Jedro

Omejitev gibanja na način iz 2. alineje 2. odstavka 27. člena ZAzil ni edini način omejitve gibanja, zato mora pristojni organ, ki je po navedeni določbi upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, v obrazložitvi odločbe - sklepa o omejitvi gibanja, navesti razloge, zaradi katerih je odredil omejitev gibanja na način iz 2. alineje 2. odstavka 27. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po predhodnem zaslišanju tožnika na glavni obravnavi, na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06-UPB2 in 134/06 - odl. VS RS), ki je veljal v času odločanja delno ugodilo tožbi tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 14.11.2007, in odpravilo odločitev o določitvi prostorov za izvajanje začasne omejitve gibanja, ki so določeni na prostore Centra za tujce v ..., ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v ostalem pa je tožbo zavrnilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugoditev tožbi, je sodišče prve stopnje navedlo, da odločbe v delu, s katerim je odločeno o načinu omejitve gibanja tožniku, ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka namreč ni navedla razlogov, zaradi katerih je tožniku omejila gibanje na način iz 2. alineje 2. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka v pritožbi izpodbija sodbo v delu, s katerim je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo sklep, s katerim je določen način omejitve gibanja. Navaja, da ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, da sklep v delu, s katerim je odločeno o načinu omejitve gibanja, ni obrazložen. Način omejitve gibanja, odrejen tožniku, to je v prostorih Centra za tujce v ..., omogoča določba 3. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka je tudi obrazložila, da premeščanje v Azilni dom ne bi bilo smotrno. Navaja še, da je tožnik prošnjo za azil vložil izključno z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep o začasni omejitvi gibanja in sicer v delu, s katerim je bila tožniku odrejena začasna omejitev gibanja na prostore Centra za tujce. Sporen je torej način odreditve ukrepa.

Tožniku je bilo gibanje omejeno na način iz 2. alineje 2. odstavka 27. člena ZAzil. To pa, kot izhaja iz navedene določbe, ni ednini način omejitve gibanja. Po navedeni določbi lahko tožena stranka prosilcu za azil omeji gibanje tudi na drug, za prosilca ugodnejši način. Ker ima torej tožena stranka v navedeni določbi pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, bi morala tožena stranka navesti razloge, zaradi katerih je tožniku gibanje omejila na način iz 2. alineje 2. odstavka 27. člena ZAzil. Po določbi 5. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopku za pridobitev azila (23. člen ZAzil), mora pristojni organ, če je po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, v obrazložitvi navesti razloge, zaradi katerih je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Odločba tožene stranke take obrazložitve ne vsebuje in je zato ni mogoče preizkusiti. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani sklep v delu, s katerim je tožniku odrejena začasna omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, nezakonit. Na odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na določbo 3. odstavka 27. člena ZAzil. Ta določba namreč ne določa načinov omejitve gibanja. Podlaga za odločanje o tem, kateri izmed možnih načinov omejitve gibanja bo odrejen v posameznem primeru, je določba 2. odstavka 27. člena ZAzil. Določba 3. odstavku 27. člena določa le, da se omejitev gibanja na način iz 2. alineje 27. člena ZAzil izvaja bodisi v Azilnem domu, bodisi v Centru za tujce. V obravnavanem primeru pa ni sporno izvajanje odrejenega ukrepa, ampak način omejitve gibanja, zato je sklicevanje na navedeno določbo brezpredmetno.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.