gre za spor o stvarni pravici in torej zanj tudi ne veljajo določbe o postopku v gospodarskih sporih.

Pa četudi bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo po 2. odst. 183. čl. ZPP in bi bila za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka, sodišče prve stopnje ne bi smelo nasprotne tožbe zavreči, ampak bi jo moralo obravnavati kot vsako drugo tožbo, saj gre za to, da je nasprotna tožba po svoji naravi samostojna tožba, ZPP pa niti ne določa, da bi ob izostanku pogojev po 183. čl. ZPP, bilo mogoče nasprotno tožbo zavreči, ampak le (sicer nejasno in nedoločno), da se takšna tožba "ne more vložiti".

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3 tč. 365. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.