Jedro

Toženec se ne more sklicevati na to, da je s sklenitvijo sporne pogodbe s tožnikom kršil svojo pogodbeno obveznost, sprejeto v drugem obligacijskem razmerju. Četudi se toženec v reviziji sklicuje le na pogodbeno prepoved odtujitve, v okviru uradnega preskusa uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi (386. člen ZPP) ni mogoče mimo tega, da enako prepoved odtujitve stanovanja, odkupljenega po privatizacijskih določbah SZ pred plačilom celotne kupnine vsebuje že določba 1. odstavka 122. člena SZ. Vendar pa ni mogoče na podlagi te zakonske določbe šteti, da je neveljavna (nična zaradi kršitve prisilnega predpisa v smislu 1. odstavka 103. člena ZOR) pogodba o prodaji stanovanja, privatiziranega po določbah 117. in 119. člena SZ (odkup s plačilom kupnine v enkratnem znesku v 60 dneh), sklenjena sicer pred plačilom celotne kupnine, vendar s tem, da je obveznost take prodajne pogodbe (pred plačilom privatizacijske odkupne cene sklenjene pogodbe) za prodajalca privatiziranega stanovanja odložena do plačila odkupne cene po pogodbi o odkupu stanovanja.

Za odgovor na vprašanje, kakšna pogodba je bila sklenjena, je bistvena njena vsebina in ne njen naslov - saj se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 99. člena), pri razlagi spornih pogodbenih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenih v ZOR (2. odstavek 99. člena).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da mora toženec overiti na sodišču svoj podpis na predpogodbi h kupoprodajni pogodbi, ki jo je dne 24.12.1991 sklenil s tožnikom in s katero se je zavezal, da bo prodal in izročil tožniku dvosobno sanovanje v 1. nadstropju objekta v K., G., veliko 48,60 m2, s pripadajočimi skupnimi prostori in funkcionalnim zemljiš-čem, za kupnino 304.405,00 SIT, ker bo sicer sodba nadomestila njegovo overitev podpisa na pogodbi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev je oprlo predvsem na pravno presojo pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki in jo poimenovali kot predpogodbo h kupoprodajni pogodbi, po vsebini pa predstavlja prodajno pogodbo, s katero je toženec prodal tožniku stanovanje, navedeno v tožbenem zahtevku oziroma v izreku sodbe prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožnik (zanj je bila revizija, glede na prenehanje odvetništva njegovi pooblaščenki med pravdo, vročena ugotovljeni novi pooblaščenki, navedeni v uvodu te sodbe) na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da sodbi (prve in druge stopnje) nimata razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), sodišče druge stopnje pa tudi ni preizkusilo sodbe prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 365. člena ZPP). Ni mogoče pritrditi očitku, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče druge stopnje ni preskusilo sodbe prve stopnje v mejah vseh pritožbenih razlogov. Kar zadeva pritožbeno grajo uporabe materialnega prava, sodišče druge stopnje resda ni svoje pravne presoje razčlenilo po isti miselni poti, ki jo je ponudila pritožba. Vendar to še ne pomeni, da ni preskusilo uporabe materialnega prava v sodbi prve stopnje. Ta preskus mu je poleg pritožbenih razlogov nalagala tudi določba 2. odstavka 365. člena ZPP o obsegu preskusa po uradni dolžnosti. Prav zaradi tega uradnega preskusa sodišče druge stopnje tudi ni bilo povsem vezano na pritožbene razloge o zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP) in katero predstavljajo predvsem ugotovitve: - da sta tožnik in toženec (ki je tožnikov stric) dne 24.12.1991 sklenila pogodbo, ki sta jo naslovila kot "predpogodbo h kupoprodajni pogodbi" in katere predmet je bilo v izreku sodbe prve stopnje navedeno stanovanje; - da je tožnik pred tem, dne 5.12.1991 sklenil pogodbo o odkupu istega stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona z lastnikom T. p.o. v stečaju; - da je celotno kupnino po toženčevi pogodbi o odkupu stanovanja z dne 5.12.1991 plačal tožnik - in sicer s tem, da je dne 29.1.1992 nakazal znesek 154.405,00 SIT (prodajalcu iz pogodbe z dne 5.12.1991) tožnikov posojilodajalec (njegovo podjetje L. Š.), na podlagi posojilne pogodbe z dne 28.1.1992, medtem ko je preostali znesek 150.000,00 SIT nakazal (prodajalcu) tožnik, v imenu toženca, dne 30.1.1992; - da se je toženec po sklenitvi sporne (pred)pogodbe odselil iz spornega stanovanja, vanj pa se je vselil tožnik.

