Jedro

Iz določbe prvega odstavka 269. člena OZ je mogoče ugotoviti, čemu so sodni penali namenjeni: njihov cilj je dolžnika siliti k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je dolžnik kljub temu, da upnik razpolaga s pravnomočno sodno odločbo zoper njega, ni prostovoljno izpolnil. Gre torej za institut, ki je alternativa izvršbi, z obojim pa se dokončno uresničuje upnikova ustavna in konvencijska pravica do sodnega varstva. Le-ta je namreč učinkovita šele, ko je terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, tudi dokončno realizirana. Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načela pravne države.

Upnikova pravica, da se posluži sodnih penalov za siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, pa ni neomejena. To med drugim pomeni, da upnik navedene pravice ne sme zlorabljati, saj že iz 2. člena URS izhaja prepoved zlorabe pravic. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice zaradi "odprtosti" upravičenja pravico uresničuje tako, da odstopi od njenega namena. V takem primeru je dolžnost pristojnega organa, da na predlog prizadetega ali po uradni dolžnosti prekoračeno pravico vsebinsko omeji tako, da ne pride do prekomernega posega v pravico prizadetega, ki je z njo v konfliktu, če je potrebno, tudi tako, da zavrne zahtevo "izvrševalca pravice" za pravno varstvo.

Upnik v pritožbi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik dolgovane obveznosti sedaj že izpolnil, izrecno niti ne prereka. Bistveni pritožbeni argument je namreč upnikovo materialnopravno stališče, da za odločanje o njegovem predlogu za določitev sodnih penalov ni odločilen trenutek odločanja sodišča oziroma trenutek izdaje sklepa, temveč trenutek vložitve predloga. Takšno stališče pa je glede na zgoraj predstavljena materialnopravna izhodišča pravno zmotno. Kot rečeno, je namen sodnih penalov siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, kakor hitro pa je (bil) ta cilj dosežen, za določitev sodnih penalov ni več podlage. Določitev sodnih penalov v takem primeru bi pomenila zlorabo upnikove pravice, saj ne bi šlo več za siljenje dolžnika k izpolnitvi obveznosti, ampak le še za kaznovanje le-tega. Povedano drugače, če bi sodišče določilo sodne penale kljub temu, da je dolžnik že izpolnil dolgovane obveznosti, bi dopustilo upniku izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom. Zlorabo pravice pa je sodišče njenemu izvrševalcu dolžno preprečiti, ne pa je celo omogočati.

Namen sodnih penalov je v tem, da se dolžniku naloži obveznost pravočasne in učinkovite izpolnitve, zato je za presojo odločilno stanje v trenutku vložitve predloga, ko je bil interes upnika za njihovo določitev aktualen in utemeljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnika za določitev sodnih penalov z dne 25. 5. 2022 zavrnilo (I. točka izreka), upniku je naložilo, da je dolžan dolžniku v 8 dneh plačati 255,14 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (II. točka izreka), in sklenilo, da upnik sam krije svoje izvršilne stroške (III. točka izreka).

2.Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je interes upnika za določitev sodnih penalov izčrpan, saj penali ne morejo imeti retroaktivnega učinka, niti ne morejo služiti kaznovanju dolžnika ali nadomestilu odškodnine, temveč izključno prisili dolžnika k izpolnitvi. Upnik poudarja, da je za presojo obstoja pogojev za določitev sodnih penalov relevanten trenutek vložitve predloga, ne pa trenutek odločanja sodišča. Upnik s predlogom za določitev sodnih penalov namreč uveljavlja, da dolžnik obveznosti ni izpolnil, in zahteva prisilni mehanizem za zagotovitev izpolnitve. Če bi se kot merodajen upošteval izključno dan odločanja, bi bil institut sodnih penalov izpraznjen vsake vsebine, saj bi dolžnik lahko izpolnil šele tik pred odločitvijo in s tem preprečil izrek penalov, čeprav je v relevantnem obdobju upnik utrpel negotovost in je bil namen prisile utemeljeno podan. Namen penalov je, da dolžniku naložijo obveznost pravočasne in učinkovite izpolnitve, zato je za presojo odločilno stanje v trenutku vložitve predloga, ko je bil interes upnika za njihovo določitev aktualen in utemeljen.

