Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se ekskluzivnost zastopanja, ki je bila dogovorjena za Slovenijo, Anglijo in Francijo, ne nanaša na primere, ko pogodbo sklene igralec sam, saj ima v skladu s tretjim odstavkom 823. člena OZ zastopnik, ki v skladu s pogodbo deluje le na določenem območju ali z določenimi strankami, pravico do provizije tudi za tiste pogodbe, ki so sklenjene za naročnika s strankami tega območja oziroma z določenimi strankami brez zastopnikovega posredovanja. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, navedena določba preprečuje, da bi naročitelj brez odmene koristil zastopnikova prizadevanja in glede na navedeno na pravico zastopnika do plačila provizije v primeru ekskluzivnosti pogodbe ne vpliva dejstvo, da je pogodbo sklenil naročitelj oz. igralec sam.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2002 dalje do dne plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati pravdne stroške v znesku 1.488,98 EUR v roku 15 dni od prejema prepisa te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje.

Zoper obsodilni del sodbe je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka predložila sodišču pogodbo, na kateri sta bila podpisa pogodbenih strank fotokopirana, prav tako je NZS na poziv sodišča predložila sodišču pogodbo o zastopanju, na kateri ni originalnih podpisov pogodbenih strank; na edinem originalnem izvodu pogodbe, ki obstajata, po izpovedi tožeče stranke, podpisa pogodb nista originalna. Za sklepanje pogodb o zastopanju igralcev so v času sklenitve pogodbe veljali predpisi FIFE - Pravilnik o agentih in pa Pravilnik o agentih NZS. Ta pravila določajo tudi vsebino pogodbe o zastopanju igralcev. Po 12. členu mora biti pogodba podpisana od obeh strank in v 30-ih dneh poslana nacionalni zvezi. Pravilnik tudi določa, da prvi izvod zadrži igralec. Tožeča stranka pa je povedala, da naj bi pogodbo v enem izvodu podpisal samo B. B. v hotelu, ki jo je vzel agent in jo tik pred iztekom veljavnosti posredoval NZS. Ker podpis na pogodbi ni originalen podpis tožene stranke, ampak fotokopija, pogodba ni bila sklenjena. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ni presodilo odločilnega dejstva, ali je bila sporna pogodba sploh veljavno sklenjena in zavezujoča za igralca. V kolikor bi imel agent poštene namene, bi podpisani izvod pogodbe takoj izročil igralcu. Kako naj igralec spoštuje pogodbo, če ni seznanjen z njeno vsebino, ker z izvodom sploh ne razpolaga. Da je bila pogodba veljavno sklenjena in podpisana s strani igralca v predloženi vsebini, je dokazno breme tožeče stranke, sodišče pa je v postopku toženi stranki ves čas nalagalo, kar bi morala dokazati tožeča stranka. Tudi če bi bila pogodba veljavno sklenjena, pa iz vsebine sploh ne izhaja, kaj je pogodbeni predmet in kaj so obveznosti zastopnika in kaj igralca. Iz 3. točke izhaja, da lahko samo tožena stranka zastopa igralca v teh državah in ne drug zastopnik in da ekskluzivnost ni bila sklenjena v odnosu do igralca. Podrejeno še navaja, da iz zaslišanja priče jasno izhaja, da je pogodbo z NK X sklenil sam igralec na podlagi povabila kluba in da v tem primeru zastopnik ni upravičen do plačila provizije. Prav tako pa ni razčiščeno dejansko stanje glede zapadlosti terjatve za plačilo provizije, saj sklenjena pogodba z NK X ni pogodba o zaposlitvi, zato terjatev za plačilo provizije sploh še ni dospela. Meni, da vsebine pogodbe o zaposlitvi ni mogoče presojati kot pogodbo o zaposlitvi, ker po svoji vsebini to ni. Šele ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi med igralcem in NK X, bi dospela v plačilo provizija agentu, v kolikor bi bile zanjo izpolnjene vse predpostavke. Sodišče prve stopnje je tako napačno presodilo, da tečejo