Po določbah ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. člen), pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen). Pri tem je za odgovor na vprašanje, kakšna pogodba je bila sklenjena, bistvena njena vsebina in ne njen naslov - saj se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 99. člena), pri razlagi spornih pogodbenih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenih v ZOR (2. odstavek 99. člena). Eno izmed temeljnih načel ZOR je, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pogodbena obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev obligacijskega razmerja ali na podlagi zakona (klasično načelo: pacta sunt servanda, 17. člen ZOR).

Sodišče druge stopnje je upoštevalo pravkar povzeta pravila pozitivnega prava, ko je razčlenilo in razložilo pomen pogodbenih določb pogodbe z dne 24.12.1991, ki sta jo sklenili pravdni stranki in za katero tožnik zahteva, da toženec na njej sodno overi svoj podpis. Pravo vsebino te pogodbe je pravilno ocenilo, poudarjajoč predvsem pogodbena določila: - šeste alinee I. točke pogodbe - ta govori o kupnini za nakup spornega stanovanja, ki jo bo za tožnika nakazalo na račun lastnika stanovanja tožnikovo podjetje; - III. točke pogodbe - ta določa obveznost plačila kupnine 304.405,00 SIT, ki jo plača kupec (tožnik po uvodni označbi pogodbenih strank) prodajalcu (tožencu); - VIII. točke pogodbe - po kateri se pogodbeni stranki odpovedujeta pravici razdirati pogodbo zaradi čezmernega prikrajšanja in po katere nadaljnji formulaciji "lastnik kupcu s to pogodbo prodaja (!) stanovanje, ki je prosto bremen, kupec pa kot nov lastnik s sklenitvijo te pogodbe prevzame vse pravice in obveznosti iz naslova lastništva tega stanovanja".

Revizijsko sodišče se povsem strinja s presojo sodišča druge stopnje, da je zaradi teh pogodbenih določb potrebno oceniti to pogodbo kot prodajno pogodbo, in to neglede na vsebinsko njim protislovno formulacijo II. točke pogodbe - "prodajalec se zavezuje s to predpogodbo, da bo prodal (!) in izročil kupcu stanovanje" - še posebno, ko gre le za delno protislovno formulacijo, saj je v isti točki pogodbe takoj zatem tudi formulacija "kupec pa to stanovanje .. kupi in prevzame v last". Celotna vsebina pogodbe ne ustreza vsebini predpogodbe, s katero se le prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (1. odstavek 45. člena ZOR); v tem primeru naj bi bila to prodajna pogodba. Zato ni odločilno, da je pogodba naslovljena kot "predpogodba h kupoprodajni pogodbi". Prav tako pa ni za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno, da je sodišče prve stopnje (sledeč v celoti formulaciji tožbenega zahtevka) pogodbo, glede katere je naložilo tožencu, da sodno overi svoj podpis na njej, poimenovalo tako, kakor sta jo pravdni stranki naslovili - in tudi to ne, da je povzelo kot bistveno toženčevo obveznost, prevzeto z njo, obveznost v tisti formulaciji, ki jo vsebuje pogodba, namreč toženčevo "zavezo, da bo prodal in izročil tožniku dvosobno stanovanje", ki je predmet pogodbe in spora v tej pravdi.

