Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pri razlagi kršitve kazenskega zakona ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, ampak iz lastne ocene o (ne)dokazanosti subjektivne plati kaznivih dejanj. To pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je dne 12.11.1997 s sodbo obsojenega M.B. spoznalo za krivega pod točko I/1 in 2 kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ, pod točko II. pa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po 1. odstavku 254. člena KZ določilo kazen 4 mesece zapora, za drugo po 1. odstavku 244. člena KZ 8 mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena ZKP (pravilno bi bilo KZ) določilo enotno kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je dne 5.3.1998 s sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 21.5.1998 zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru z dne 1.6.1998, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da s trditvijo, da ni dokazov za obsojenčevo naklepno ravnanje, vložnik zahteve izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti po oceni vrhovnega državnega tožilca ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega M.B. sicer navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar je iz obrazložitve zahteve razvidno, da uveljavlja zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Da je tako, izhaja že iz uvodnega dela obrazložitve zahteve, kjer poudarja, da v rednem postopku ni bilo ugotovljeno, še manj pa dokazano, da je obsojenec kaznivi dejanji storil naklepno. Sklicuje se na to, da je bilo stečajnemu senatu ves čas znano, da so bile obsojencu kot stečajnemu upravitelju nagrade nakazovane na žiro račun družbe M., da so bila vsa nakazila opravljena preko takratne SDK, da je bila takrat taka prevladujoča praksa pri slovenskih sodiščih, kar da izhaja iz okrožnice ministra za pravosodje (očitno mišljena tista z dne 1.12.1992), da obsojencu nihče ni očital nepravilnosti, kaj šele nezakonitosti ali celo kaznivega dejanja ter da je bil obsojenec prepričan, da ravna prav, ker načinu izplačila stečajni senat in SDK nista nikoli ugovarjala.

S tako obrazložitvijo zahteve zagovornik obsojenega M.B. zavrača dokazno presojo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec kaznivi dejanji storil z direktnim naklepom. Očitno je, da vložnik ne sprejema dejstvenih ugotovitev sodišča, da se je obsojenec, sicer visoko izobražen ekonomski strokovnjak in dober poznavalec predpisov, ki urejajo vodenje stečajnih postopkov, za tak način izplačila nagrade odločil z namenom, da bi si obdržal izplačane nagrade v celoti, ne da bi nanje plačal davek od dohodka ter se vedoč, da je podjetje M., ki je bilo izključno v njegovi lasti, kot novoustavljeno podjetje v prvem letu poslovanja bilo v celoti oproščeno plačila davka od dohodka, v drugem pa mu je bila priznana pri tem znatna olajšava, tako izognil navedeni davčni obveznosti. Prav tako izpodbija pravilnost ugotovitev v napadeni pravnomočni sodbi, da si je obsojenec kot stečajni upravitelj pri obračunu nagrade fakturiral višje zneske na škodo stečajnih dolžnikov, od zneskov, ki so mu bili priznani s sklepi stečajnega senata, ter se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in dejanje hotel storiti.

Vložnik zahteve ne izhaja iz dejanskega stanja ugotovljenega v pravnomočni sodbi, marveč iz lastne ocene o (ne)dokazanosti subjektivne plati kaznivih dejanj, za kateri je bil M.B. obsojen. Nestrinjanje z dokazno presojo, ki jo je sodišče sprejelo v pravnomočni sodbi, pa ne pomeni uveljavljanje razloga kršitve kazenskega zakona, marveč zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Glede na to, da je zagovornik obsojenega M.B. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.