obresti od sklenitve pogodbe z NK X dalje, namesto od poziva za plačilo provizije. Ker v pogodbi o zastopanju rok plačila ni določen, je bil igralec v dejanski zamudi s plačilom šele od poziva agenta za plačilo in mu gredo obresti šele od takrat dalje. Sodišče je zmotno presodilo, da je pogodba z NK X pogodba o zaposlitvi. Poleg tega pa agent ni upravičen do plačila celotne provizije ne glede na realizacijo pogodbe, saj je to v nasprotju z določili OZ, saj je agent upravičen do plačila le do višine tistega, kar je bilo igralcu dejansko izplačano po pogodbi in to samo, če je pogodba rezultat njegovih prizadevanj na tem območju oz. če je igralec izkoristil njegov trud in tako sam lažje sklenil pogodbo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je dejansko stanje v celoti in pravilno razjasnjeno in da je tožena stranka imela tekom postopka možnost ugovarjati navedbam tožeče stranke, česar pa ni storila in tudi neupravičeno ni prišla niti na glavno obravnavo. Navaja še, da je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da med pravdnima strankama obstoji pogodba o zastopanju, saj je tožena stranka izrazila voljo za njeno sklenitev, pogodbo nedvomno podpisala in bila seznanjena z njeno vsebino. O obstoju pogodbe je tako prepričljivo izpovedala tožeča stranka ter priča M. M. Tožena stranka obstoju pogodbe ni oporekala niti v pisnih vlogah, niti ni prišla na glavno obravnavo, temveč je obstoj pogodbe med pravdnim postopkom večkrat potrdila, saj je večkrat zatrdila, da je podpisala en izvod pogodbe o zastopanju. Obstoj pogodbe med pravdnima strankama tako nikoli ni bil sporen. Tožena stranka poleg tega ni nikoli ugovarjala obstoju pogodbe, zato je v svojih navedbah, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, predkludirana. Tožena stranka je med postopkom zatrjevala zgolj to, da je bila krajevna veljavnost pogodbe označena naknadno, kar pa ni uspela dokazati. Prav tako je ugovarjala, da je njen podpis fotokopija in ne original, kar pa tudi ni uspela dokazati in ni angažirala izvedenca grafološke stroke. Dodaja še, da dejstvo, da je bila pogodba sklenjena le v enem izvodu, ne pomeni, da pogodba ne obstoji. Tožeča stranka je pojasnila, zakaj sta podpisali le en izvod in tožena stranka je to potrdila. Tožeča stranka mu je pogodbo izročila takoj, ko je bila ta sprovedena pri NZS ter na Portugalskem. Dodaja še, da je pogodba sestavljena v obliki standardnega obrazca, ki je priloga C Pravilnika o agentih igralcev in ima vse potrebne sestavine. V nadaljevanju navaja, da je upravičena do plačila provizije zaradi ekskluzivnosti zastopanja, da je bila pogodba podpisana z nogometnim klubom s področja Slovenije. Meni, da je pogodbo med tožnikom in NK X treba smiselno šteti za pogodbo o zaposlitvi, saj so jasno določene medsebojne obveznosti strank, kajti toženec se zavezuje, da bo med drugim izvrševal naloge trenerja in se redno in pravočasno udeleževal vseh tekem, treningov in priprav, NK X pa mu bo zagotavljala mesečno plačo. Dodaja še, da obstoj pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama ni bil sporen in je tožena stranka glede tega prekludirana. Prav tako tožena stranka ni pravočasno ugovarjala, da je dejansko stanje glede zapadlosti terjatve sporno, zato je tudi glede tega prekludirana. Tožeča stranka še navaja, da sta se pravdni stranki dogovorili (2.a točka pogodbe), da je zastopnik upravičen do provizije v višini 10 % od letne bruto osnovne plače igralca, ki pripada igralcu na osnovi pogodbe o zaposlitvi, in sicer do pavšalnega plačila ob začetku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži povračilo vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe pritožbenega sodišča do plačila, vse v petnajstih dneh in pod izvršbo.