Kakor sledi iz doslej obrazloženega, je neutemeljeno toženčevo revizijsko sklicevanje na določbe 45. člena ZOR o predpogodbi (ko dejansko ni šlo za predpogodbo temveč za prodajno pogodbo), prav tako pa tudi na določbe členov 99 do 102 ZOR o razlagi pogodb (ki so v izpodbijani sodbi pravilno upoštevane). Neutemeljeno je tudi njegovo sklicevanje na to, da mu je 7. točka pogodbe z dne 5.12.1991, sklenjene s prvotnim prodajalcem T., prepovedovala odtujitev spornega stanovanja, preden bo zanj plačana kupnina - in da torej ni mogel v času sklenitve sporne pogodbe z dne 24.12.1991 veljavno odtujiti stanovanja, četudi bi ga hotel (kar pa kategorično zanika), ko je bila kupnina prvotnemu prodajalcu plačana šele 30.1.1991. Toženec se ne more sklicevati na to, da je s sklenitvijo sporne pogodbe s tožnikom kršil svojo pogodbeno obveznost, sprejeto v drugem obligacijskem razmerju (pogodbi s T. z dne 5.12.1991) - obveznost, da spornega stanovanja ne bo odtujil, dokler ne bo plačal celotne kupnine zanj - kot na razlog, zaradi katerega naj pogodba s tožnikom sploh ne bi bila veljavna. Sankcije za kršitev te pogodbene obveznosti bi lahko uveljavljal toženčev sopogodbenik iz navedenega drugega obligacijskega razmerja. Toženec pa se v razmerju do tožnika kot sopogodbenika iz pogodbenega razmerja, spornega v tej pravdi, na tako svoje protipogodbeno ravnanje v drugem obligacijskem razmerju ne more sklicevati.

Četudi se toženec v reviziji sklicuje le na navedeno pogodbeno prepoved odtujitve, v okviru uradnega preskusa uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi (386. člen ZPP) ni mogoče mimo tega, da enako prepoved odtujitve stanovanja, odkupljenega po privatizacijskih določbah SZ (Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS 18/91 in 21/94), pred plačilom celotne kupnine vsebuje že določba 1. odstavka 122. člena SZ (kupec, ki je pridobil stanovanje na način iz prejšnjih členov tega zakona, stanovanja ne sme odprodati ali s kakšnim drugim pravnim poslom med živimi odtujiti pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja). Vendar pa ni mogoče na podlagi te zakonske določbe šteti, da je neveljavna (nična zaradi kršitve prisilnega predpisa v smislu 1. odstavka 103. člena ZOR) pogodba o prodaji stanovanja, privatiziranega po določbah 117. in 119. člena SZ (odkup s plačilom kupnine v enkratnem znesku v 60 dneh), sklenjena sicer pred plačilom celotne kupnine, vendar s tem, da je obveznost take prodajne pogodbe (torej pred plačilom privatizacijske odkupne cene sklenjene pogodbe) za prodajalca privatiziranega stanovanja odložena do plačila odkupne cene po pogodbi o odkupu stanovanja. Prav to pa se je v obravnavanem primeru zgodilo po ugotovitvah in oceni sodišča prve stopnje, ki je v svoji obrazložitvi zapisalo, ko je odgovorilo na toženčev ugovor kršitve 7. člena pogodbe z dne 5.12.1991: "... citirani 7. člen nima take veljave, da stranki ne bi mogli skleniti predpogodbo, kot sta jo sklenili in ki se sedaj lahko šteje že za glavno pogodbo, kajti tožnik je stanovanje dobil v posest šele po plačilu celotne kupnine, tako da citirani člen ni bil kršen". To oceno je glede na vse doslej povedano mogoče sprejeti, mutatis mutandis, tudi kot odgovor na vprašanje, ali je bila sporna pogodba sklenjena v nasprotju s prepovedjo iz 122. člena SZ in zato neveljavna.

Ni povsem jasno, kakšna naj bi bila zveza med zatrjevano kršitvijo prepovedi nadaljnjega razpolaganja (iz 7. točke pogodbe z dne 5.12.1991) in določbami 20. in 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katere se revizija v tej zvezi sklicuje. Kar zadeva vprašanje siceršnjega pomena teh dveh zakonskih določb, pa je bilo tožencu v sodbah prve in druge stopnje že odgovorjeno in to pravilno. Zato še kakšni razlogi o tem niso potrebni.

Vse povedano je revizijskemu sodišču narekovalo presojo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.