Poleg tega je izpodbijani sklep neobrazložen v delu, ki se nanaša na določitev sodnih penalov glede uporabe "A. B.". Ustavno sodišče v svoji ustaljeni in novejši sodni praksi poudarja, da je zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi obrazložitvi pravnih stališč bistven element pravice do poštenega postopka. Obrazložena sodna odločba je samostojna in avtohtona prvina pravice iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS), njena vrednost pa je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev, predvsem za stranko, ki v postopku ni uspela. Če sodišče ne odgovori na konkretne navedbe stranke, ostane ta v dvomu, ali jih je organ prezrl in odločil samovoljno. To pomeni, da je v obravnavanem primeru sodišče kršilo dolžnost obrazložitve, saj se ni na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo do vprašanja "A. B.", in ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo upnikov predlog tudi v tem delu. Obveznost obrazložitve izhaja tako iz 22. člena URS kot tudi iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), kjer jo v svojih odločbah redno poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Obseg te obveznosti je sicer odvisen tudi od narave odločitve, vendar je v zadevah, kjer se odloča o pravici oziroma obveznosti stranke, še toliko bolj stroga. Zato bi sodišče v tem delu moralo presojati temeljnost upnikovega zahtevka glede na dan vložitve predloga za določitev penalov in ga ustrezno obrazložiti, česar pa ni storilo. Ob tem je treba posebej poudariti, da je dokazno breme o tem, da je obveznost izpolnjena, na dolžniku. Prav v delu, ki se nanaša na zatrjevano izpolnitev obveznosti v zvezi s "A. B.", izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršne presoje glede na trenutek vložitve predloga za določitev sodnih penalov, kar pomeni, da sodišče ni opravilo naloge, ki mu jo nalaga načelo obrazloženosti odločb in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Takšna pomanjkljivost dodatno potrjuje, da je odločitev v tem delu neustrezno obrazložena in ne omogoča preizkusa njene razumnosti ter zakonitosti.

3.Dolžnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe in jih zavrača. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ne ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju: ZIZ).

6.Materialnopravna podlaga za institut sodnih penalov je prvi odstavek 269. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem lahko sodišče dolžniku v primeru, če ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. S procesnega vidika pa so sodni penali urejeni v 212. členu ZIZ.

7.Iz citirane določbe prvega odstavka 269. člena OZ je mogoče ugotoviti, čemu so sodni penali namenjeni: njihov cilj je dolžnika siliti k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je dolžnik kljub temu, da upnik razpolaga s pravnomočno sodno odločbo zoper njega, ni prostovoljno izpolnil. Gre torej za institut, ki je alternativa izvršbi, z obojim pa se dokončno uresničuje upnikova ustavna in konvencijska pravica do sodnega varstva (23. člen URS in 6. čen EKČP). Le-ta je namreč učinkovita šele, ko je terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, tudi dokončno realizirana. Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načela pravne države (2. člen Ustave RS)1.

8.Upnikova pravica, da se posluži sodnih penalov za siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, pa ni neomejena. To med drugim pomeni, da upnik navedene pravice ne sme zlorabljati, saj že iz 2. člena URS izhaja prepoved zlorabe pravic. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice zaradi "odprtosti" upravičenja pravico uresničuje tako, da odstopi od njenega namena. V takem primeru je dolžnost pristojnega organa, da na predlog prizadetega ali po uradni dolžnosti prekoračeno pravico vsebinsko omeji tako, da ne pride do prekomernega posega v pravico prizadetega, ki je z njo v konfliktu, če je potrebno, tudi tako, da zavrne zahtevo "izvrševalca pravice" za pravno varstvo2.

9.Višje sodišče predmetno zadevo obravnava drugič. Upnik je 25. 5. 2025 zoper dolžnika vložil predlog za določitev sodnih penalov zaradi uveljavitve nedenarne obveznosti - prenehanja uporabe znaka (grafična podoba z napisom "A." in "A. B.") ter spletne domene "www.A.si." Podlaga za predlog je pravnomočna in izvršljiva sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 2715/2017 z dne 8. 10. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 233/2020 z dne 15. 12. 2021, ki je postala pravnomočna 15. 12. 2021 in izvršljiva 14. 2. 2022. Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju predlogu upnika s sklepom z dne 28. 6. 2022 sledilo. Po pritožbi dolžnika je nato Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Ip 993/2022 z dne 6. 9. 2022 navedeni sklep z dne 28. 6. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. S sedaj izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog za določitev sodnih penalov zavrnilo. Kot bistveno je namreč ugotovilo, da je dolžnik obveznosti, ki mu jih je nalagal izvršilni naslov, pred izdajo izpodbijanega sklepa že izpolnil. Odločitev je pravilna.

