Jedro

Element, nujen za utemeljitev zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve, je korist, ki mora biti objektivizirana. S trditvijo, da je „na podlagi internih normativov uporabnino {…} določila na znesek 5,000.000,00 SIT mesečno“, tožnica niti nasprotni stranki niti sodišču ni razkrila nobenih (objektivnih) meril za presojo, ali gre za ekvivaletno najemnino, ki jo najemniki plačujejo v podobnih okoliščinah ali v katero bi razumni najemniki sicer lahko privolili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije, toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 2.528,17 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. S stališčem, da tožba na plačilo uporabnine ni bila zadostno substancirana glede koristi, ki naj bi je bila v obdobju od 6. 4. 1998 do 31. 5. 1999 deležna toženka z uporabo parkirišča T., za katero tožnica trdi, da je njeno, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, naj toženka tožnici plača 74,550.000,00 SIT (zdaj 311.091,64 EUR). Tožnica je bila posledično obsojena na povrnitev toženkinih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08) uporabilo Zakon o pravdnem postopku v stanju izpred te novele (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

4. Iz registrskih podatkov izhaja, da je revidentka prenehala obstajati s pripojitvijo družbi, navedeni v uvodu te sodbe, na podlagi pogodbe z dne 31. 12. 2007. Odtlej je postopek prekinjen (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa so bila v revizijskem postopku pred prekinitvijo opravljena vsa procesna dejanja razen izdaje odločbe, je lahko Vrhovno sodišče kljub prekinitvi odločilo o reviziji, na podlagi smiselne uporabe pravila iz druge povedi drugega odstavka 207. člena ZPP.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Element, nujen za utemeljitev zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve, ki naj bi se v tej zadevi uresničila z uporabo tožničine stvari, je korist (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v zadevnem spornem obdobju). Kdor s tožbo uveljavlja, da je upravičen do nadomestitve take koristi, mora dokazati, še prej pa konkretno navesti, kakšna naj bi ta bila (prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena in 212. člen ZPP). Iz odločb Vrhovnega sodišča je jasno razvidna zahteva, da se korist objektivizira (primerjaj na primer stališče sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 589/2008 z dne 10. 9. 2008, da je „(profitna) najemnina [...] objektivno merilo višine prikrajšanja oziroma obogatitve (smiselno enako: da je „uporabnina“ enaka znesku povprečne tržne najemnine, je tudi vrhovno sodišče že večkrat zapisalo, na primer v odločbah II Ips 533/2001 [z dne 23. 5. 2002], II Ips 395/2003 [z dne 18. 12. 2003], II Ips 280/2004 [z dne 17. 2. 2005])“). Revizijsko sodišče pritrjuje enotni oceni sodišč nižjih stopenj, da tožničino sklicevanje na lastne normative, na podlagi katerih naj bi bila sama zaračunavala parkirnino na drugih parkiriščih, tej zahtevi ne zadosti. Takšno substanciranje tožbe je presplošno.

7. Navedeno je mogoče prikazati še drugače. Revidentka ima (ob sporni predpostavki, da je upravičena odločati, kdo lahko uporablja zadevni del T.) sicer prav, da je toženka okoriščena za najemnino, ki bi jo tožnici morala plačati, če bi z njo sklenila najemno pogodbo. V gospodarskem prometu se za rabo tuje stvari plača najemnina, njen prihranek pa je oblika koristi (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 126/2007 z dne 16. 6. 2009). Vendar pa se tožničina drža, v kateri še vedno vztraja, pravzaprav ne razlikuje od stališča, da naj bi smela v primeru sklenitve najemne pogodbe s toženko višino najemnine določiti kar sama (kar je očitno napačno). Z revizijsko trditvijo, da „je na podlagi internih normativov uporabnino [...] določila na znesek 5,000.000,00 SIT mesečno“, namreč niti nasprotni stranki niti sodišču ni razkrila nobenih (objektivnih) meril za presojo, ali gre za ekvivalentno najemnino, ki jo najemniki plačujejo v podobnih okoliščinah ali v katero bi razumni najemniki sicer lahko privolili (primerjaj prvi odstavek 15. člena ZOR, ki izraža temeljno načelo obligacij, da pri sklepanju dvostranskih pogodb udeleženci izhajajo iz načela enake vrednostih vzajemnih dajatev). Če naj pri navedenem znesku ne gre za poljubnost, bi morala tožnica pojasniti, zakaj naj bi bila uporabnina, ki jo zahteva, primerljiva z najemninami za uporabo drugih podobnih parkirišč (primerjaj sodbo II Ips 589/2008 z dne 10. 9. 2008, citirano zgoraj); če ne tega, pa vsaj, zakaj naj bi bila ta uporabnina sicer pravična. Sodišče prve stopnje je zato mimo cene parkiranja (mišljena je maloprodajna cena, ki jo avtomobilist plača za parkiranje) utemeljeno pogrešalo trditve o številu parkirnih mest na zadevnem parkirišču in o njegovi zasedenosti v zadevnem obdobju (drugi odstavek na 4. strani njegove sodbe). Za objektivizacijo koristi so ti podatki očitno primerni, saj gre za ekonomske dejavnike, ki gotovo vplivajo na oblikovanje ekvivalentne tržne najemnine; v procesnem pogledu pa bi šele takšne trditve dopuščale polemiko, sojenje.

8. Ker revizijski očitki zoper materialnopravno pravilnost pravnomočne sodbe niso utemeljeni in ker je ta v tem pogledu tudi sicer pravilna (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Ker tožnica ni uspela, svoje revizijske stroške krije sama; toženki pa mora, razen stroškov sodnih taks, katerih plačila ta ni izkazala, povrniti vse utemeljeno priglašene stroške za odgovor na revizijo (4.500 točk x 0,459 EUR/točko x 1,2 x 1,02) (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).