Pritožba je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena agencijska pogodba v skladu s 807. do 836. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. I. RS, št. 83/01 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ker je tožnik v konkretnem primeru skrbel izključno za interese principala (toženca) in ne tudi za interese nogometnih klubov.

Pritožbena navedba, da pogodba med njim in tožnikom ni bila veljavno sklenjena, je pritožbena novota, saj med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bila pogodba med njima sklenjena, kar je v izpodbijani sodbi navedlo tudi sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. I. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona, kar pa toženec niti ne zatrjuje. Poleg tega zatrjevane kršitve predpisov FIFE, ki jih v pritožbi zatrjuje toženec niti ne morejo vplivati na veljavnost same pogodbe. Toženec še navaja, da podpisa na predloženi pogodbi nista originalna, kar je zatrjeval že v postopku na prvi stopnji, vendar pa je umaknil predlog za izvedenca grafološke stroke in glede na to, da obstoj agencijske pogodbe med strankama ni sporen, ter da OZ v 808. členu ne predvideva pisne oblike, kot pogoja za veljavnost pogodbe o zastopanju, navedena pritožbena navedba po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da podpisana pogodba nima določenega predmeta in obveznosti pogodbenih strank. Pogodba o zastopanju (priloga A2) je, kot navaja tožeča stranka, sklenjena na obrazcu FIFE in vsebuje po presoji pritožbenega sodišča vse bistvene sestavine, hkrati pa se glede vprašanj v zvezi z agencijsko pogodbo, ki jih stranki nista uredili, uporabljajo določbe 807. do 836. člena OZ, pri čemer bi lahko v skladu z 2. členom OZ svoje obligacijsko razmerje lahko uredili tudi drugače, kot je določeno v navedenih členih, če iz posamezne določbe ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se ekskluzivnost zastopanja, ki je bila dogovorjena za Slovenijo, Anglijo in Francijo, ne nanaša na primere, ko pogodbo sklene igralec sam, saj ima v skladu s 3. odstavkom 823. člena OZ zastopnik, ki v skladu s pogodbo deluje le na določenem območju ali z določenimi strankami, pravico do provizije tudi za tiste pogodbe, ki so sklenjene za naročnika s strankami tega območja oziroma z določenimi strankami brez zastopnikovega posredovanja. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, navedena določba preprečuje, da bi naročitelj brez odmene koristil zastopnikova prizadevanja in glede na navedeno na pravico zastopnika do plačila provizije v primeru ekskluzivnosti pogodbe, ne vpliva dejstvo, da je pogodbo sklenil naročitelj oz. igralec sam.

Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno prisodilo obresti, saj bi jih moralo prisoditi od poziva, ker v pogodbi ni določen rok za plačilo provizije, kar pa predstavlja novo dejstvo, ki ga tožnik ni zatrjeval v postopku na prvi stopnji. Prav tako je novo dejstvo v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP tudi navedba, da pogodba med NK X in tožencem ni pogodba o zaposlitvi v smislu člena 2.a pogodbe o zastopanju in navedba, da agent ni upravičen do plačila celotne provizije, ampak le do dejansko izplačanega. Navedenih pritožbenih navedb zato pritožbeno sodišče ni presojalo, poleg tega pa njihova neutemeljenost izhaja že določil sklenjene agencijske pogodbe in obrazložitve izpodbijane sodbe.

Toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, ter mora v posledici tega vsaka stranka sama trpeti stroške pritožbenega postopka. Tak izrek o stroških temelji na določilu člena 165 v zvezi s členom 156 in 155/2 ZPP.