10.Upnik v pritožbi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik dolgovane obveznosti sedaj že izpolnil, izrecno niti ne prereka. Bistveni pritožbeni argument je namreč upnikovo materialnopravno stališče, da za odločanje o njegovem predlogu za določitev sodnih penalov ni odločilen trenutek odločanja sodišča oziroma trenutek izdaje sklepa, temveč trenutek vložitve predloga. Takšno stališče pa je glede na zgoraj predstavljena materialnopravna izhodišča pravno zmotno. Kot rečeno, je namen sodnih penalov siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti, kakor hitro pa je (bil) ta cilj dosežen, za določitev sodnih penalov ni več podlage. Določitev sodnih penalov v takem primeru bi pomenila zlorabo upnikove pravice, saj ne bi šlo več za siljenje dolžnika k izpolnitvi obveznosti, ampak le še za kaznovanje le-tega. Povedano drugače, če bi sodišče določilo sodne penale kljub temu, da je dolžnik že izpolnil dolgovane obveznosti, bi dopustilo upniku izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom3. Zlorabo pravice pa je sodišče njenemu izvrševalcu dolžno preprečiti, ne pa je celo omogočati.

11.Glede na pojasnjeno višje sodišče ne soglaša s pritožbo, da je namen sodnih penalov v tem, da se dolžniku naloži obveznost pravočasne in učinkovite izpolnitve, ter da je zato za presojo odločilno stanje v trenutku vložitve predloga, ko je bil interes upnika za njihovo določitev aktualen in utemeljen.

12.Dalje se višje sodišče ne strinja s pritožbenim očitkom, da je izpodbijani sklep neobrazložen v delu, ki se nanaša na določitev sodnih penalov glede uporabe znaka "A. B." Res je ustrezno obrazložena sodna odločba ustavna in konvencijska zahteva, saj je izraz ustavne in konvencijske pravice do izjave v postopku oziroma do poštnega postopka (22. člen URS in 6. člen EKČP). Vendar pa ne drži, da naj bi sodišče v obravnavanem primeru kršilo dolžnost obrazložitve, češ da se ni na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo do vprašanja, zakaj je zavrnilo upnikov predlog tudi v delu glede uporabe znaka "A. B." V zvezi z vprašanjem, ali je dolžnik že izpolnil obveznost opustitve uporabe navedenega znaka, se je sodišče prve stopnje opredelilo v 26. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je pojasnilo, da upniku ni uspelo izkazati odločilne okoliščine, tj., da je bil dolžnik v zamudi z izpolnitvijo konkretne nedenarne terjatve, torej, da je znak "A. B." uporabljal še 14. 2. 2022, ko je postala sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 2715/2017 z dne 8. 10. 2019 izvršljiva, oziroma kasneje. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da glede obveznosti opustitve uporabe znaka "A. B." sploh ni bil v zamudi z izpolnitvijo, saj ni dokazano, da je dolžnik navedeni znak uporabljal še v trenutku nastopa izvršljivosti izvršilnega naslova 14. 2. 2022. Ne drži torej, da v zvezi z (ne)uporabo znaka "A. B." izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršne presoje glede na trenutek vložitve predloga za določitev sodnih penalov. Iz ugotovitve, da dolžnik z izpolnitvijo navedene obveznosti ni bil v zamudi, namreč lahko izhaja le, da je bila obveznost v času vložitve predloga za določitev sodnih penalov 22. 5. 2022 (torej po nastopu izvršljivosti izvršilnega naslova) že izpolnjena. Ne glede na navedeno pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da za presojo (ne)utemeljenosti predloga za določitev sodnih penalov ni odločilno dejansko stanje ob vložitvi predloga, temveč ob izdaji sklepa o predlogu.

13.Končno upnik s pritožbo ne more uspeti niti v delu, v katerem poudarja, da je dokazno breme, da je obveznost iz sodbe izpolnjena, na dolžniku. Ta pritožbena navedba je neutemeljena že zato, ker upnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da katera od obveznosti po izvršilnem naslovu v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ne bi bila izpolnjena. Kot rečeno, je namreč to za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve o glavni stvari - zavrnitvi predloga za določitev sodnih penalov, bistveno. Dejstvo, da je bil dolžnik svojo obveznost delno izpolnil šele po vložitvi predloga za določitev sodnih penalov, pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 38. člen ZIZ).

14.Glede na povedano uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15.Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj z odgovorom ni prispeval k odločitvi višega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-181/99-30 z dne 18. 12. 2002, 9. točka razlogov.

2Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-306/17-21 z dne 5. 12. 2019, 14. točka razlogov, ki se v opombah št. 10 in 11 sklicuje tudi na Marijana Pavčnika, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2015, str. 176-178.

3Glej tudi odločba Ustavnega sodišča RS, Up-181/99-30 z dne 18. 12. 2002, 16. točka razlogov.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 23

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 269, 269/1

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 212

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.